Brkič je kot družbeno angažiran teolog promotor kulture upanja, dialoga, sprave in sožitja v svetu naraščajočega fundamentalizma in paranoje vseh vrst. Papež Frančiška označuje za velikega reformatorja: »Protestanti smo ga poimenovali novi Luther, Luther po Luthru.«

Smo v letu 2023, dobrih 500 let po vzponu reformacije, ki jo je začel Martin Luther v Nemčiji. Je Cerkev danes še bolj razdeljena, kot je bila takrat?

Pol tisočletja po začetku vehementne Luthrove reformacije Cerkve v Wittenbergu leta 1517 si moramo priznati, da je obema stranema, protestantski in rimokatoliški, spodletelo. Pol tisočletja pozneje imamo protestanti mnogo razdrobljenih ločin in vsak dan nastajajo nove alternative, saj gre za neskončno cepitev. Res je, da drug drugega ne ubijamo, a je definicija »kristjan« še vedno konkurenčna. Tako kot takrat – protestanta Luther in Zwingli sta se prepirala, rimska Cerkev pa je Luthra izobčila. Začela se je tridesetletna verska vojna, hujša od prve in druge svetovne vojne. Vojne v imenu Boga so najhujše, ker jih motivira krinka svetosti.

500 let po ognjeviti in siloviti reformaciji smo vsi izgubili cerkvenost, Sveto pismo, edinost, tišino, lepoto, mir. Žvrgolenje wittenberškega slavčka, genialnega Martina Luthra, se je prav tako sprevrglo v žalostinko postkrščanske sekularne družbe. Delamo se, kot da je razdeljenost Cerkve normalna, celo zdrava in Bogu všečna. V resnici smo eni in drugi slepi in ne vidimo, da živimo med ruševinami, kajti sekte so kot insekti na ranah razdeljene Cerkve. Skrajni čas je, da Cerkve delujemo povezovalno. Evangelij je viden v Božji obljubi, da bo potomec Abrahamovega semena združil narode, ki so bili razdeljeni in razkropljeni v Babelu, v novo Božje človeštvo, ki je Kristusova Cerkev. Čas je, da se pridružimo Jezusovi velikoduhovniški molitvi: »Oče, da bi bili vsi eno.«

V čem vidite rešitev? 

Žal hoče biti tudi v Cerkvi vsak svoj nepreklicni samodržec! Apetiti so preveliki. Malikujemo moč, medtem ko je Božja vrlina šibkost, kar je za sodobni um moteče in zasmehujoče. Današnja manipulativna družba ima šibkost za spodrsljaj in slabost. Toda krščanstvo ne sme malikovati moči. Bog, najmočnejše bitje v vesolju, se je spustil dol k ljudem. Božje učlovečenje krščanstvo bistveno ločuje od drugih religij. Bog k nam ni prišel kot super junak. To se sliši noro. Zakaj nočemo biti šibki? Zakaj nočemo ljubiti svojih sovražnikov, če že nočemo zanje umreti? Druga oseba Svete Trojice se je odrekla oblasti in je končala kot nedolžna žrtev v rokah brutalne oblasti. Ali lahko naša logika temu sledi? Priznam, da to zveni patetično, absurdno in bogokletno, a vendar se je res zgodilo. Bog je hotel postati človek, mi pa hočemo biti bogovi – egoistični narcisi.

Pastor Brkič v Mordaxovi kapeli v Novem mestu, kjer je sedež Evangelijske cerkev Dobrega pastirja. FOTO: Tatjana Splichal

Po vsem tem razumem, zakaj ljudje nočemo častiti Boga, ki je svoj obraz položil v prah zemlje, da bi nam pogledal v oči, nas dvignil in nam rekel, da nas ljubi. Bog se sklanja dovolj nizko, da doseže vsakega človeka. Spustil se je celo v grob naše smrti, da nas osvobodi tiranije stare kače. Krščanska vera je za šibke, saj Bog daje moč za šibkost. 500 let po reformaciji se sprašujem, kdaj se bo Cerkev pripravljena spustiti s svojega piedestala in postati šibka, da bo lahko močna v Bogu.

Pravite, da ljudje nismo padli v krizo, ampak krizo sami ustvarjamo. Kako in v čem vidite krizo sodobnega časa?

