Po eni strani ga bralcem Družine ni treba posebej predstavljati, saj s tednikom redno sodeluje že od leta 2008, ko je zanj napisal prvo kolumno »na prepihu«, odtlej pa se je na straneh Družine in priloge Slovenski čas zvrstilo zelo veliko tehtnih prispevkov.

A kako je bilo vzpostavljeno to sodelovanje? V veliki meri ob robu pogovora, ki smo ga z uglednim pravnikom, strokovnjakom za mednarodne odnose, politologom, univerzitetnim profesorjem, prevajalcem, odvetnikom, publicistom, dolgoletnim predsednikom Društva slovenskih izobražencev v Buenos Airesu (če naštejemo le nekaj njegovih vlog!) pripravili ob nedelji Slovencev po svetu leta 2007. To je bil čas prve Janševe vlade, ko se je v veliki meri spremenil prej ignorantski odnos do velikega dela slovenskega izseljenstva, in skozi ta pogovor je dr. Finka (ki se je pred nekaj leti vrnil v Slovenijo) morda prvič celoviteje spoznala širša slovenska javnost. Za vpogled v tisti čas in kot dodatno predstavitev dr. Finka (tudi v 23. številki Družine, ki danes prihaja med bralce, mu namreč namenjamo portretni zapis) smo ta pogovor »potegnili iz arhiva« in ga znova ponujamo v branje: odlične misli odličnega sogovornika!

Ali ste dober pevec?

Če imam talent, je to družinski talent, ki mi ga je podaril Bog. Menda mi ga je res dal, a ga ne uveljavljam …

… tako kot recimo sestri Bernarda in Veronika ter brat Marko, ki so slovenski javnosti znani kot odlični pevci?

Tako res ne. Mene je potegnilo v druge vode. Zmeraj me je zanimala politika – dobra, lepa politika, ki bi jo slovenski narod tako potreboval. Morda v duhu Lamberta Ehrlicha, ko je v tridesetih letih prejšnjega stoletja govoril o tem, da Slovenija potrebuje sto ekonomistov, sto politikov, sto diplomatov, sto pravnikov … Morda tudi sto pevcev, saj je petje tudi zame nekaj zelo lepega, vendar sem si sam vedno želel nekaj drugega.

Spominjam se, kako smo kot otroci prepevali iz Slomškove pesmarice, pa vse druge pesmi iz slovenske zakladnice.

Petje je bilo najbrž ena izmed »vstopnih« točk, skozi katero se je oblikovala vaša pripadnost slovenstvu.

Prav gotovo. Pa ne samo petje doma, kjer ga je bilo res veliko, temveč tudi v slovenskih šolah. Spominjam se, kako smo kot otroci prepevali iz Slomškove pesmarice, pa vse druge pesmi iz slovenske zakladnice.

Zakaj sploh takšna pripadnost slovenstvu? Sami ste vendarle rojeni zunaj Slovenije in ste vse življenje preživeli zunaj nje. Zakaj vztrajate pri pripadnosti nečemu, s čimer, vsaj na prvi pogled, dolga desetletja niste imeli pravega, neposrednega stika – stika z matično Slovenijo?

