Da je naša država pred velikimi razmisleki, zlasti na notranjepolitičnem področju, deloma pa tudi na področju njenega mednarodnega položaja, je poudaril Petrič, ki je parafraziral misel Francisa Fukuyame, da je bilo z osamosvojitvijo pred 30 leti konec nekega zgodovinskega obdobja, zgodovine slovenskega naroda, ki je od časov naselitve naših prednikov živel podrejen drugim, tujim oblastnikom. »Prvič smo Slovenci potrdili tisto, kar smo v stoletjih izoblikovali – sebe kot narodno skupnost v okviru zahodnega sveta,« je dejal dr. Ernest Petrič. Prvič pa smo Slovenci dobili tudi usodo v svoje roke, postali gospodar svoje usode.

Pred 32 leti vstali kot feniks

»Naši predniki niso sanjali o neodvisni Sloveniji, hoteli pa so biti Slovenci, zato so ohranili svojo identiteto kljub strahotnim izzivom. To je pravi čudež: germanizacija, romanizacija, v 19. stoletju razne sirene, ki so nas vabile proti vzhodu, panslavizem, jugoslovanstvo, ilirizem, pa tudi v bivši državi je bila ta opcija vseskozi odprta in če ne bi bil jasno viden odpor Slovencev, pa tudi Hrvatov in drugih, nekakšnemu preraščanju v skupni jugoslovanski narod, bi bile verjetno tendence v to smer še veliko bolj razvidne in jasne. To smo preživeli in kot feniks pred 32 leti vstali – kot neodvisna slovenska država,« je poudaril Petrič.

Naši predniki niso sanjali o neodvisni Sloveniji, hoteli pa so biti Slovenci, zato so ohranili svojo identiteto kljub strahotnim izzivom. (dr. Ernest Petrič)

Odgovornost za osamosvojeno državo

Z osamosvojitvijo pa nismo dobili v svoje roke le usode, temveč tudi odgovornost za osamosvojeno, ustanovljeno, uveljavljeno državo, ki je postala enakopravna, suverena znotraj sveta, mednarodne skupnosti in del »najbolj čudovite« zahodne civilizacije, o kateri je ves čas slišati, kako je kriva za vse mogoče. »Krivi smo menda za suženjstvo. Presneta reč: angleške ladje so preganjale ladje s sužnji iz arabskih krajev. Na Kitajskem so imeli sužnje do 1. svetovne vojne, v Indiji razne oblike vezanosti na zemljo tako rekoč do včeraj. Da o Afriki, ki jo kar dobro poznam, niti ne govorim,« je našteval Petrič in podčrtal: Zahod je odpravil suženjstvo!

Boljše civilizacije, kot je naša, ni videl nikjer

»Od kod so prišle velike ideje – človekova enakopravnost, dostojanstvo, enakopravnost žensk, pravna država, izobraženost, zdravje za vse, socialna varnost …? Blizu 20 let sem preživel v različnih službah in na položajih v tujini, v zelo razvitih državah, denimo Švici in Ameriki, pa tudi zelo zaostalih, kot sta Etiopija in Kolumbija. Boljše civilizacije, kot je ta naša, nisem videl nikjer. Bogatejše, svobodnejše, z več možnostmi za človeka, da se kot neodvisen subjekt s svojim dostojanstvom uresničuje,« je pojasnil dolgoletni diplomat.

Zelo hitro priznani

Da smo na pravi poti, je nadaljeval, toda – ali dobro strežemo interesom naše države, našega naroda? Ali je naša zgodba uspeh ali pa je obremenjena s težavami, problemi in morda celo z ne ravno obetavno prihodnostjo? Debato o notranjem razvoju države je prepustil ostalim razpravljavcem, sam pa se je osredinil na naš mednarodni položaj in takoj zatrdil: težko bi rekel, da je bila na tem področju naša pot neuspešna, saj smo si zelo hitro pridobili priznanje. Pri tem se dobro spominja let, ko si je za to prizadeval v Washingtonu.

Strah Američanov pred secesionizmom

»Takrat niso kaj posebej sprejemali mojega prepričevanja, da imamo pravico do lastne države, najbolj prepričljivo je bilo, na kar doma včasih pozabljamo, da hočemo imeti demokratično državo, za razliko od tistega, kar je bilo v Beogradu. Američani so malce v strahu pred secesionizmom. Imeli so državljansko vojno, trajala je 5 let, pobrala je 600.000 človeških življenj, več kot katera koli druga vojna v zgodovini ZDA. Nanjo se spominjajo in zanje je odcepitev juga še vedno zelo problematična,« je pojasnil Petrič. Zato tega argumenta niso sprejemali ravno s simpatijami.

Hitro urejeni odnosi s sosedi

To pa, da smo se odločili za pot demokracije v želji ustvariti demokratično, moderno zahodno državo, je bilo prepričljivo in je – tako Petrič – omogočalo, da smo relativno hitro dobili priznanje, kajti le redko katera država se je tako hitro kot mi, manj kot leto po razglasitvi neodvisnosti, vključila v Združene narode. Obenem smo zelo hitro uredili odnose s sosedi; nismo rešili vseh vprašanj, smo pa depolitizirali vsa pomembna in četudi so nekatera še neurejena, se z njimi da živeti, saj ne ovirajo ne naših ljudi ne države in ne pomenijo tveganja za resne zaplete, kaj šele za mir, je zatrdil dr. Petrič.

