Napovedovanje prihodnosti, posebno volilnih izidov, je nehvaležna stvar celo za tiste, ki se redno ukvarjajo z merjenjem in ustvarjanjem javnega mnenja. Preveč je neznank, da bi bilo vse že znano vnaprej. Zato smemo tudi mi gledati na prihajajoče volitve z upanjem. Vendar zemeljsko upanje se ne uresniči, če ni dovolj velike množice, ki bi hrepenela po enem cilju in si zanj tudi dejavno prizadevala. Cilj demokratično čutečega Slovenca mora biti najprej ohranitev naše demokracije, potem pa ohranjanje vsakršne politične svobode, na prvem mestu svoboda govora, svoboda vere in svoboda, da smem živeti v varnem in mirnem okolju oz. družbi. Kadar mi ponosni dediči totalitarizma pravijo, da živimo v fašizmu, potem morajo takoj zazvoniti alarmi, kajti če je naša demokracija zanje fašizem, potem pomeni zanje beseda demokracija isto kakor totalitarizem. In prav nič se ne sramujejo častiti krvnikov našega naroda, klanjati se nositeljem rdečega terorja in se imenovati »ponosni dediči« najbolj zločinske organizacije, ki je kadarkoli obstajala v Sloveniji – Komunistične partije!

Kadar mi ponosni dediči totalitarizma pravijo, da živimo v fašizmu, potem morajo takoj zazvoniti alarmi, kajti če je naša demokracija zanje fašizem, potem pomeni zanje beseda demokracija isto kakor totalitarizem.

Položaj koalicijskih strank

Pravijo, da imata nositeljici sedanje vladajoče koalicije trdno volilno bazo in da se jima ni bati, da bi prestopili prag parlamenta. SDS pod vodstvom Janeza Janše je in bo ostala najmočnejša demokratična stranka v Sloveniji. Presenetljivo dobro, to pišem z veseljem, pa trenutno dela NSi pod vodstvom Mateja Tonina. Mirno zapišem, da si ta hip zaslužijo moj glas! Kljub stalni negativni medijski kampanji bi lahko vsaka od teh strank pridobila kakšen odstotek, morda še kakšnega poslanca.

Ne pozabimo: volitve so dale sedanji koaliciji zadostno večino, da bi mirno vladala.

Volilni bazen, ki napaja ti stranki, je svoj čas oddajal svoj glas tudi SLS, ki pa se z leti odsotnosti iz parlamenta potaplja v anonimnost. Obetaven projekt vrnitve v obliki pestre, mavrične koalicije demokratičnih skupin, ki niso del levega, totalitarnega bloka, je na tem področju edina neznanka. Ali se bodo povezali v trdno koalicijo, ki bo prinesla preboj v sicer povsem enakomerno razdeljeno slovensko volilno telo? Trdo delo od vrat do vrat je edini način, ki lahko prinese preboj. Pa tudi ena sama zahteva: da se obvežejo, da bodo v primeru preboja v parlament obstali kot blok, kajti erozija, ki jo v tem mandatu doživlja bivša SMC, odhod poslancev, ker jih kupujejo, ker se nikoli niso notranje strinjali s stranko, ampak so le oportunisti brez prepričanja, škodi slovenski demokraciji.

Ne pozabimo: volitve so dale sedanji koaliciji zadostno večino, da bi mirno vladala. Pa je dezerterstvo poslancev brez vesti in političnega prepričanja pripeljalo do sedanjega stanja, ko se zdi, da imajo KUL-ovci večino, čeprav nikoli ne spravijo skupaj več kot 44 glasov, ki pa niti niso njihovi, saj jih niso dobili na volitvah! Torej je napaka v sistemu, ker se omogoča poslancu »ravnanje po svoji vesti«. Predpostavlja se namreč, da ima poslanec svojo vest in da je s prepričanjem zraven, ne pa s figo v žepu. Skupina Povežimo Slovenijo mora torej skupaj kandidirati, vendar tudi skupaj ostati! Ta del bo, če jim uspe, najtežji.

Nagovarjanje naivnežev in površnežev

Potem pa imamo zveste volivce SD. To so tisti, ki so že dolga leta na plečih davkoplačevalcev ali pa delajo v državnih podjetjih, kjer je politična pripadnost bolj pomembna kot strokovnost ali pokončnost. Bazen te reakcionarne socialistične stranke sestavljajo vsi tisti, ki imajo tako ali drugačno korist od državnih jasli. In teh je mnogo. To je stranka, ki obvladuje sindikate, medije, šolstvo, sodstvo, policijo, tožilstvo, kulturo, nevladne organizacije. SD pa obvladujejo strici iz ozadja. To je stranka, ki danes ni samostojna, temveč je le orodje, ki Slovenijo spreminja v mafijsko državo.

V premeteni igri daj-dam so sposobni iz niča ustvariti rešitelja.

V premeteni igri daj-dam so tu sposobni iz niča ustvariti rešitelja. Naj bo Janković, ki jim je dolžan svoje bogastvo, naj bo to Cerar, ki jim je bil dolžan svoj ugled, naj bo to Golob, ki jim je dolžan za vse, kar je in kar ima – vsakič ciljajo na tisto skupino, ki je bistveno odločala o volitvah v zadnjih štirih krogih. S takimi rešitelji (prvi je bil Drnovšek) nagovarjajo naivneže in površneže, ki imajo spomin kake ribice in jim pamet prebiva v želodcu. To skupino morajo vse stranke (najbolj pa to uspeva obljubovalcem čudovite prihodnosti za ceno žrtev v sedanjosti) nagovarjati čustveno. Tu gre za počutno kampanjo, prazno vsebin, polno blata in podtikanj. Gre samo za občutke. In tu igra ves levi pol z veliko prednostjo, saj so uspeli prvaka SDS oblatiti in priskutiti množici Slovencev. Čeprav so vse obtožbe v našem pravosodnem sistemu propadle, pa je ostalo blato na Janši in antipatija v volivcih. Tu ne gre za razumnost, temveč za povsem čustven refleks.

