Zbranim je predstavil nekaj ključnih potez svoje obsežne monografije Vojna za mir, po kateri smo skupaj z njim zalistali tudi za bralce majskega Slovenskega časa, ki je bil priložen 18. številki Družine. Ob 9. maju, dnevu Evrope, spletnim bralcem ponujamo vpogled v »evropsko« obarvan del intervjuja – tudi kot vabilo k branju integralne verzije v tiskanem Slovenskem času.

Vse se počne v imenu velikih besed, ki so spet toliko bolj prazne, kolikor bolj zveneče so postavljene v prostor.

Pojasniva za začetek naslovni paradoks vaše knjige. Zakaj ste izbrali besedno zvezo Vojna za mir?

Vojna za mir je paradoks, razumljivo. Knjiga prihaja v zenit slovenskega prebivanja v Evropski uniji, ki ni več ista, kot je bila leta 2004, v času slovenske pridružitve. To pomeni, da se po notranji teksturi sooča z izzivi, ki jih prinaša sedanji trenutek. Gre za logična navzkrižja v besedah in dejanjih vodilnih, ki pa se dojemajo kot nekaj sprejemljivega, normalnega ter – uporabnega na daljši rok, če ne za vedno. Knjiga je tako zamišljena kot parada protislovij, ki se skozi njo zvrstijo. Od tod tudi naslov »vojna za mir«: gre za očitno protislovje, primera pa je izbrana zato, ker smo priča nenavadni »logiki«: bolj kot nekaj nasprotuje zdravi pameti, večji pospešek pri uveljavljanju dobiva. Vse se počne v imenu velikih besed, ki so spet toliko bolj prazne, kolikor bolj zveneče so postavljene v prostor. Vse se zaliva s sladkorno peno »pozitivnega mišljenja«. Evropski politiki – tukaj je mišljen predvsem zahodni del stare celine – govorijo vsi (več ali manj) ene in iste besede, skupni imenovalec take retorike pa je zanikanje realnih problemov. Promovirajo uradne agende, ki najprej izključujejo krščanstvo. Le-to je temeljni motor evropske civilizacije. »Vojna za mir« ga pospešeno odstranjuje z javnega prizorišča. Zato smo tudi dobili vojno v Evropi.

Evropa je postala šibka, ker je zahodna civilizacija – ta pa domuje na stari celini – izgubila zagon.

… s čimer merite na vojno v Ukrajini. Ime česa je po vaši presoji ta vojna?

Knjiga uvodoma ugotavlja, da vojna v Ukrajini ni vzrok temačnih dni, temveč njihova logična posledica. Evropa je namreč izgubila kompas praktično na vseh področjih: v mednarodni politiki, diplomaciji, gospodarstvu, migrantski politiki, multikulturnem pluralizmu, da o ogrevanju ozračja sploh ne govorimo. Če si šibak, se te bodo lotili. Vedno je tako bilo in vedno tako bo. Vojna v Ukrajini je zato zunanje ogledalo, v katerem se je pokazala ta zmešnjava. V ozadju tičijo razlogi, ki so povsem razumljivi. Evropa je postala šibka, ker je zahodna civilizacija – ta pa domuje na stari celini – izgubila zagon.

Govorite torej o šibkosti Zahoda, ki jo želi izkoristiti neosovjetska putinovska avtokracija. Kdaj in zakaj so Zahodu začela klecati kolena?

Definitivni prelom je sledil v dobi Angele Merkel, v zamenjavi demokrščanske politike v najmočnejši evropski stranki, CDU-CSU, nemški krščanski demokraciji. Kancler Kohl je bil še zadnji, ki je poosebljal politično moč, izhajajočo iz krščanskega prepričanja. Tu ne gre za povezavo oltarja s tronom, ampak gre za temeljno človeško poklicanost: biti kristjan v službi drugih. Konkretno, v službi ljudi. Ko je bil Helmut Kohl kancler, so se Rusi iz Evrope umaknili. Putin je napadel Ukrajino, ki je sestavni del stare celine, natanko dva meseca po tem, ko se je končala doba Angele Merkel (21. 12. 2021–24. 2. 2022). Evropa je bila ne samo zmehčana spričo pogubnih ideologij, ki so zahodnemu človeku začele odvzemati njegovo primarno naravo, temveč je bila energetsko odvisna od Moskve, najbolj pa jo je skrbela naravnost kontroverzna formula – zeleni prehod. »Kako strašna slepota je človeka«, bi rekel Prešeren.

