Lani poleti se je kot Fulbrightov štipendist za eno akademsko leto preselil v ZDA, kjer do konca letošnjega maja predava in raziskuje na Univerzi Troy v Alabami. Kot zatrjuje sam, se bo po zaključku štipendije z veseljem vrnil v Slovenijo, čeprav mu bo to akademsko leto onkraj »luže« zanimiva življenjska izkušnja.

Ta pogovor o medijih, šolstvu, zasebni pobudi, FUDŠ, življenju in delu v ZDA, ameriških predsedniških volitvah, Golobovi vladi in politiki nasploh sva z dr. Borutom Rončevićem opravila prek Zooma, ravno ko je zaključeval zbornik o vlogi sociologije v vzhodnoevropskih postsocialističnih transformacijah za ugledno mednarodno založbo.

Za spletno Družino je odgovarjal dekan FUDŠ, redni profesor sociologije dr. Borut Rončević.

Začniva z medijsko krajino v Sloveniji: je novinarstvo pri nas v krizi in kaj je povod za to?

Verjetno ni dovolj govoriti le o krizi novinarstva. Gre za simptom širših težav, krize javnega diskurza in politične kulture. Dogajanje v medijih je le površje, najbolj opazen del te krize. Ključna težava je, da se zapiramo v svetovnonazorske mehurčke in se ne znamo pogovarjati prek ograj, ki jih gradimo v glavah. Ne zavedamo pa se, da lahko drugemu prisluhnemo in njegovo mnenje vzamemo kot legitimno, tudi če se z njim ne strinjamo. Tudi drugačno mnenje ali informacija nas lahko obogati. Nimamo pa teh težav zgolj v Sloveniji, ampak žal kar v velikem delu zahodnih demokracij.

Kje vidite rešitev in kaj bi pripomoglo, da bi bila slovenska medijska krajina malo bolj uravnotežena in pluralna?

Situacija je zelo zagatna in ni hitre rešitve. Da so se demokracije zahodnega tipa znašle v takem položaju, je trajalo kar nekaj desetletij. To so bila desetletja, ko je progresivni diskurz, ki je bil včasih v manjšini, postajal hegemonski diskurz. Ta veliki prodor se je začel v izobraževalni sferi, ki je v modernih sekularnih družbah ključni steber sekundarne socializacije. Skozi izobraževalni sistem gredo ljudje, ki delajo v medijih, javni upravi, nevladni sferi, prek izobraževalne sfere je progresivni diskurz prodrl celo v gospodarstvo, ki je bilo načeloma nekoliko bolj konservativno. To se sedaj odraža v woke oziroma prebujenjskih globalnih korporacijah na področju informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki obvladujejo naš dostop do sveta, kot so Google, Facebook, pa tudi širše. Zaradi vseprisotnosti in središčne vloge teh korporacij v izmenjavi informacij in upada pomena tradicionalnih medijev je ta del gospodarstva postal celo ključno bojišče svetovnonazorskega boja. Spremljali smo lahko odziv največjih oglaševalcev na spremembo oziroma odpravo progresivno navdahnjene cenzure na Twitterju po prevzemu Elona Muska. Trenutno so aktualne razprave o pristransko zastavljeni umetni inteligenci, ki recimo papeža nariše kot temnopolto žensko, ne želi pa ga narisati kot belega moškega. Procesi vzpostavitve hegemonskega diskurza so običajno dolgotrajni, razen v primeru nasilnih revolucij, in tudi razvozljavanje te situacije bo trajalo desetletja. Rešitve težav so torej primarno v izobraževalnem sistemu, od najnižjih ravni dalje. Na področju medijev pa je lahko prvi korak prehod na vzdržne poslovne modele. V Sloveniji danes skorajda nimamo medijev, zlasti ne dominantnih, z vzdržnimi poslovnimi modeli; zato so ti mediji predvsem orodje lastnikov in njihovih patronov, političnih sponzorjev ali partnerjev in zato ne morejo vršiti svojih osnovnih nalog.

