Večino življenja je preživel med umetninami, dobra štiri desetletja je bil »kustos za terenske študije« v Narodni galeriji. Raziskoval je področja slovenske likovne umetnosti, zlasti slikarstvo in krščansko ikonografijo. Pripravil je številne razstave, uredil zbirke, v obsežni bibliografiji ima članke za monografije, razstavne kataloge in samostojne knjige, ena od njih, Baročne Groblje, je izšla pri založbi Družina. Študijsko se je večkrat izpopolnjeval v Italiji in Nemčiji. Gotovo je eden tistih umetnostnih zgodovinarjev, ki najbolje pozna umetnostne zaklade slovenskih cerkva.

Julija je v medijih odmevala vaša najdba novega Prešernovega portreta. Ste že videli podobo v živo?

Še ne, čakam, da se dopustniško razpoloženje umiri in takrat bom šel v zagrebški muzej za Umetnost in obrt, da se s Prešernom srečam še »iz oči v oči«. Sedaj mi je na voljo le internetni katalog muzeja in po tej poti sem se med pregledom obsežnega slikarskega fonda na moje veliko presenečenje srečal z našim pesnikom.

Kakšen čar ima umetnostna zgodovina, da ste ji tako rekoč posvetili življenje? 

Definicija umetnostne zgodovine je v njeni večplastnosti obravnave določene umetnine ali stilnega obdobja: tehnika, oblika, vsebina, usoda umetnine kot tudi življenje umetnika. Vse to se na nek detektivski način prepleta in analizira. Pri obravnavi umetniškega dela, pa naj bo to arhitektura, slika, kip ali umetnoobrtni izdelek, ni dovolj samo to, da se občuduje, ampak ga je treba znati gledati oziroma razumeti, Saper vedere, bi rekli Latinci. To pa dosežeš z ljubeznijo in dolgoletnim dozorevanjem duše.

Baročna kultura je zame ravno zaradi kompleksnosti razumevanja privlačno polje, kjer ne gre samo za vprašanja estetike, ampak tudi za kulturni profil časa.

Ste specialist za baročno umetnost, seveda pa vam tudi druga obdobja niso tuja. Zakaj barok?

Živel sem v baročnem gradu, na fakulteti sem diplomiral iz neraziskanega baročnega slikarja Antona Cebeja; Cebeja sem izbral, ker so že vsi njegovi sodobniki imeli monografske obdelave, le on še ne. A profesor je nad tem zalogajem podvomil … Na koncu sem zanjo dobil študentsko Prešernovo nagrado. Leta 1977 sem se zaposlil v Narodni galeriji kot kustos, a po nekaj letih sem bil »gor vzet« za kustosa za terenske študije. Služba mi je seveda nudila veliko priložnosti za študij baroka, a za to sem se moral sam podvizati. Baročna kultura je zame ravno zaradi kompleksnosti razumevanja privlačno polje, kjer ne gre samo za vprašanja estetike, ampak tudi za kulturni profil časa. Mislim, da ravno za bujni barok velja tisti rek: saper vedere – znati gledati in iz te čarobnosti oblik in barv zaznati rdečo nit sporočila. Pri pisanju monografskih del, na primer Sv. Primož nad Kamnikom, Žalostna gora pri Mokronogu, Bistriški grad, Groblje, pa sem se soočil tudi z drugimi zgodovinskimi obdobji, ki so me »prijazno nagovarjala« in prevzela, da sem se tudi njim z vso predanostjo posvetil.

Pri obravnavi umetniškega dela, pa naj bo to arhitektura, slika, kip ali umetnoobrtni izdelek, ni dovolj samo to, da se občuduje, ampak ga je treba znati gledati oziroma razumeti, Saper vedere, bi rekli Latinci.

Sprehod z vami po razstavah ali po cerkvah je pravo kulturno doživetje. Umetnostna obdobja in ikonografsko razlago raznih upodobitev obvladate kot v priročniku, z zgodbami jih umeščate v tok zgodovine. Imate kakšne miselne pripomočke, da lahko toliko hranite v spominu? 

Formule nimam, rekel pa sem že, da so nam dane določene lastnosti oziroma prednosti, ki pa jih je treba nadgrajevati; ni prehitevanja, leta zorenja so tista, ki omogočajo popolnejšo predstavitev, s tem pa prepričljivo uvajanje poslušalca v kroge minulih stoletij. Sicer pa sem zagovornik, da si moramo veliko stvari zapomniti, ne se zanašati le na elektronske medije – ti so nam v pomoč, a če veš iz glave, imaš boljšo intuicijo in lažje sklepaš. Znanje v računalniku je mrtvo, elektronsko pospravljeno, je »skladišče neprodane robe« (smeh). Sam si tudi stvari, ki si jih zapišem, zvečer navadno ponovim. Ne moremo se vsega naučiti naenkrat, vračamo se in z razmišljanjem poglabljamo vedenja. Tudi Svetega pisma ali enciklopedije ne preberemo na mah, k branju se vračamo, iščemo določeno poglavje in se vanj poglabljamo.

Vsak, ki je kdaj govoril z vami, ve, da ste odprta knjiga vedenja, znanja pa ne držite zase, ampak ga radi delite z drugimi – na predavanjih, simpozijih, na ekskurzijah, z objavljanjem besedil ... Je pomembno, da se znanje pretaka? 

Vsekakor, zato je knjiga vsakomur odprta (smeh). Vsak poklic, kar že semantika besede pove, je poklicanost za druge. Smo poklicani, da smo poklicni strokovnjaki, ki najprej z ljubeznijo, zatem pa ni težko tudi odgovorno posredovati znanja – ne le z besedo, z vodenji, ampak tudi s pisanjem. To ostane, je tudi (so)popotnica kolegom in seveda možnost preverjanja danega sporočila.

Celoten intervju si lahko preberete v novi številki tiskane Družine (34/2021).