Pa sem vendar imel tudi takšne stike, ki v spominu žarijo kot posebno svetle točke. Naj jih ponazorim z enim dogodkom. Ko sem bil star šestnajst, sedemnajst let, sem bival v t. i. škofovem zavodu v Adrogueju, kjer je škof Rožman na daljavo ustanovil semenišče – tudi za srednješolce. Tam smo bivali, ven pa smo hodili v argentinsko šolo. No, nekoč je neki gospod prinesel gramofonske plošče s posnetkom Martina Krpana iz ljubljanske Drame. Živo se spomnim, kako sem jo poslušal. Saj ne bi smel, ker je bilo predvajanje namenjeno le bogoslovcem in predstojnikom, a sem se nekako prikradel v tisto sobo, v katero sicer nisem imel dostopa. Na pol skrit v ozadju sem prisluškoval. Predstojniki so me seveda opazili, a me, kljub temu, da je bil red v zavodu strog, niso poslali ven, ko so videli, s kakšno pozornostjo poslušam. Saj so mi Krpana že kot otroku najprej brali drugi, potem sem ga sam, toda ko sem poslušal tisti posnetek … »Tole je prišlo iz Slovenije!« To občutje je bilo neverjetno močno. Morda za koga majhen, a za mladeniča moje starosti velik in zelo konkreten stik s konkretno Slovenijo. Tu so bile seveda še druge stvari, zlasti knjige. Vsake toliko sem vzel v roke recimo Prešernove Poezije in jih bral. Ali je to konkreten ali nekonkreten stik s Slovenijo; ali je to nekaj zgolj idealnega ali tudi realnega? Oboje. Res ni bil stik s Slovenijo, kot jo danes poznamo v državnih mejah, a vendar je bil stik z resnično Slovenijo, kamor Prešeren še kako konkretno spada.

Vsi moramo skupaj delati za slovenstvo. Hvala Bogu imamo za to veliko možnosti!

Slovenstvo torej za vas ni geografsko zamejeno?

Ne, ne! Slovenija zame nikakor ni le geografski pojem. Seveda je bilo potrebno, da smo dobili svojo državo, zato da vemo, kje je naš izvor. Včasih smo tudi v izseljenstvu slišali stališča, ki so poudarjala, kot da je to, biti v svetu, neka čisto druga Slovenija od tiste za Karavankami. Meni to ni bilo preveč všeč. Vedno sem trdil, da moramo Slovenci dobiti svojo državo. Že daleč pred letom 1991 smo se za to potegovali. Sam sem bil med mlajšimi v krogu teh ljudi. To je bila generacija mojega očeta (prav tako pravnika dr. Božidarja Finka; op. B. Š.). Že pred več kot tridesetimi leti so v Argentini govorili in pisali o tem, da bi morali dobiti slovensko državo, kajti tukaj je naš izvor. Tisti pa, ki smo zunaj, smo nekakšen odmev slovenske države. Zato danes toliko govorim o univerzalnem slovenstvu, o tem, na kar misli pesnik, ko pravi: Bog živi ves slovenski svet! V njegovem času je bil ta svet skrčen na Kranjsko, morda na Gradec, Dunaj, Prago, kjer so študirali Slovenci, morda je segel še do Trsta, kamor so vozili naši »parizerji« … To je bil slovenski svet. Danes pa je popolnoma jasno, da Slovenija ni samo ta majhna »kokoška«, kot pravijo, ampak je vse kaj več. Vsi pa moramo skupaj delati za slovenstvo. Hvala Bogu imamo za to veliko možnosti!

Andrej Fink kot predavatelj na srečanju treh Slovenij na Svetih Višarjah avgusta 2017. FOTO: Ivo Žajdela

Toda ali se država Slovenija zaveda pomena in tako tudi svoje dolžnosti do slovenstva, razsejanega po svetu, ki skupaj z matično domovino tvori, kot pravite, univerzalno slovenstvo? Lani sprejeti zakon o odnosih s Slovenci zunaj meja Republike Slovenije sicer ponuja pozitiven odgovor na to vprašanje.

S tem zakonom je bil brez dvoma narejen velik kakovostni in tudi zgodovinski korak naprej. Zdaj smo na čisto drugi podlagi kot prej.

Nekateri nas, Slovencev zunaj Slovenije, ne cenijo preveč.

Ali govorite kot pravnik?

