Ob tem so se ponovno oglasili tudi v Zdravniški zbornici Slovenije (ZZS), češ da so spremembe, ki jih prinaša zakon o evtanaziji, bistveno globje od populističnega razglašanja naprednosti in človekove avtonomije. Predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v diametralnem nasprotju z njihovim temeljnim poslanstvom, zato so tudi večinsko proti in ne želijo prevzeti vloge izvajalca zakona. Posvetiti bi se morali izboljšanju paliativne oskrbe, so prepričani v zbornici.

Ni zakona nad kodeksom

Zelo kritičen do zakonskega predloga je tudi dr. Erik Brecelj z Onkološkega inštituta, sicer pa predsednik vladnega Strateškega sveta za zdravstvo, češ da je kot zdravnik zavezan Kodeksu medicinske etike, nad katerim ni noben zakon; zgodovinski primeri pa nas lahko učijo, kaj se zgodi, če diktatorji sprejemajo zakone in ukazujejo zdravnikom početi sramotne stvari. »Evtanazija je v nasprotju s kodeksom in sprejmejo lahko kakršen koli zakon, kodeksa ne bom kršil,« zatrjuje Brecelj.

Ni prostora za debate o evtanaziji

Hkrati v Sloveniji paliativna medicina ni urejena, kot bi morala biti, in dokler se ne uredi, ni prostora za debate o evtanaziji. »130.000 ljudi nima družinskega zdravnika, zdaj jim bomo ponujali evtanazijo? Če sem nesramen: dame, ki to ponujajo, zelo hitro pridejo do zdravnika. Kaj pa ljudje izven Ljubljane, ki ne morejo priti do zdravnika, ki nimajo vez, da bi prišli do tistega, kar plačujejo – mar kdo pomisli nanje? Jim bomo zdaj ponujali evtanazijo? Vidim pa to debato kot priložnost, da se začnemo pogovarjati o ureditvi paliativne medicine, kaj je treba storiti,« je izpostavil Brecelj.

Ne smrti, strah jih je umiranja

Dolgo je v medicini, a ko je premišljeval, koliko bolnikov je srečal, ki so želeli evtanazijo, jih je naštel na prste ene roke. Ljudi po njegovem ni strah smrti, strah jih je umiranja, da bodo ostali sami in ne bo nihče skrbeti zanje. Rešitve je treba ponuditi ne le bolnikom, tudi svojcem – že samo stavek »stali bomo za vami, če bo kaj narobe, nas pokličite, pomagali vam bomo« jim zadostuje, da vedo, da jim bo nekdo pomagal, če bodo težave. »Ne upam si ljudem, ki odhajajo od mene in se zavedajo, da pred sabo nimajo dolgega življenja, ponujati evtanazije – ni govora!« je bil odločen dr. Erik Brecelj.

Raje vrne zdravniško licenco

Da bodo v izvedbo evtanazije vključeni zdravniki, je po njegovem zelo tipično za predlagatelje, ki najprej predlagajo nekaj populističnega, nato pa odgovornost prenesejo na druge, ki naj bodo v stiski glede tega, kako bodo to počeli. »Zaradi premalo kadra imamo težave še z zdravljenjem ljudi v bolnišnicah, zdaj pa nas bodo obremenjevali še s tem,« kategorično nasprotuje Brecelj in dodaja: »Raje vrnem zdravniško licenco, kot da izpolnjujem ukaze ljudi, ki leta niso prijeli bolnika za roko.«

Podpora paliativni medicini

Bolnike bi postalo strah, če jim bodo zdravniki zdaj namesto terapije, podpore, paliativne medicine začeli ponujati in vsiljevati evtanazijo. Po njegovem je treba trud usmeriti v podporo paliativni medicini; na Onkološkem inštitutu je paliativni tim odličen, ne more pa pokriti vse Slovenije. »To področje moramo razviti po vsej državi, v to je treba vlagati energijo, denar, sredstva, iskati kadre, ne pa sprejemati populističnih zakonov, ki nimajo zveze z realnostjo,« je zaključil dr. Erik Brecelj.

Neznosna lahkotnost odločanja o usodi drugega

Z njim se strinja tudi predstojnik kliničnega oddelka za hematologijo ljubljanskega UKC in predavatelj prof. dr. Samo Zver, ki opozarja, da imamo v postcovidnem času egocentrizma in boja vsak proti vsakemu veliko drugih nerešenih vprašanj: »Temu pravim neznosna lahkotnost odločanja o usodi nekoga drugega. Kot zdravniki smo dolžni – in jo znamo – urediti bolečino drugega, ne znamo pa videti stiske drugega, takšne ali drugačne.«

Nismo še zreli

Ne predstavlja si, kako bi bilo odločati o evtanaziji v času, ko ne znamo urediti niti osnovnih stvari in se dogovoriti o njih, zato še nismo zreli pristopiti k tej problematiki. Zlasti kot družba nimamo urejene niti paliativne oskrbe: »Pred kratkim sem nekaj svojim bolnikom pomagal, da so lepo, dostojanstveno odšli. To pomeni, da si spravljen sam s sabo, da te ne boli, da nisi žejen in, če je le mogoče, da umreš v lastni postelji. Pri nas tega ni, umreti v lastni postelji je danes nekaj tujega.«

Bolnikom omogočiti kakovosten čas brez bolečine

Zver opozarja, da nimamo paliativne ekipe, ki bi hodila ljudem pomagat in jim lajšat bolečine; bolnikom je treba omogočiti kakovosten nekajurni čas brez bolečine, da se spravijo s svetom, morda opravičijo, če se morajo komu, ali da se opravičimo mi njim; treba jim je omogočiti dostojno slovo, da naredijo življenjsko bilanco in umrejo kot ljudje – pa to ni evtanazija. Po njegovem je umreti ob pomoči – ne aktivni, temveč pasivni – privilegij in nekaj, k čemur moramo stremeti.

Strpen pogovor

»Slovenci se moramo pogovarjati med sabo, prav je, da imamo diskurz o tem, kaj in kako. Ampak, ko se bomo enkrat začeli pogovarjati strpno drug z drugim, bomo šele dobili prve pogoje, da bomo sploh lahko začeli razmišljati o evtanazijski problematiki. Toda mi se ne znamo zmeniti kot ljudje. Kako se bomo menili o nekom drugem, ali naj živi ali ne? Kdo sem jaz, da bom odtegnil življenje nekomu drugemu? Kdo?« je bil jasen prof. dr. Samo Zver.

»Lahko grem jarke kopat!«

In zaključil, da ni v življenju storil ničesar, kar mu ne bi bilo kot človeku, z moralnega in etičnega gledišča, prav. Da nekaj naredi, mora sam pri sebi vedeti, da je to dobro, zato zase pravi, da izpolnjuje kriterije za ne biti lump in baraba. »In stvari, ki se mi ne zdijo prav in so zavržne, ne bom počel. In me briga! Vseeno mi je za funkcije; če bo moja zdravniška usoda pogojevana z 'ali boš to naredil ali ne', pač ne bom! Pa kaj potem. Saj znam še kaj drugega, lahko grem jarke kopat!« je zaključil Samo Zver.