Pred kratkim me je voditelj neke oddaje med snemanjem kar naravnost izzval z vprašanjem, zakaj Katoliška cerkev ne pokaže več nasprotovanja modernim idejam določanja spolne identitete. Pred nekaj dnevi je drugod sledilo vprašanje, zakaj ni bolj glasnega katoliškega odgovora na predlog zakona, ki bi v našo državo uvedel samomor s pomočjo. Ali pa, zakaj se Cerkev ni oglasila, ko so na neki paradi nosili plakat, ki je neprimerno upodabljal Jezusa. Vse to so znamenja, da to, kar doživljamo, ni le »čas sprememb«, temveč »sprememba časa«. In mi, Cerkev, prav tako plujemo sredi tega razburkanega morja. Vprašanje pa je, kako plujemo oziroma ali se sploh trudimo pluti, ali pa samo čakamo, da nas samo naplavi v novo obdobje, upajoč, da se bomo že nekako znašli, ko nas naplavi. Veliko takšnih primerov je, zraven pa vedno sledi vprašanje: »Zakaj Cerkev /končno/ že enkrat ... nečesa ne stori?« Deloma ti očitki vsekakor držijo. Ljudje čutimo nestalnost, ki jo vsaj nekateri težko prenašamo. Zato v tej spremembi časov potrebujemo jasno besedo, ki bi nas utrdila in opogumila. Vsekakor je za katoličana tovrstna opogumljajoča beseda, ki jo čaka, prav beseda Cerkve oziroma njenih pastirjev. Je pa tudi res, da so tovrstni očitki o nedejavnosti Cerkve v enem delu nekakšen ostanek določenega »socialističnega« načina razmišljanja, po katerem mora za vse poskrbeti država. To še danes vsepovsod poslušamo: »To bi morala urediti država; država je kriva, da je tako; sistem je kriv!« Med kristjani vse prepogosto velja zelo podobno, samo v duhovnem smislu. Te odgovornosti pač ne prenašamo na državo, ampak na Cerkev. »Duhovniki bi morali, škofje bi morali, papež bi moral, Cerkev bi morala ...« V resnici pa je informacij dovolj, znanje je dosegljivo, mnenje Cerkve je največkrat precej jasno, ko gre za zagonetne teme, ki jih s seboj prinaša sprememba obdobja. Smo sredi poletja, ko se spremembe časa dogajajo v naši družbi. Zato, da se s tem ne bi ukvarjali, nas pitajo z nepomembnimi temami, kot so osebne finance škofov, športno kolesarjenje in cene nastanitev na Hrvaškem. Za temi nepomembnimi poletnimi temami pa se skriva september, ko se začne novo šolsko leto, prvo po uvedbi nekega družinskega zakonika, ki je spremenil marsikaj poleg tistega, kar je ukazalo Ustavno sodišče RS. V razpravo prihaja zakon, ki bo, sicer ne takoj septembra, na dolgi rok pa gotovo, uvedel razmišljanje, da smo nekaj vredni samo, dokler smo mladi, lepi, zdravi in produktivni. V istem paketu je predlagana tudi popolna redefinicija zdravniškega poklica, neprimerljiva celo s podobnimi zakoni drugod.

To ni čas, ko bi lahko samo tarnali, da »bi Cerkev morala, država pa ne bi smela ...«. To je čas, ko bi lahko vsak izmed nas uporabil svoj telefon in spletni iskalnik še za kaj drugega, kot je iskanje novih receptov za poletno kulinariko, ter se izobrazil v bistvenih temah, ki nas zadevajo, ker kažejo na spremembe časov. Kristjani – velja seveda tudi za pastirje – ne bi smeli samo čakati in prelagati odgovornosti, temveč vsak na svojem področju kaj postoriti, pa čeprav gre za težke in nadležne teme. Eni lahko pridigamo, drugi lahko napišete kakšen status na svojem profilu na družbenih omrežjih, tretji lahko prispevate kakšen znesek tistim, ki so v prvih linijah (vključno z mediji), četrti se lahko javite v šolske svete staršev. Polno možnosti je! Ladja, ki pluje skozi spremembo časa, pač potrebuje vse, od čistilca ladijskega poda do mornarja. Preden začnemo zopet prelagati odgovornost na državo in Cerkev, pomislimo, kaj bi sami lahko storili, da bomo prebrodili spremembe časa in jih, kjer je to potrebno, poskusili zaustaviti.