Osebno ne verjamem, da bo prišlo do predčasnih volitev. Kajti levi del političnega spektra ni še nikoli v Državni zbor prek volitev pripeljal tako veliko mediokritet ali submediokritet kot na zadnjih volitvah.

Dotakniva se javne RTV: Golobova vlada jo je depolitizirala. Kako učinkovita je bila v tem in kakšne koristi to sploh prinaša hiši?

Nobena skrivnost ni, kakšen je bil namen novele zakona o RTV. Ob sprenevedavem izrazoslovju ob sprejemanju in implementaciji te novele sem se spomnil na novorek iz Orwellovega romana 1984. Novorek je poenostavljeni govor, ki onemogoči kritično razmišljanje in v katerem izrečena beseda pogosto pomeni nekaj nasprotnega. Depolitizacija je v resnici pomenila popolno politizacijo s svetovnonazorskim očiščenjem RTV. Četudi lahko prostodušno priznamo, da je progresivni diskurz na RTV že prej prevladoval. Pri tem bi želel opozoriti, da se javne razprave o globoki svetovnonazorski neuravnoteženosti RTV napačno dotikajo predvsem dnevnoinformativnega programa, pozabljajo pa druge dele radijskih in televizijskih programov, ki utrjujejo progresivni diskurz v Sloveniji. Recimo izbor filmov, serij, dokumentarnih oddaj, ali pa vsebine otroško-mladinskih oddaj, kjer smo pred kratkim imeli javno razpravo o oddaji, ki odkrito propagira in normalizira nestandardne oblike spolnosti in družin. Smo v resni zagati in na kratek rok rešitve ni. Je pa od tega odvisno, kako bomo v prihodnjih desetletjih v Sloveniji živeli. Ne gre le za to, kako se v javnem prostoru komunicira. Težava je širša: hegemonija progresivnih vrednot je nezdružljiva z možnostjo kakovostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, iz katerega bomo financirali blagostanje v prihodnjih desetletjih. Z utrjevanjem progresivnega hegemonskega diskurza uničujemo temelje lastnega razvoja.

Ko pridem v svoj najljubši lokal na kavico, me natakar pozdravi z blagoslovljen dan. Česa takega v lokalu v Sloveniji še nisem doživel. Ali pa se natakarica usede za šank, ker nima strank, ki bi jih morala postreči, in bere Sveto pismo.

Kaj pa Zakon o medijih in njegove posledice, če pride do sprejetja?

Ne le v Sloveniji, temveč v večini zahodnega demokratičnega sveta poteka zelo intenziven boj za možnost progresivne cenzure, z namenom omejevanja svobode govora pod krinko boja proti sovražnemu govoru in lažnim novicam. Tudi akti Evropske unije gredo v tej smeri. Vsebina predloga Zakona o medijih je pričakovana, nenazadnje ima Ministrstvo za kulturo pod nadzorom Levica, ki je zelo radikalen eksponent progresivnega diskurza. Se je pa pri odnosu progresivcev in konservativcev v zadnjih desetletjih zgodil zanimiv preobrat. Kot Fulbrightov štipendist gostujem v Alabami, ki ima imidž zelo konservativne države in na nek način to tudi drži, se je pa ravno tu pred sedmimi desetletji začelo gibanje za človekove pravice in svoboščine. V Montgomeryju se je zgodil znani bojkot javnega avtobusnega prometa, kot odgovor na rasno segregacijo, ki je Roso Parks spremenilo v ikono tega gibanja. Tu je imel svojo cerkev pastor Martin Luther King, na kar so ponosni tako beli kot temnopolti prebivalci. Takrat so se progresivci borili za za človekove pravice, izenačenje možnosti in za svobodo govora. Skozi desetletja se je to plemenito gibanje, ki je močno prispevalo k razvoju svoboščin in demokracije, izrodilo v popolno nasprotje. Sedaj se konservativci borijo proti diskriminaciji, za demokracijo, za svobodo govora, progresivci pa povsod, kjer imajo možnost, zatirajo drugačen svetovni nazor in marsikje, tudi v akademskem svetu, vršijo odkrito diskriminacijo proti moškim, proti belcem ...