Ne samo kot pravnik. Poznam pravniške kolege, ki imajo pred očmi samo člene, paragrafe, odstavke … Zame je to preozko in želim imeti širše obzorje. Res sem pravnik, tudi doktoriral sem iz prava v Španiji, toda hkrati imam veliko politološko »deformacijo«. Zmeraj sem se tudi trudil za čim širši kulturni pogled, kar mi odpira nova obzorja. Tudi zato na zakon o odnosih s Slovenci zunaj meja slovenske države ne gledam zgolj suhoparno pravniško, temveč skušam razumeti njegove širše posledice. V takem pogledu pa se res zastavlja vprašanje, ki ste ga prej postavili: Ali se slovenska država zaveda svojih dolžnosti in možnosti, ki si jih s tem zakonom sama odpira? In tukaj lahko rečem: še ne v zadostni meri. Še vedno ugotavljamo, da so ustanove ali bolje rečeno nekateri posamezniki v teh ustanovah, ki izseljencev preprosto ne marajo, ker mislijo, da smo pač odšli in da to ni stvar, s katero bi se bilo treba posebej vsebinsko ukvarjati. Mislijo si: zavrtimo jim nekaj polk in valčkov, naj priteče kakšna nostalgična solzica, ko jim zrecitiramo Domovina, domovina, zbogom, zbogom zadnjikrat, bogve, k'tera mi davnina grob dajala bo enkrat … Meni pa je šel tak odnos od njega dni na živce. Le kako si to zamišljajo? Ali mislijo, da če se bomo malo pojokali, da je že vse opravljeno, da so s tem zadostili našim težnjam? Eno figo so, malce grdo rečeno. Ne, tako ne gre. Izseljenci želimo polnopravno vstopati v slovensko državo, in s tem zakonom smo dobili neko identiteto in priznanje. Zato vsa zahvala državi zanj. Ponavljam pa: nekateri nas, Slovencev zunaj Slovenije, ne cenijo preveč.

Premajhno zavedanje o izseljenski problematiki se ne nazadnje vidi tudi v medijih.

Kako si to razlagate?

Gotovo to prihaja še iz dobe enoumja. Veliko jih je bilo, ki so odšli iz političnih razlogov in so bili kontra prejšnjemu režimu. Tudi sami imamo določene rezerve do kakšnih prejšnjih, recimo jim »post-enoumnih« vlad, ki se jih je tak odnos še vedno precej držal. Ni naključje, da je šele s sedanjo vlado zaživel zakon o odnosih s Slovenci zunaj državnih meja. Prej je bilo to dolgo časa v predalu. Premajhno zavedanje o izseljenski problematiki se ne nazadnje vidi tudi v medijih. To smo ugotavljali tudi na zadnjem vseslovenskem srečanju Slovencev iz zamejstva in izseljenstva v parlamentu. Velika večina nas je to postavila v ospredje, namreč, da slovenski mediji premalo pišejo o izseljenstvu. Zakaj? Ker je zanje nepomembno. A da ne bo pomote – iz teh medijev izključujem Družino. Vsa čast ji za pozornost, ki jo izkazuje Slovencem po svetu!

Zakon, o katerem govoriva, je med drugim predvidel ustanovitev posebnih teles, ki se bodo posvečala vprašanjem zamejstva, izseljenstva in zdomstva. V tako telo, vladni svet za Slovence po svetu, ste bili imenovani tudi vi, na ustanovni seji pa ste se člani srečali 3. julija. Ali se je seje udeležil tudi predsednik vlade?

Seveda. Pa ne samo predsednik vlade, temveč še trije ministri in državni sekretar z urada za Slovence po svetu. Že samo dejstvo, da so nas tako visoki vladni predstavniki počastili s svojo navzočnostjo, kaže, da so temu vprašanju dali prednost. Za nas pa je bilo pomembno, da smo lahko na ravni izvršilne veje oblasti izrazili svoja stališča in pričakovanja in že dobili nekatere odgovore glede morebitnih rešitev.

Slovenska miselnost je zelo obrnjena navznoter. Jaz temu pravim – pa tega ni treba razumeti slabšalno –, da ljudje gledajo le svoj vrtiček, ki je v resnici zelo lep.

Ali ste že sprožili kakšne konkretne pobude – recimo za parlamentarno predstavništvo Slovencev v zamejstvu in po svetu?