Boljše civilizacije, kot je ta naša, nisem videl nikjer. Bogatejše, svobodnejše, z več možnostmi za človeka, da se kot neodvisen subjekt s svojim dostojanstvom uresničuje. (dr. Ernest Petrič)

V Natu smo varnejši kot kjer koli drugje

»Uspešno smo se vključili v EU, kar pomeni za nas uresničitev tistega nacionalnega interesa, ki naj bi zagotavljal blaginjo. Težko si danes predstavljamo blaginjo neke države v Evropi brez članstva v EU. Podobno velja za varnost: v Natu smo varnejši, kot bi bili v kateri koli drugi kompoziciji. Uredili smo še vprašanje nasledstva po bivši državi in zlasti – mi, slovenska diplomacija – preprečili, da bi Srbija uveljavila mednarodnopravno kontinuiteto po bivši državi. Kljub njeni tradiciji neodvisne države, od Berlinskega kongresa dalje, je Srbija osem let mlajša članica OZN od Slovenije. Na mednarodnem planu smo bili v marsikaterem pogledu uspešni,« je izpostavil nekdanji predsednik Ustavnega sodišča.

Ali Slovenija sodi v jedrno Evropo?

Pa danes? Kje smo, kam sodimo? Ernest Petrič velikokrat sliši besede o t. i. jedrni Evropi, a ne ve, koliko Slovenija sodi v ta krog, saj z njim ne deli zgodovinskih povezav; želi pa biti ena od držav, ki si močno prizadeva za razvoj EU in drugih alternativ ne vidi. Drugo vprašanje je srednja Evropa, zadnja leta smo sramežljivi glede tega, da smo dejansko del srednje Evrope, kar je vedel že Cankar – po duši, kulturi, identiteti, interesih smo del tega sveta in tu Slovenija igra veliko vlogo.

Dr. Ernest Petrič: Rusijo je težko premagati, a bo morala prej ali slej spoznati, kot je Amerika v Vietnamu, da je vojna predraga. FOTO: Tatjana Splichal

Veliko naivnih predstav

Petrič se je dotaknil še strateških partnerstev, dogovore o njih je Slovenija sklenila s kar zanimivi državami: z Rusko federacijo, s Turčijo. »Ko gre za strateško partnerstvo med majhnim in velikim, se to zelo hitro izrodi v odvisnost majhnega nasproti velikemu. V slovenski zunanji politiki je bilo včasih, kljub uspešnosti, veliko naivnih predstav. Če bi kdo jemal naše strateško partnerstvo z Rusko federacijo, bi verjetno trčil na določene težave, toda tako partnerstvo smo podpisali,« opozarja.

Članstvo v Varnostnem svetu

Posebej je, tudi v luči slovenske kandidature za članstvo v tem organu OZN, izpostavil Varnostni svet in spomnil, da smo pred desetletjem in pol kandidirali prvič – in uspešno. »Država, za katere ime mnogi niso vedeli in so jo zamenjavali, je takrat, 9 let po svoji neodvisnosti, postala članica tistega svetovnega organa, ki je poklican, da ureja najpomembnejša svetovna vprašanja v zvezi z mirom in vojno. Slovenija je po 9 letih obstoja postala nestalna članica VS. Gotovo je bil to veličasten uspeh.«

Neuspeh kandidature bi bil madež

Zdajšnja ponovna kandidatura ni tako pomembna kot takrat, saj je danes Slovenija uveljavljena in priznana država; neuspeh kandidature, tako Petrič, pa bi bil madež na naši zunanji politiki. »Ko je Slovenija le 9 let po prvi kandidaturi samozavestno skočila v novo – in ni uspela –, sem se vprašal, ali je to res. Kajti drugič v roku 10 let za VS kandidirajo države, kot so Indija, Nemčija, Južna Afrika, Japonska … Mi pa smo za nameček kandidirali še na malce cenen način. Ko gledamo za naprej, kako iti, je dobro imeti pred očmi tudi pretekle izkušnje,« tako dr. Petrič.

Z osamosvojitvijo pa nismo dobili v svoje roke le usode, temveč tudi odgovornost za osamosvojeno, ustanovljeno, uveljavljeno državo, ki je postala enakopravna, suverena znotraj sveta, mednarodne skupnosti in del »najbolj čudovite« zahodne civilizacije. (dr. Ernest Petrič)

Kakšen naj bi ta mir bil?

Ob koncu se je dotaknil še vojne v Ukrajini, torej vojne sredi Evrope, ki je sprva kazala velika tveganja, da preraste v velik oborožen konflikt tudi z nuklearnim, taktičnim, morda celo strateškim orožjem. Zdaj je nekoliko bolj jasno, da si take velike vojne v Evropi ali celo na svetovni ravni nihče ne želi. »Izjav, kje, kako in kdaj bodo uporabili nuklearno orožje, iz Moskve ni več slišati. Nekaj časa jih je bilo. Pojavljajo se resne, smotrne pobude, da se je treba začeti pogajati o miru. A tu je velika nevarnost: kakšen naj bi ta mir bil? Ta mir ne sme biti v nobenem pogledu ponovitev nečesa, iz česar bi agresor izšel s kakršnimi koli dobički.«

Rusija bo prej ko slej spoznala, da je vojna predraga

Iz tega izhaja – Petrič upa, da bo Slovenija pri tem ostala čvrsta – podpora Ukrajini. »Rusijo je težko premagati, a bo morala prej ali slej spoznati, kot je Amerika v Vietnamu, da je vojna predraga. Takrat bodo nastali pogoji za snovanje novega mednarodnega reda. Kot po vsaki veliki krizi v zgodovini: 30-letna vojna – Westfalski mir; Napoleon – Dunajski kongres; 1. svetovna vojna – Versajski sistem. Tudi po tej vojni v Ukrajini bo prišlo do snovanja nekih novih kultur mednarodnega reda. In to bo pravi trenutek, da tudi Slovenija da svoj prispevek,« je svojo razpravo zaključil prof. dr. Ernest Petrič.