Avtor podpisuje svojo knjigo Vojna za mir za urednika Slovenskega časa. FOTO: Bogomir Štefanič

Nadalje knjiga ugotavlja, da levji delež krivde nosijo prevrati, ki so uničevali duhovno istovetnost Zahoda, predvsem v zadnjem stoletju. Njihovi učinki so se pokazali v današnjem času. Kajti zahodne kulture ni brez judovsko-krščanskega izročila, brez verovanja. V zgodovini ni bilo civilizacije, ki bi bila brez metafizike, to je obnebja večnosti. Niti takšne civilizacije ne najdemo dandanašnji. Knjiga utemeljuje, zakaj in kako. Vera v presežnost človekove osebe sega tudi na druga področja. To je vera v narod, v družino, v jezik, v tisto, kar se imenuje temeljna zavetja človeka. Ta so se znašla na silovitem prepihu. Pri tem je zahodni del zabredel globlje v dekadenco kot vzhodni. Pustil se je namreč oblizniti revoluciji iz maja 1968, ki je najbolj daljnosežna antropološka sprememba v sodobnem času.

Manj kot je Boga (in racionalnega smisla), več je ekologije in surogatnih božanstev.

Pogovarjava se ob dnevu Evrope, 9. maju, ko se spominjamo deklaracije francoskega zunanjega ministra Roberta Schumana, s katero je leta 1950 predlagal povezovanje evropske premogovniške in jeklarske industrije. Kako sami vidite Schumanovo vlogo, njegove ideje, zamisel, da bo skupni nadzor nad ključnimi (vojaškimi) industrijami preprečeval prihodnje evropske vojne konflikte? Kaj od idej ustanovnih očetov Evrope je živo še danes, kaj je morda nepovratno zamrlo?

Žal zamira bistveno. Vojne na napačnih frontah in redukcija celotne mreže človekovih potreb na ekonomijo je namreč ustvarila sodobni čas, v vsej nevrotičnosti in nezadoščenosti. Manj kot je Boga (in racionalnega smisla), več je ekologije in surogatnih božanstev. To je civilizacijski manko, ki ga dolgujemo največji antropološki revoluciji, omenjeni revoluciji 68.

Kako je ta obsedenost sprta ne samo z zdravo pametjo, temveč – spet! – tudi s programskimi utemeljitvami »istih« ustanovnih očetov, tako rekoč ni treba poudarjati. Tisti, ki so Evropo postavljali, so se namreč zavedali – v nekakšni obvezni simetričnosti – tega, kar je učil premišljevalec Evrope, nemški romantik Novalis, namreč da je monovalentna družba, ki bi temeljila zgolj na ekonomiji, nevzdržna. V tem smislu temeljno premišljam Schumanove besede: »Skupnost premoga in jekla s prostim pretokom izdelkov, blaga in ljudi je postala institucija, ki temeljito in dokončno spreminja odnose med pridruženimi državami: le-te se preobražajo v torišča, smeli bi reči tudi v področja enotne celote. In ta sklop ne more in ne sme ostati le gospodarska in tehnična institucija. Potrebuje dušo, zavedanje svojih zgodovinskih sorodnosti ter svojih sedanjih in prihodnjih odgovornosti, politično voljo v službi enakega človeškega ideala.«

Že od Schumanovih časov je veljalo, da naj bi Evropo, kot imamo navado reči, vlekel nemško-francoski »vlak«. Toda ali so njegovi današnji »vlakovodje« kos tej nalogi? 