Spimo na lovorikah uspeha. Bill Gates je rekel, da je uspeh slab učitelj, ker nas uspava. Zahodna civilizacija je nabita pištola, ki je usmerjena v glavo našega planeta. Smo nezadovoljni in nehvaležni. Oboje pripelje človeka v obup, v lastni pekel ali pa ga zasužnji z nenasitnim pohlepom. Sosedov avto in hiša sta večja in boljša, prijateljičine obleke so novejše, sosedovi otroci so uspešnejši, tuja žena je prijaznejša in celo lepša kot slika iz revije, tuj moški je mikavnejši, ker je kot nabildani mačo iz televizijske nadaljevanke, cerkev v sosednji župniji je večja in boljša …, nakar se nezadovoljstvo razširi celo na Boga. Tudi brez reformacije smo povabljeni k modifikaciji, redefiniciji človeka in družbe. Brez tega resnica ni več resnica, ampak je demagogija, manipulacija in diskriminacija.

Kako naj v takšen svet in prostor vstopi Bog?

Bog ima človeški obraz. Jezus Kristus je nasmešek na Božjem obrazu. Gre za figurativni jezik Svetega pisma in za antropomorfizem – za prisojanje človeških lastnosti Bogu. Sijoče obličje izraža Božjo naklonjenost. Bog nam podarja svoj nasmešek, saj ni proti nam, ampak je za nas. Drugi bogovi niso takšni. Pred drugimi bogovi grešnik trepeta. Na njihovih obrazih so srd, gnev, jeza, namrščenost, maščevanje, izsiljevanje, ustrahovanje, kar povzroča travme in tesnobo. Takšnih bogov se bojimo. Sijoči obraz Boga Očeta, Očetov nasmešek ljudem, je Jezus Kristus. Le kdo ne bi hotel imeti takšnega Boga? Kot teolog moram stalno brisati prah z religiozne podobe Boga.

Bog nam podarja svoj nasmešek, saj ni proti nam, ampak je za nas. (dr. Daniel Brkič, pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja)

Bral sem, da je uprava verige hotelov Holiday Inn razpisala tisoč prostih delovnih mest v različnih deželah. Prijavilo se je okoli pet tisoč kandidatov. Menedžerji so se odločili za tiste, ki so se med intervjujem vsaj trikrat nasmehnili. Njihovo vodilo je bilo, da nasmeh najbolj izboljša človekov videz, sploh na recepciji in pri strežbi.

Torej je čas za nove reformatorje? A kdo si upa reformirati današnje deformacije? 

Verjetno smo že v zamudi. Ob tej priliki želim poudariti, da je sedanji papež Frančišek zagotovo velik reformator. Protestanti smo ga poimenovali novi Luther, Luther po Luthru.

Dejstvo je, da je evropski človek nesrečen v globini svoje duše. Evropska mesta so polna praznih ljudi. Verjeli smo, da bomo brez Boga srečni, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral. Gradimo več in višje, ne uvidimo pa, da bo tudi kup ruševin večji. Gozd vedno sežigajo lastna drevesa. Stari narodi so govorili, da je ples na vulkanu samo na začetku zabaven. A ker ne zdravimo vzrokov, ne moremo zdraviti niti posledic. Žalost v nas je odmev hrepenenja po svobodi duha, saj se duh upira enoumju totalitarne svobode. Nove zunanje blokade so pravzaprav odraz bodečih ograj in betonskih zidov v nas samih.

Na pohodu so sekularna družba, globalna ekonomija, kapitalistična politika, utilitaristična ideologija, nenasitno potrošništvo, hedonizem in avanturizmi sodobne civilizacije, obsedenost s kapitalom … Kdo je merodajen za rešitev krize? Prejemamo, kar smo si prislužili. Ni onesnažen le zrak, onesnažene so tudi naše misli. Dostojevski je rekel: »Če ni Boga, je vse dovoljeno!« Rekel je tudi: »Če bi vedeli, kaj ljudje razmišljamo, bi se od smradu vsi zastrupili.« Ekspanzija naše požrešnosti trese Zemljo. Planet gori, človeška srca pa se ohlajajo. Nujna je kultura miru, sožitja, dialoga, sprave, ne pa podpihovanja in revanšizma.

»Evropska mesta so polna praznih ljudi. Verjeli smo, da bomo brez Boga srečni, zato so tovarniški dimniki prerasli zvonike katedral.« FOTO: Tatjana Splichal

Trdite, da v današnjem svetu vlada egomanija, kjer se stalno menjajo načela. Lahko to ponazorite s kakšnim konkretnim primerom?

Danes je vse toliko zrelativizirano, da postaja shizofreno. Naj aktualiziram: roko si podajata znanost in magija, argument in fantastika. Doktor medicinskih znanosti se ukvarja z vedo šamanov, jedrski fizik z gnozo, informatik s horoskopom, uspešen podjetnik z vedeževanjem, postkrščanski duhovnik z novodobno duhovnostjo, spretni preračunljivci pa s šušmarskimi kvazi psihoterapijami … Noro smešen vrtiljak, kajne?

