Vse se je umirilo. Burja pod Čavnom se je izdivjala, odvihrala vzdolž Vipave in njenih pritokov. Zvon pri sv. Tomažu je na svečnico pred deseto krepkeje odbil še zadnjo četrt, kot da bi vedel, kdaj bo rekel Gospod: Requiescat in pacem!

Zemlje na blagoslovljenem kraju slovesa od telesa je več za še eno gomilo, ko je na prvo soboto v svečanu sprejela telo služabnika Božje in človeške besede in pesmi, sina vinograda, polja, gozda in senožeti, kjer se je kalil za dar duhovništva in daritve na oltarju.

Vedno teže je odhajal od doma s tega sveta, kjer je vse vabilo k prošnji in zahvali obenem.

Vedno teže je odhajal od doma s tega sveta, kjer je vse vabilo k prošnji in zahvali obenem; prošnji, da bi preživeli, ko je bilo hudo, zahvali, ko so bili sodi polni, kašče pa tudi in so možje pod večer posedeli ob kozarcu merlota ali barbere, žene pletle nogavice in jopice za otroke, kakšno tudi za Goričane, v dolino nosile češnje, jajca, mleko in doma spečeni kruh, da so preživeli. Znoj je lil raz čelo, hrbet, vse telo.

Prej so se po vaseh in bregovih razletavale granate prve svetovne vojne, med drugo in po njej kraške jame odpirale brezna, pogoltnile marsikatero še živo bitje, neljubo rdečim divjakom, pijanim od vina in zmage od Moskve do Rima, Pariza, Pazina.

Ljubi Bog, kako da si mogel dopustiti vse to, se je spraševal, ali je res prav tako?

Vse to je nosil s seboj, ko je odhajal v šole, se vračal modrejši pa tudi vedno bolj žalosten, zagrenjen. Ljubi Bog, kako da si mogel dopustiti vse to, se je spraševal, ko je stregel svečeniku pri oltarju apostola, ki je podvomil kakor tudi on pozneje: Ali je res prav tako?

Nazadnje se je ves obrnil k Njemu s prošnjo, hotenjem, željo: Jezus, bodi moja pot in življenje. Položil mu je na oltar, kar je bilo dobro pa tudi hudo, dokler ni On, ki vse vidi, vse ve, rekel: Drago, dovolj je bilo. Preseli se k meni, še zadnjič se ozri na tebi tako drago dolino, njive, pašnike, Čaven, odslej se boš razgledoval s strmin večnosti, kjer so drugačne tehtnice in uteži za to, kar je od Boga in kar od sveta.

Nazadnje ostane le eno spoznanje, tolažba, veselje, resnica: Bil sem Gospodov pastir. Vračam se v tvojo stajo, moj Gospodar, po blagoslov na tvoje polje.

Nazadnje ostane le eno spoznanje, tolažba, veselje, resnica: Bil sem Gospodov pastir. Vračam se v tvojo stajo, moj Gospodar, po blagoslov na tvoje polje, ko je pri sv. Tomažu odbilo, da je treba na zadnjo pot, v strmine večne sreče ali globeli pogube. Daj, da bom spravljen zrl k Tebi pod enim od tvojih vrhov!