Dr. Borut Rončević: Ne le v Sloveniji, temveč v večini zahodnega demokratičnega sveta poteka zelo intenziven boj za možnost progresivne cenzure, z namenom omejevanja svobode govora pod krinko boja proti sovražnemu govoru in lažnim novicam. FOTO: X

In kako vi kot moški in belec to čutite na lastni koži?

Osebno sem razvil strategije za soočanje z diskriminacijo, tako v Sloveniji kot v mednarodnem prostoru, in sem kar uspešen, vendar pa to diskriminacijo opazim. Recimo pri zaposlovanju visokošolskih učiteljev in raziskovalcev na prestižnih univerzah, še posebej v okviru družboslovja, ali pa pri volitvah na pomembna mesta mednarodnih profesionalnih združenj. Opažam, da morajo biti beli moški srednjih let precej boljši, da lahko sploh resno konkurirajo predstavnikom različnih manjšin, privilegiranih s pozitivno diskriminacijo. Četudi se temu tipu diskriminacije reče pozitivna diskriminacija, je to še vedno zgolj diskriminacija in nima nič opraviti z meritokracijo, kar je po mojem mnenju ideal, h kateremu bi morali stremeti. V Sloveniji pa se zelo močno diskriminira posameznike z liberalnim ali s konservativnim svetovnim nazorom. Naš dostop do finančnih virov za raziskovanje, možnosti nastopanja v medijih ... so izjemno omejeni. Tudi zato smo ti, ki smo diskriminirani, usmerjeni v mednarodni prostor. Gre za preživetveno strategijo, preprosto nimamo druge izbire.

Če sem lahko slikovit: namesto, da bi dobili dobrega in nujno potrebnega ključavničarja, dobiš slabega inženirja. Kakovostnega delavca na katerem koli področju je težko najti.

Reciva še tri besede o Strateškem svetu za preprečevanje sovražnega govora – ga Slovenija in njeni mediji potrebujejo?

Ta strateški svet potrebujejo dominantni mediji in politika, da bodo v okviru svojega mehurčka legitimirali ukrepe, ki jih želijo izvesti za še dodatno utrditev svoje svetovnonazorske hegemonije. Naj spomnim na študijo, ki smo jo opravili v letu 2021 in že tedaj pokazali, da je velika večina dominantnih medijev izrazito nagnjena v levo. Rezultati so bili popolnoma nesporni. In odtlej je levica prevzela še en medij, ki je bil dotlej razmeroma uravnotežen, Siol.net. Ta hip je situacija v resnici še precej slabša kot je bila v letu 2021.

Premakniva se na področje šolstva oziroma izobraževanja. Najprej splošno vprašanje: zakaj je v Sloveniji takšen odpor do zasebne pobude – ne le šolstva, tudi zdravstva, gospodarstva …?