To je velik zalogaj, saj je za kaj takega treba najprej spremeniti ustavo, to pa je mogoče le z dvotretjinsko večino. Vprašanje je, do kakšne mere je to v današnji konstelaciji mogoče. Tukaj se spet vračava k prejšnjemu vprašanju: ali se država Slovenija in poslanci ter slovenski državljani v njej zavedajo pomena zamejstva in izseljenstva? Imam vtis, da slovenski ljudje na splošno ne poznajo izseljenske problematike. Saj vedo zanjo, saj ima skoraj vsakdo kakšnega strica v Kanadi ali teto v Argentini, a dlje od tega ne pridejo. Slovenska miselnost je zelo obrnjena navznoter. Jaz temu pravim – pa tega ni treba razumeti slabšalno –, da ljudje gledajo le svoj vrtiček, ki je v resnici zelo lep. Tole imamo, to je treba čuvati. To samo po sebi ni slabo, vendar pa manjka občutka za širši slovenski koncept.

Ali v ta širši koncept sodi tudi številčnejše podeljevanje slovenskih državljanstev rojakom po svetu? Kot vem, ste bili pravni zastopnik za marsikoga v Argentini, ki je želel to vprašanje rešiti, a se je znašel pred – morda nepremostljivim birokratskim zidom?

V mnogih primerih je šlo kot po olju. So pa bili tudi drugi primeri, ko so se posamezniki res znašli pred nekakšnim zidom. Preko moje pisarne je šlo veliko potomcev Primorcev, ki so prišli v Argentino v 30. letih prejšnjega stoletja kot begunci pred fašizmom. Ti so večinoma že pomrli, zdaj pa prihajajo k nam sinovi, stari sedemdeset, osemdeset let, in vnuki. Njihovi starši ali stari starši so seveda prišli v Argentino z italijanskim potnim listom, torej so bili pred zakonom Italijani. Med letoma 1948 in 1952 bi lahko optirali za jugoslovansko državljanstvo. Da si to možnost lahko izrazil, si moral iti na jugoslovansko predstavništvo v Buenos Airesu. Za to možnost pa je komaj kdo vedel. Tako so ostali, tako rekoč celotna skupnost, Italijani – pa vendar naši ljudje, doma iz krajev, ki so danes v Republiki Sloveniji. Zdaj pridejo njihovi otroci in vnuki in sprašujejo o možnostih za slovensko državljanstvo, saj se čutijo Slovenci.

In kakšno možnost imajo?

Zakon o državljanstvu v 13. členu omogoča pridobivanje državljanstva po izredni poti, z naturalizacijo. Slovenska vlada lahko podeli državljanstvo. Sprva je bilo to mišljeno za izjeme. Na primer za kitajskega nobelovca, ki sicer z nami nima ničesar, vendar ima Republika Slovenija interes, da ga šteje med svoje državljane. Pa pride nekoč tak gospod recimo na SAZU, tam predava, ob tem pa mu častno podelijo še državljanstvo. Že pred leti smo trdili, da za naše, slovenske ljudi v svetu potrebujemo drugačno pot, pa so nam zagotavljali, da ni potrebno, saj imamo 13. člen zakona o državljanstvu, ki ga lahko namesto za Kitajca uporabimo za človeka s slovenskimi koreninami.

Vendar se to ni dogajalo?

Je in ni. Ni se zadosti. Kajti procedura je bila taka, da je ob takih prošnjah notranje ministrstvo vedno povprašalo za stališče urad za Slovence po svetu. Tukaj pa so se dogajale čudne reči. Prav ob spremembi vlade po volitvah leta 2004, prve mesece po začetku njenega delovanja, so začele prihajati iz tega urada odločbe, v katerih je pisalo: »Ni v nacionalnem interesu slovenske države, da ta gospod ali ta gospa dobi slovensko državljanstvo.« Nič, konec! Pa to niso bili osamljeni primeri, temveč se je to dogajalo kar množično. Izkazalo se je, da so bili na uradu nekateri ljudje še iz prejšnje sestave, ki so na hitro pisali negativna mnenja, da nekdo pač ni v interesu slovenske države. Ljudje zunaj pa so, vsaj nekateri, dobesedno jokali … Zdaj je ta zadeva rešena in se obravnava čisto drugače.