Vlakovodje niso kos nalogi. Če bi bili, stari kontinent ne bi bil v takšni krizi.

Ali kje vidite drugo in drugačno ekipo »strojevodij«, ki bi lahko z novim navdihom peljala naprej evropsko povezovalno zgodbo?

Predvsem vidim Poljsko. Poglejte razmerje med njo in Nemčijo. Veliko zamisli, ki jih je slednja lansirala v dobi Angele Merkel, je bilo žal napačnih. Del tega so že priznali, del še bodo. Prepričali so se, da je zelena tranzicija utvara. Sedaj vnovič zaganjajo termoelektrarne, obnavljajo ali rešujejo pred zapiranjem nuklearke, nastopajo proti temu, da bi EU že leta 2035 ukinila prodajo avtomobilov z motorji na notranje izgorevanje. To je neodgovorno vedenje. Drugi paket »naprednih idej«, LGBT, nekoordinirane migracije idr., pa se je že – ali se še bo – izkazal za zgrešenega. Poljaki so v nasprotju s tem vedno imeli prav: nasprotovali so na primer ukinjanju termoelektrarn. Sedaj vidimo, da so bili de facto korak pred tistimi, ki so vselej mislili, da so korak pred vsemi: Nemci.

Nemško gospodarstvo je sicer danes še motor Evrope, a Poljska bistveno pridobiva moč.

Nemško gospodarstvo je sicer danes še motor Evrope, a Poljska bistveno pridobiva moč. Je prav tako gospodarski čudež. Beleži stalno gospodarsko rast, tudi v času korone in vojne v Ukrajini. Poljsko gospodarstvo je sicer globoko industrializirano, mešano gospodarstvo z razvitim trgom. Je šesto največje v EU po nominalnem BDP in peto največje po BDP. Vztrajno raste že 28 let, kar je rekord v EU. Tega je v svetovnem gospodarstvu presegla le Avstralija. BDP na prebivalca po pariteti kupne moči se je v povprečju povečal za šest odstotkov letno. Ko se bo enkrat vojna v Ukrajini končala, bo poljsko-ukrajinska aliansa štela prav toliko ljudi kot Nemčija (80 milijonov). Poljska ima za razliko od Nemčije tudi bistveno večjo sposobnost tvoriti mednarodne politično-vojaške alianse. V tem so ZDA v malem.

To, kar pripravljajo gospodarji ozadja, je končna nadomestitev klasičnega Evropejca.

Do vodilnih zahodnih evropskih elit ste torej izrazito kritični. Ali je vašo misel zato že mogoče označiti za »evroskeptično«?

Nikakor. Samo ugotavljam antropološke spremembe, za katere se bojim, da utegnejo postati nepovratne, seveda če ne bomo nič ukrepali. Trend je neizprosen. To, kar pripravljajo gospodarji ozadja, je končna nadomestitev klasičnega Evropejca. Ta naj bi se izvršila s tipom univerzalnega človeka, ki bi bil do konca inkluziven. To pomeni, da bi ne maral ne za nacionalno, ne za versko, ne za kakršno koli identiteto, ki bi ga opredeljevala. Popoln ateist bi bil tudi spolno nevtralen. Ne tič ne miš ali ne on ne ona, temveč onó. To je tudi splošna tendenca, ki jo uveljavlja prebujenstvo. Gre za nekakšno fluidnost, pretočnost med spoli, rasami, kulturami. Ne šteje tisto, kar trdno stoji v prostoru, temveč tisto, kar je megleno, nezaznavno, izmuzljivo. Kolikor trčeno se to sliši, je dejstvo, da šele takšna neopredeljivost omogoča plasiranje poljubnega števila produktov, po katerih nastane bistveno večje povpraševanje, če je človek ves čas v procesu nekakšne tranzicije. Od medicinskih, farmacevtskih, da o modi v najširšem smislu ne govorimo.