Ravno zato, ker bi v zahodnem svetu težko našli državo, v kateri je progresivni diskurz bolj dominanten. V Sloveniji je to možno zato, ker imamo močno socialistično preteklost, ki je določila kadrovsko strukturo na področju izobraževanja, s katero smo prešli v novo državo. Tudi v politiki se ni nikoli zgodila resna zamenjava političnih elit, zgodila se je zgolj manjša dopolnitev z desnimi. Treba je priznati, da so bili slovenski komunisti v primerjavi s svojimi kolegi v bivši Jugoslaviji in tudi sicer v srednji in vzhodni Evropi precej kompetentni in so obrt ohranjanja monopola oblasti obvladali bistveno bolje kot njihovi kolegi v drugih komunističnih strankah. Raziskave so pokazale, da je bila stopnja reprodukcije elit v novi sistem izjemno visoka. O tem sta imela sociologa Frane Adam in Anton Kramberger pred dvema desetletjema zanimivo javno debato. Te elite so vzgojile svoje naslednike, ki so zdaj že v srednjih ali poznih srednjih letih. So precej manj vešči vladanja, še vedno pa obvladajo mehanizme ohranjanja oblasti. Zato ne preseneča, da v javnem diskurzu tako dominira neprijaznost do vsega zasebnega. Smo pa Slovenci kar korenine. Kljub neprijaznemu okolju se Slovenija še kar razvija, ker je del populacije zelo podjeten. Kadar sem v Sloveniji, se ob sobotah ali nedeljah zelo rad zapeljem po Dolenjski, po krajih, od koder izhaja moja mati. Neverjetno je, kako po vaseh rastejo male in večje tovarne, moderne obrtne delavnice, kmetije se modernizirajo … Slovenija se razvija, pri čemer podjetniki svojih podjetij ne razvijajo s podporo politike, temveč kljub politiki, kakršna pač je. In še nekaj. Slovenci smo kar patrioti, imamo radi Slovenijo in svoja lokalna okolja. To se še posebej vidi po vstopu v EU, kjer so padle meje trgov dela in kjer imajo tudi razvite, jedrne zahodne članice velikanske demografske izzive in vabijo tujo delovno silo, kar pomeni, da bi Slovenci lahko v veliki količini migrirali tja, pa tega ne storimo. Primerjajmo se s Hrvati, ki so v četrt stoletja izgubili okrog pol milijona ljudi. Na Hrvaškem imajo pravo malo demografsko katastrofo, v Sloveniji se to še ne dogaja. Na to smo lahko ponosni.

Stroški študija v ZDA so pa res taki, da lahko resno vplivajo na tvoje življenje in to na dolgi rok. Zneski gredo lahko v nekaj sto tisoč dolarjev za dražje smeri študija, kot je medicina.

Ste dekan FUDŠ – kakšen je njegov prispevek v slovenski izobraževalni sistem? Ali dobro zasebno šolstvo kakor koli vpliva tudi na javno?

Vidim tri ključne prispevke FUDŠ. Prvi je svetovnonazorska pestrost. Naša fakulteta je zgrajena po meritokratskih načelih in se pri izbiri kadrov ne oziramo na svetovni nazor posameznika. Imamo kar nekaj kolegov, ki so bolj progresivni, nekaj kolegov, ki so klasični liberalci, in nekaj kolegov, ki so konservativni. Imamo ateiste in imamo kristjane. Taki smo, ker verjamemo, da nas to bogati in da to bogati naše študente, ker so skozi študijski proces izpostavljeni zelo različnim idejam in pridejo do zelo različnih informacij. Drugi zelo pomemben prispevek je v tem, da iz tujine v Slovenijo pride kar nekaj virov, ki brez FUDŠ sicer ne bi. Najprej so to finančni viri, smo zelo aktivni in uspešni na mednarodnih razpisih. Poleg tega pa iz tujine pripeljemo zelo veliko študentov. Na naši fakulteti je povprečno od 20 do 25 % tujih študentov, in to so mladi ljudje, ki se naučijo slovenskega jezika in si želijo v Sloveniji ostati, biti del tega okolja in vanj prispevati s svojim delom. To je prava obogatitev. Govorim o konstruktivnih, pozitivnih, legalnih migracijah in ne o ilegalnih. Tretji prispevek pa so naši programi. Imamo vrsto uveljavljenih programov. Zelo smo ponosni na programe na področju psihosocialne pomoči in svetovanja, socialnega menedžmenta in seveda programe na področjih medijev in novinarstva. Z vidika profesionalizacije medijskega prostora je to gotovo zelo pomembno. Kako zasebno šolstvo vpliva na javno? Cinično rečeno: nikakor. Zakaj? Ker je javno šolstvo izrazito dominantno in sistem financiranja urejen na način, da so v ugodnem in lagodnem položaju. Ko se pogovarjam s kolegi dekani iz javnega sektorja, mi rečejo, da ta hip pa res nimajo razlogov za nezadovoljstvo. Obrnil bi drugače: mislim, da smo zaradi javnih zavodov na FUDŠ veliko boljši. Ker je njihov položaj tako močan in dominanten, moramo biti, če želimo uspevati in se celo razvijati, toliko boljši in kakovostnejši. Mi se neprestano trudimo, še zlasti v mednarodnem okolju, pa tudi v slovenskem, za študente, za projekte. In če ne bi bilo javne konkurence, bi se nemara tudi mi malce polenili. Lenoba pa je ne le greh, temveč tudi luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti.