Ali je takšnih pravnih zgodb veliko?

Kar precej, a so z dobro voljo, ali če hočete – s politično voljo rešljive.

Ko sem se leta 1947 rodil v slovenskem begunskem taborišču v italijanskem kraju Senigallia, sem postal Slovenec, ker sem sin slovenskega očeta in slovenske matere.

Vi imate slovensko državljanstvo?

Seveda, že po rojstvu. Ko sem se leta 1947 rodil v slovenskem begunskem taborišču v italijanskem kraju Senigallia, sem postal Slovenec, ker sem sin slovenskega očeta in slovenske matere. Državljanstvo sem moral samo evidentirati – malce čudno zveni ta beseda, a ne? Država Slovenija za otroka, ki se je rodil v begunskem taborišču, pač ne more vedeti, zato je bilo to dejstvo treba ugotoviti, evidentirati, predložiti potrebne dokumente in stvar je bila urejena. Po zakonu je tako: če se rodiš dvema slovenskima državljanoma, kot sta bila moja starša, si samodejno slovenski državljan. Če pa si otrok samo enega Slovenca, si lahko državljanstvo evidentiral do svojega 36. leta. To je še en pravniški »špas«. Tudi tukaj smo predlagali spremembe. A to je spet druga zgodba.

Ali svoje državljanstvo aktivno uporabljate?

Da, volim.

Ali imate pri tem težave? V preteklosti smo pogosto slišali, da voliti iz tujine še zdaleč ni preprosto. To potrjuje tudi statistika. Po svetu naj bi bilo okoli 60.000 slovenskih državljanov, na zadnjih državnozborskih volitvah pa je iz tujine prišlo okoli 2600 veljavnih glasovnic.

To je res izjemno nizka številka. Toda stvari se tudi tu spreminjajo na bolje in se bo to morda pokazalo že pri jesenskih predsedniških volitvah. Lahko se bo volilo brez overjanja volilnih kart. Vsi državljani po svetu bomo po pošti dobili volilni material, ki ga ne bo treba nositi h konzulu ali podobni uradni osebi, ki bi s svojim podpisom jamčila, da je tale gospod res Andrej Fink. Lahko boš šel, kot že kdaj prej, volit na diplomatsko-konzularno predstavništvo. Za tiste, ki se na tako pot težko podajo, se organiziramo in jih peljemo. Nekateri po društvenih domovih so ob volitvah v preteklosti organizirali celo avtobuse, da so skupinsko peljali ljudi volit. Je pa veliko takih, ki zaradi starosti, bolezni ali prevelike oddaljenosti tega ne zmorejo. Zdaj se bo to dalo na podlagi prejetega materiala narediti po pošti, tako da jim ne bo treba nikamor hoditi.

Med predlogi, ki jih naslavljate na slovensko državo, je tudi tisti o pomoči ostarelim izseljencem, ki se znajdejo v socialni stiski.

V mislih imam nekakšno državno podporo. Res je veliko takih ljudi, ki pa so zaslužni za slovenstvo. Med njimi so intelektualci, pesniki, pisatelji, pa tudi preprosti ljudje, recimo obrtniki, ki so garali dan in noč, ko je bila potrebna njihova pomoč pri tem ali onem delu za slovensko skupnost, zlasti pri zidavi domov. Še danes, ko imajo 80 let in več, pomagajo, kot npr. gospod, ki je vratar v enem naših domov v Buenos Airesu. Preprost, kmečki človek, brez izobrazbe, a z velikim srcem za slovensko stvar. Takih je nešteto.

Tudi sami ste delali v dobro slovenske skupnosti, recimo kot profesor na srednješolskem tečaju v Buenos Airesu.