V deformiranem svetu vlada egomanija. Morali bi biti kot stabilno drevo, ki menjava svoje liste, nikoli pa svojih korenin. Svet pa stalno menja načela. Problem je, ker tudi postmoderna Cerkev preveč posplošuje, da bi bila všečna in tako se navajamo na versko enolončnico. Skoraj si več ne upamo trditi, da je krščanstvo edinstveno. To pa zato, da se izognemo očitkom, češ da smo ošabni, arogantni in netolerantni. Jezus je trn v peti. Tako kristjani tiho prehajamo v plemeniti, a udoben in splošni teizem. 

Kaj smo po vaši oceni spregledali?

Krščanski koncentrat smo razredčili, medtem ko iščemo eliksir za srečo in popularnost. Krščanstvo ni ideja, dogodek, obred, program, trening, predpis, morala, nauk, tradicija, ampak oseba - Jezus Kristus. Krščanstvo je odnos. Kristusov evangelij ne kaže na ideologijo, tako kot marksizem, in tudi ne na etični kodeks, tako kot konfucionizem, ampak na osebo Jezusa Kristusa, ki je sam po sebi krščanski nauk. Krščanstvo ni ena filozofska ideja več, ampak je življenje, je vera v praksi. Krščanstvo ni zgolj religija, krščanstvo je življenje.

Tako je bilo tudi v Antiohiji, kjer so vernike prvič poimenovali »kristjani«. Ime »kristjan« niso izumili prvi kristjani. Ime »kristjan« so jim dali drugi. Takšno poimenovanje moramo prepustiti oceni okolice in svoje krščanstvo tudi upravičiti. Izraz »kristjani« pravzaprav pomeni »kristusovci«, ker kristjani živimo po Kristusovem nauku.

Kako vidite prihodnost človeške civilizacije, upoštevajoč »diagnozo« sveta in okoliščine, v katerih živimo kristjani?

Bodočnost civilizacije je odvisna od tega, kakšen odnos imamo do Boga in sočloveka, kajti trenutno živimo tako, kot da Boga ni, a samo Bog nas lahko še reši. V današnjem globalnem svetu poslušamo enako glasbo v Ljubljani, Parizu, Tokiu in New Yorku. Oblečeni smo v jeans in govorimo skupni svetovni jezik. Povezuje nas splet, sprehajamo se po vesolju, znamo klonirati in ustvarjati umetno inteligenco, človeški genom dekodiramo, človeško komunikacijo pa kodiramo … Kako naj logični Zemljan 21. stoletja verjame v dobrega Boga, ko pa je v 19. stoletju umrla vera v Boga, kar je filozof Nietzsche označil kot smrt Boga? V 20. stoletju pa je umrla tudi vera v človeka, kar kažejo Auschwitz, Jasenovac, Hirošima, Bleiburg, Goli otok, sibirski gulagi, Srebrenica, ruandski genocid ... Stopili smo v 21. stoletje, a žal brez Boga. A brez njega ne moremo preživeti, ker je človekova duša krščanska. Če se nam zdi Bog predaleč, premislimo, kdo se je odmaknil.

V drugih religijah človek dosega Boga z izpolnjevanjem pravil, v krščanstvu pa človek Boga sprejema kot dar. (dr. Daniel Brkič, pastor Evangelijske cerkve Dobrega pastirja)

Kaj pa vas osebno v krščanstvu navdušuje?

Navdušuje me to, da nas Bog ne ljubi zato, ker smo mi dobri, ampak zato, ker je on dober. Krščanstvo ne temelji na tem, kaj moramo za Boga storiti mi, ampak kaj je za nas storil Bog. Krščanstvo je Božji izum, ki ne temelji na moraliziranju, ampak na Božji milosti. V drugih religijah človek dosega Boga z izpolnjevanjem pravil, v krščanstvu pa človek Boga sprejema kot dar. Če človek izpolnjuje, kar mu Bog zapoveduje, je zgolj religiozen. Če živi v odnosu z Bogom, pa je kristjan. V religiji gre za neosebni odnos, v krščanstvu pa gre za osebni odnos z Bogom. Sveto pismo pravi, da je Bog svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Odgovor je preprost: v vseh religijah Bog sovraži greh in grešnika, samo krščanski Bog grešnika ljubi, čeprav njegov greh sovraži. Bog se veseli, ker rešuje grešnike.