Treba je priznati, da so bili slovenski komunisti v primerjavi s svojimi kolegi v bivši Jugoslaviji in tudi sicer v srednji in vzhodni Evropi precej kompetentni in so obrt ohranjanja monopola oblasti obvladali bistveno bolje kot njihovi kolegi v drugih komunističnih strankah.

Primerjajva izobraževalni sistem v Sloveniji in v ZDA – je mogoče potegniti kakšne vzporednice?

Sistema se precej razlikujeta, zlasti po strukturi in načinu financiranja. Velika prednost izobraževalnega sistema ZDA – osredotočil se bom na področje visokega šolstva, ki ga dobro poznam – je velikanska pestrost. Nimajo le veliko inštitucij, temveč tudi veliko tipov inštitucij. Imajo številne centre odličnosti na svetovni ravni. So pa seveda negativne plati. Ena največjih skrbi staršev v ZDA je, kako bodo šolali svojega otroka, kako bodo to financirali. Kajti stroški študija so pa res taki, da lahko resno vplivajo na tvoje življenje in to na dolgi rok. Zneski gredo lahko v nekaj sto tisoč dolarjev za dražje smeri študija, kot je medicina. Ni torej vse zlato, kar se sveti, in zagotovo nisem eden tistih, ki bi rekel, da moramo slediti ameriškemu sistemu, zagotovo ne. Evropski sistemi visokega šolstva so mi precej bližje, ker imamo dostopnost zelo dobro urejeno, in to bi bilo potrebno ohranjati in nadgrajevati.

Dr. Borut Rončević: Hegemonija progresivnih vrednot je nezdružljiva z možnostjo kakovostnega in vzdržnega gospodarskega razvoja, iz katerega bomo financirali blagostanje v prihodnjih desetletjih. Z utrjevanjem progresivnega hegemonskega diskurza uničujemo temelje lastnega razvoja. FOTO: X

Lani opravljena raziskava o temeljni pismenosti mladih je za Slovenijo pokazala slabe rezultate. Se na vaši fakulteti pozna ta primanjkljaj pismenosti med mladimi?

Na skoraj vseh fakultetah, razen na tistih maloštevilnih, kamor se v glavnem vpisujejo zlati maturanti, se ti primanjkljaji poznajo. To je žal razumljiva posledica tega, da se 80 % generacije odloči za nadaljevanje študija na višji stopnji, na univerzi, v visokem šolstvu. To povzroča težave nam v visokem šolstvu, pozneje pa tudi delodajalcem. Če sem lahko slikovit: namesto, da bi dobili dobrega in nujno potrebnega ključavničarja, dobiš slabega inženirja. Tudi jaz kot delodajalec, v takih in drugačnih oblikah ljudi zaposlujem že skoraj 20 let, opažam, da se je situacija na trgu dela zelo zaostrila. Kakovostnega delavca na katerem koli področju je težko najti. Vrednotne spremembe, ki so posledica permisivne vzgoje in poškodujejo cele generacije ljudi, pa so zgodba zase.

Mi se neprestano trudimo, še zlasti v mednarodnem okolju, pa tudi v slovenskem, za študente, za projekte. In če ne bi bilo javne konkurence, bi se nemara tudi mi malce polenili. Lenoba pa je ne le greh, temveč tudi luksuz, ki si ga ne moremo privoščiti.

Kako je videti razmere v Sloveniji z distance, iz ZDA?

Ravno tako, kot jih je videti iz Slovenije. Internet to omogoča. Dnevno berem novice in dnevno komuniciram s kolegi v Sloveniji. Ko sem se leta 1999 prvič kot študent odpravil v tujino, na Irsko, sem bil praktično izoliran. Takrat smo še kupovali kartice za mednarodne pogovore, ki smo jih uporabili v telefonskih govorilnicah na ulici. Kaj naj rečem, situacija izgleda ravno tako žalostno kot iz Slovenije. Ti pa bivanje v tujini, in jaz res veliko časa preživim v tujini, odpre pogled na težave in dileme, ki jih imajo drugi.