Zbirno mesto radikalcev

Potem imamo še stranko Levica; umetno jo pri življenju ohranjajo mediji, ki jih obvladujejo levičarski tajkuni. Tu se zbirajo radikalci. Njihov program je deliti, zasužnjiti in komandirati. Tu ne najdeš samostojnega, uspešnega podjetnika. Tu so zbrani radikalni brezdelneži, ki nikoli niso in nikoli ne bodo »na trgu«. Radi pa opletajo z vsem tem. V vsaki družbi je takih levičarjev za največ 15 %, ko in če prerastejo ta prag, postanejo prevelik problem tudi za njihove mentorje. Dovolj pa je, da jim mediji postavijo nekaj vprašanj in jih malce bolj resnicoljubno obravnavajo, pa se takoj pokaže njihov domet.

Potem imamo še stranko Levica; umetno jo pri življenju ohranjajo mediji, ki jih obvladujejo levičarski tajkuni. Tu se zbirajo radikalci.

Tako kot KUL-ovci uporabljajo svoje nevladne organizacije, da radikalizirajo in sabotirajo delo vlade in prizadevanja državljanov v boju zoper epidemijo ter da povedo, kar se ne spodobi etabliranim političnim strankam, tako se uporablja Levico, da širi nezadovoljstvo in delitev, ki jih ta stranka opremlja z radikalno govorico izključevanja. Ko se družba navadi, pa njeno retoriko kot normalno prevzamejo druge, njim podobne stranke.

Apel volivcem levih strank

Iz tega klobčiča pravzaprav ni rešitve. V Sloveniji se še ni zgodilo, da bi zdravorazumski, demokratično čuteč levi volivec kaznoval voditelje strank, ki jih voli zaradi svojega prepričanja. Pri nas nastajajo stranke, zmagajo na volitvah, potem pa izginejo. Postopek pa se vedno znova ponavlja. Zdaj poskušajo isto z Golobom! Pravilen, normalen in nujno potreben postopek morajo torej sprožiti levi volivci. Ali so oni res zadovoljni s politiko »samo da ni Janša«? Ali so oni res zadovoljni s predsedniki a la Šarec, Bratušek, Mesec/Kordiš in Fajon? Ali so oni, ki so dali glas za te stranke, zadovoljni, da so samo proti?

Če volivci teh strank ne bodo postali vsaj tako kritični, kakor smo volivci demokratičnih strank, se ta skupina strank ne bo nikoli distancirala od svoje totalitarne preteklosti, nikoli ne bodo postali zares demokratični, nikoli ne bodo nič drugega kakor tujek v demokraciji, ki jo imenujejo fašizem. Če ne bodo volivci teh strank kljub medijski podpori in prijateljskim stalnim reklamam rekli »ne, hvala« politiki izključevanja, radikalni retoriki in napadanju demokratičnega sistema, bo 40 % volilnega telesa postala velika cokla vsakršnemu razvoju naše države.

Dokler ne bomo doživeli in videli, da bodo volivci levega univerzuma svoje slabe voditelje kaznovali z neglasovanjem, ne bo sprememb.

Zakaj moramo apelirati na treznega, razmišljujočega, kritičnega in demokratičnega levega volivca? Zato, ker ostali teh strank ne volimo in našega glasu nimajo, zato pa, ko so na oblasti, tudi ne skrbijo za nas. Kajti oni res skrbijo samo za »naše«, najprej pa zase osebno. Dokler ne bomo doživeli in videli, da bodo volivci levega univerzuma svoje slabe voditelje kaznovali z neglasovanjem, ne bo sprememb. Zato moramo nanje nenehno apelirati, da to storijo že na teh volitvah.

»Ne, hvala!«

Zdaj pa smo priče, da so levičarji odkrili »sodelovanje na volitvah«. Kar naenkrat bombardirajo volilno telo s pozivi na volitve. Sodelovanja na volitvah bi se morali veseliti, tudi Cerkev vedno vabi državljane, naj gredo na volitve. Vendar obstaja pomembna razlika. Cerkev hoče poučene, svobodne in odgovorne državljane. Levičarji pa, mojstri manipulacije, hočejo, da pridejo in oddajo svoj glas komurkoli, »samo, da ni Janša«. In če to storijo z žolčno antipatijo, računajo na to, da bodo oni dobili te glasove. Pa bi tako spet imeli koalicijo, ki bi bila med seboj skregana, saj nimajo nobenega programa in so na prvih mestih strašanski egomani, in bi vrgla puško v koruzo takoj, ko bodo nastale težave. Težave pa so stalnica zemeljske stvarnosti. Takemu sodelovanju moramo zato reči: »Ne, hvala!«

Cerkev hoče poučene, svobodne in odgovorne državljane. Levičarji pa, mojstri manipulacije, hočejo, da pridejo in oddajo svoj glas komurkoli, »samo, da ni Janša«

Človeka vredno in aktivnega državljana dostojno sodelovanje je edino tisto, ki ga Cerkev zahteva in za katerega se bori: treznega, razmišljujočega, spoštljivega, demokratično čutečega in predvsem vključujočega državljana.

Prispevek je objavljen v februarski številki Slovenskega časa.