O tem, kaj nas kot narod čaka, če bomo šli po poti, ki so jo pred nami prehodile že mnoge druge države, je bilo dovolj povedanega. Povsem jasno je postalo, da večine dejanski argumenti, statistike in opozorila strokovnjakov sploh ne zanimajo. Ljudje žal hitro nasedemo cenenim čustvenim argumentom in strašenju pred trpljenjem. Treba je sicer priznati, da ob razpadajočem slovenskem zdravstvenem sistemu strašenje pred trpečim koncem življenja pravzaprav ni tako težka naloga.

Zopet se je pokazalo, da razne ankete, ki naj bi merile javno mnenje, le-to pravzaprav ustvarjajo, saj je referendumska podpora bistveno nižja, kot so jo nakazovale razne lažnive napovedi.

Rezultat seveda ni razveseljiv, je pa res, da gre za nekakšen privid: v prid predčasnega povzročanja smrti se je izreklo komaj 22 odstotkov volilnih upravičencev, za zaskrbljujoči dve tretjini pa ne vemo, kaj si o tem vprašanju mislijo.

V življenju brez krščanskega upanja je vsaka bolezen odveč, starost, ranljivost in bolezen pa sploh nimajo nobenega smisla. Temen in pomilovanja vreden je tak svet.

Zagovorniki pogube so to borno »zmago« nemudoma razglasili za »jasen signal zakonodajalcu«. Žal pozabljajo na resno opozorilo Gospoda Jezusa, da so »široka vrata in prostorna pot, ki vodi v pogubo, in veliko jih je, ki vstopajo po njej.« (Mt 7,13)

Ne glede na referendumski rezultat se mi držimo ožjih vrat. Zato bi bilo treba sedaj predvsem strniti katoliške vrste v podpori življenju, posebej življenju ranljivih in bolnih ljudi. Ne glede na to, kako globoko bo morda padla naša zemeljska domovina, je domovina kristjanov vedno »v nebesih, od koder tudi pričakujemo odrešenika, Gospoda Jezusa Kristusa.« (Flp 3,20)

Če smo iskreni, se zagovornikom pogube pravzaprav ne gre čuditi: ko v človeku ugasneta krščanski kreposti vere in upanja, so ideje o predčasnem končanju življenja pravzaprav razumljive. Ko ni več obzorja večnosti, ko ni več »domovine v nebesih«, ostane le še ta svet. V življenju brez krščanskega upanja je vsaka bolezen odveč, starost, ranljivost in bolezen pa sploh nimajo nobenega smisla. Temen in pomilovanja vreden je tak svet.

Ponosni smo lahko, da se je zbudila katoliška civilna družba: katoliške ustanove, ki zagovarjajo svetost življenja, so aktivno sodelovale pri tokratnem referendumskem dogajanju, na čelu z Gibanjem za življenje in Združenjem katoliških zdravnikov. Katoliška Cerkev je »začela migati«, Bogu hvala.

Zato predvsem prosimo Gospoda za milost vere in upanja, saj jo bomo v prihodnosti vedno bolj potrebovali. Še več, naš svet jo bo vedno bolj potreboval: kristjani bomo (p)ostajali luč sveta, ki tava v temi smrtne sence.

Sicer pa smo lahko ponosni tudi na vse, kar je bilo postrojenega v teh dolgih mesecih pred sramotnim referendumom. Ponosni smo lahko, da se je zbudila katoliška civilna družba: katoliške ustanove, ki zagovarjajo svetost življenja, so aktivno sodelovale pri tokratnem referendumskem dogajanju, na čelu z Gibanjem za življenje in Združenjem katoliških zdravnikov. Katoliška Cerkev je »začela migati«, Bogu hvala.

Kljub temu so zagovorniki narodove pogube za las dobili bitko. A vojna je že zdavnaj zmagana: mi verujemo v Boga, ki pač ni Bog mrtvih, ampak »živih, kajti njemu vsi živijo.« (Lk 20,38)