Kako ste se vklopili v delovni oziroma študijski proces na univerzi, na kateri ste?

V Alabamo sem, to priznam, prišel obremenjen s predsodki, s katerimi so me obremenili predvsem kolegi iz sociološke skupnosti. S komer koli sem se pogovarjal, je reagiral: ojej, ta konservativna, rasistična Alabama, tam ti bo kot tujcu res hudo. No, v skoraj vsakem stereotipu je tudi nekaj resnice. Le malo stereotipov pa popolnoma odraža resnico. V Alabami obstajajo velike razlike med različnimi skupinami, ki pa niso rasne in ne temeljijo na barvi polti, ampak so socio-kulturne v smislu Bourdieujevega dojemanja kulturnega kapitala. Te razlike obstajajo tudi v Sloveniji in niso povzročene z dejstvom, da je nekdo ali njegovi starši ekonomski emigrant, temveč z dejstvom, da ima drugačno raven kulturnega kapitala, ki ga dobi skozi primarno in sekundarno socializacijo. Kolegi na univerzi so me zelo gostoljubno sprejeli, kancler univerze me je celo povabil na večerjo, na kateri sem bil častni gost, in povabili so tudi Lyndo Blanchart, ki živi v Montgomeryju, ki je bila veleposlanica ZDA v Sloveniji in je kanclerjeva družinska prijateljica. Na jugu ZDA, ne le v Alabami, so zelo ponosni na svoje gostoljubje, southern hospitality, in to je pozitivni stereotip, ki drži. Omogočili so mi normalen vklop v pedagoško-raziskovalno delo, pomagali so mi tudi, da sem dobil za teh 10 mesecev zelo poceni, veliko pod tržno ceno, najemniško stanovanje in velikanski popust pri najemu avtomobila. Če bi se pritoževal, bi jim storil veliko krivico.

V Sloveniji pa se zelo močno diskriminira posameznike z liberalnim ali s konservativnim svetovnim nazorom. Tudi zato smo ti, ki smo diskriminirani, usmerjeni v mednarodni prostor. Gre za preživetveno strategijo, preprosto nimamo druge izbire.

Pa vseeno: kaj vam je pri prilagajanju povzročalo največ preglavic?

Pravih preglavic ni bilo. Daljša obdobja sem preživel že v zelo različnih okoljih in tudi prilagoditev postane rutina. Največja razlika je v načinu mobilnosti. Brez avtomobila praktično nisi mobilen. Javni prevoz je zelo slabo razvit, pešpoti in pločnikov pa skoraj ni. A ko se enkrat na to navadiš, ni težav. Nekako tako je, kot bi v Sloveniji živel v odročni vasi, kjer se moraš za vsako opravilo usesti v avtomobil. Ne bom rekel, da je bila to preglavica, bila pa je sprememba.

Kaj pa varnost v takem konservativnem okolju? Se počutite varne?

Tudi v Evropi poznamo ameriške razprave o drugem amandmaju k njihovi ustavi, ki ureja pravico do nošenja orožja. Alabama je open carry state, torej lahko kot civilist nosiš orožje vsem na očeh, za pasom. Je pa tega razmeroma malo. Jaz sem to opazil le enkrat. Ob sobotah gremo na kavo in tortico v simpatičen lokalček, opremljen v evropskem slogu. Tam imajo natakarja, ki je vedno oborožen, kar pa ne izgleda strašljivo ali grozljivo, ampak se počutiš še malce bolj varno. So pa tu skoraj vsi lastniki orožja. To je del tradicije. Malce v šali, malce pa tudi zares, ob vsaki komunikaciji, ki jo imaš, nastopaš s predpostavko, da je ta oseba oborožena. Torej tudi tam, kjer bi bil včasih malce nevljuden ali bi vzrojil, tega ne storiš, v čemer pa ni popolnoma nič slabega. Prav je, da s soljudmi komuniciramo vljudno zaradi nas samih, četudi bi si drugi v konkretni situaciji zaslužil kako gorko besedo. Tudi v prometu še nisem opazil situacije, ki bi lahko eskalirala v road rage, da bi nekdo žugal, pobesnel, šel ven iz avta … Na družbenih omrežjih lahko zasledimo veliko tovrstnih posnetkov iz ZDA, jaz tu tega še nisem zaznal. V prometu so zelo previdni. Recimo, vsi vedno ustavijo pri stop znaku, četudi je križišče zelo pregledno in ni nobenega drugega vozila. Domnevam, da je to tudi kombinacija strogih kazni in nevarnosti odškodninskih tožb.

Sedaj se konservativci borijo proti diskriminaciji, za demokracijo, za svobodo govora, progresivci pa povsod, kjer imajo možnost, zatirajo drugačen svetovni nazor in marsikje, tudi v akademskem svetu, vršijo odkrito diskriminacijo proti moškim, proti belcem ...

Kakšna pa je izkušnja verskega življenja v protestantski Alabami?

Alabama je integralen del biblijskega pasu. To se vidi na različne načine, ki so mi vsi zelo simpatični. Včasih se šalijo, da imajo več cerkva kot ljudi. Ni sicer čisto tako, so pa manjše cerkve na vsakem koraku. Ko pridem v svoj najljubši lokal na kavico, me natakar pozdravi z blagoslovljen dan. Česa takega v lokalu v Sloveniji še nisem doživel. Ali pa se natakarica usede za šank, ker nima strank, ki bi jih morala postreči, in bere Sveto pismo. Zanimivo. V lokalu, kamor zahajam, se ob četrtkih zjutraj dobiva skupina dijakov, ki bere in se pogovarja o posameznih delih Svetega pisma. Katoliška skupnost je zelo majhna, približno 2 % prebivalcev je katoličanov. V Troyu, ki ima 19.000 prebivalcev, imajo svojo župnijo, manjšo cerkev, maša je enkrat tedensko. Je pa takrat cerkev zelo solidno polna. Nekrščanskih verskih objektov tu ni opaziti. Muslimani so želeli zgraditi mošejo kar brez gradbenega dovoljenja, pa so zato oblasti to preprečile. Kot zanimivost pa naj povem, da sem imel v prvem semestru skupino študentov, ki so bili skoraj vsi muslimani, četudi tu muslimanov praktično ni opaziti. Šlo je za študente mednarodnih odnosov, ki so bili skoraj vsi iz tujine, vendar pa iz zelo različnih držav – iz Nepala, Savdske Arabije, Kirgizistana, Afganistana, Bangladeša …

Javne razprave o globoki svetovnonazorski neuravnoteženosti RTV se napačno dotikajo predvsem dnevnoinformativnega programa, pozabljajo pa druge dele radijskih in televizijskih programov, ki utrjujejo progresivni diskurz v Sloveniji.

Dotakniva se še političnega razpoloženja v ZDA: kako so ljudje zadovoljni z vodenjem Joeja Bidna?

O tem se z domačini dosti pogovarjam že iz radovednosti, ki pritiče akademskemu sociologu. Spremljam tudi njihove medije, liberalno-progresivne in konservativne, različne podkaste … Vtis je, da imajo Američani občutek omejenih izbir brez res dobrih možnosti, da imajo na izbiro dve ne najboljši opciji in se morajo predvsem odločiti, katera je manj slaba. Poudariti velja, da imajo tudi v ZDA zelo močne svetovnonazorske mehurčke, kjer bo nek odstotek populacije podpiral kandidata, ki izhaja iz tistega okvira, ne glede na to, za koga gre. Progresivci bodo volili za Bidna, četudi ni dobra izbira zaradi starosti, zdravstvenih težav …, konservativci pa bodo vodili za Trumpa, čeravno se zavedajo, da ravno tako ni optimalna izbira.

Dr. Borut Rončević na večerji v rektorjevi rezidenci. Ob njem nekdanja veleposlanica ZDA v Sloveniji Lynda Blanchard. FOTO: X

Kaj pa bi za Ameriko in svet pomenilo, če bi se na predsedniški stolček vrnil Donald Trump?

V tem kontekstu sem razmišljal zlasti o Evropi. Zlasti z vidika ruske nevarnosti, ki je realna, je Trump bolj tvegana izbira kot Biden, iz znanih razlogov – zaradi njegove izolacionistične politike America first. Evropa, sploh zahodna, se od 2. svetovne vojne dalje za svojo varnost zanaša na zaščito ZDA. Naše lastne obrambne kapacitete smo zanemarili in Evropa v vojaškem smislu zaenkrat ne more parirati Rusiji, kljub temu da je Rusija v primerjavi z Evropo ekonomski palček. Celotno rusko gospodarstvo z vsemi naravnimi surovinami, kmetijstvom, vojaško industrijo ni niti dvakrat tolikšno, kot je gospodarstvo Nizozemske, in je bilo v letu 2021 manj kot 10 % gospodarstva EU. V tem smislu je Trump bolj tvegan rezultat volitev za Evropo, se bomo pa morali tudi v Evropi počasi zdramiti in ugotoviti, da smo primarno mi tisti, ki moramo poskrbeti za lastno varnost. Ekonomsko moč za to imamo, manjka nam odločenost, kot jo zaradi zgodovinsko slabih izkušenj z Rusijo zadnja leta kaže Poljska, za katero kaže, da bo postala najmočnejša vojaška sila v EU, vsaj po oborožitvi, pa tudi po obsegu vojaštva. Ne želim biti militarist, moramo pa priznati določene nevarnosti in se z njimi odgovorno soočiti.

Trenutno so aktualne razprave o pristransko zastavljeni umetni inteligenci, ki recimo papeža nariše kot temnopolto žensko, ne želi pa ga narisati kot belega moškega.

Zaključiva s Slovenijo: zakaj gre slovenski osel tolikokrat na led glede novih obrazov? Zakaj se dogaja, da je vedno znova razočaran, pa potem spet voli nov obraz?

No, verjamem, da se bo to še dogajalo. Gre za izrazito dominantnost progresivnega diskurza, ki se ga uporablja za doseganje serijskih volilnih zmag. Gre za izrazito obvladovanje medijskega prostora, ki se bo – bojim se – še bolj zaostrilo. Pa tudi za druge mehanizme: za izobraževalni sistem, ki na vseh stopnjah skrbi za indoktrinacijo, sfero provladnih nevladnih organizacij ... V Sloveniji je progresivni diskurz nekdanji komunistični politični stroj zelo uspešno preobrazil v progresivni politični stroj. Slovenski komunisti ali njihova vrhuška so bili v tem delu žal precej kompetentni.

Kako realna se vam zdi možnost predčasnih volitev?

Osebno ne verjamem, da bo prišlo do predčasnih volitev. Kajti levi del političnega spektra ni še nikoli v Državni zbor prek volitev pripeljal tako veliko mediokritet ali submediokritet kot na zadnjih volitvah. Gre za ljudi, ki jim poslansko mesto predstavlja vrhunec profesionalnega razvoja, najbrž najvišjo plačo v življenju in v večini primerov verjetno bistveno višjo, kot si jo lahko obetajo po zaključku poslanske kariere, kar spet nakazuje na zelo visoko stopnjo kompetentnosti teh, ki vodijo politični proces na levem delu politike. V času prejšnjega mandata se je zgodilo, da je šel del SMC v koalicijo, ki je izvolila tretjo vlado Janeza Janše. Iz te lekcije so se naučili in očitno poskrbeli, da se to v naslednjem mandatu ne more ponoviti. Nikoli ne reci nikoli, ampak glede tega nisem zelo optimističen.

Ključna težava je, da se zapiramo v svetovnonazorske mehurčke in se ne znamo pogovarjati prek ograj, ki jih gradimo v glavah. Ne zavedamo pa se, da lahko drugemu prisluhnemo in njegovo mnenje vzamemo kot legitimno, tudi če se z njim ne strinjamo.