Bil sem profesor na tem tečaju in sem delno tudi še, čeprav le nekajkrat na leto, ker mi čas v resnici ne dopušča kaj več.

Zakaj ste se odločili za to delo?

Zakaj? Preprosto zato, ker je potrebno. Lani sem učil tudi mlade, ki so ta čas v Sloveniji (pogovor je bil posnet 9. julija, prav na dan, ko so dijaki 36. generacije srednješolskega tečaja obiskali tudi uredništvo Družine; op. B. Š.). Na voljo imam štiri sobote na leto, da sedemnajstletnim srednješolcem s slovenskega zornega kota govorim o kulturi, narodu, domovini …

Andrej Fink kot predavatelj na spominski slovesnosti v Rovtah avgusta 2021. FOTO: Ivo Žajdela

Veliko sva govorila o tem, kaj bi lahko slovenska država še naredila za slovenstvo po svetu. Kaj pa lahko izseljenci prispevate k slovenski državi? Morda pri njenem predsedovanju Evropski zvezi prihodnje leto.

To predsedovanje bo seveda zadeva politikov in diplomatov, tako da tu težko vidim kakšne posebne možnosti.

Pa vendar bo Slovenija imela pomembno vlogo pri srečanj Evropske zveze ter latinskoameriških in karibskih držav, ki »pade« prav v čas našega predsedovanja EZ.

Govorite o srečanju EULAC v Peruju. Vem, da se Slovenija intenzivno pripravlja nanj. Nedavno je bil v Peruju tudi zunanji minister dr. Dimitrij Rupel. Kako lahko pri tem pomagamo? Širše s propagiranjem tega srečanja, v ožjem smislu pa samo, če smo povabljeni. Da ne bo izgledalo, da se kam »rinemo«.

Kateri koli slovenski zdravnik ali zdravnica v Argentini pride do mene – pa jih imamo kar veliko in vsi po vrsti so fejst fantje in punce – ga ali jo vprašam: »Ali kaj misliš na preselitev v Slovenijo?«

No, s svojim vprašanjem vas »rinem« jaz, ker vem, da ste strokovnjak za mednarodne odnose.

(Smeh) Govoriva raje o drugih ravneh, kjer se lahko pokaže sodelovanje izseljencev za dobro slovenske države.Vem, da je, denimo, po svetu veliko zdravnikov slovenskega rodu, Slovenija pa prav zdaj krvavo potrebuje zdravnike, bolničarje, medicinske sestre, skratka ljudi iz zdravstvene stroke. Kateri koli slovenski zdravnik ali zdravnica v Argentini pride do mene – pa jih imamo kar veliko in vsi po vrsti so fejst fantje in punce – ga ali jo vprašam: »Ali kaj misliš na preselitev v Slovenijo?« »Saj mislim, a imam tukaj mamo …« navadno dobim odgovor. »Pa pojdi z njo, saj bo mama presrečna, ko se bo vrnila v domači kraj, ti pa boš gotovo dobila službo.« Tako sem nedavno prepričeval zdravnico, staro 40 let. Ima še brata inženirja, ki pa je v argentinski krizi ostal brez dela. »Ja, kaj pa čakata,« sem ji dejal. Kot zdravnica bo lahko brez posebnih težav nostrificirala diplomo, takoj bo dobila službo, mamina pokojnina bo prišla za njo – resda bo zadoščala le za kakšen teden ali dva življenja v Sloveniji – brat pa bo kot inženir z nostrificirano diplomo prej ali slej dobil delo, saj so strokovnjaki z njegovega področja v Sloveniji iskani. Ne vem, če so se že odločili.

Na tej točki moram nujno tudi vas vprašati: Ali se boste morda vrnili v Slovenijo?

Že dalj časa mislim na to. Seveda pa morajo biti dani pogoji za to, predvsem služba. Pri mojih letih takšna odločitev ni več prav lahka. A jo marsikaj že olajšuje. Ravno zdaj je bila z Argentino podpisana pogodba o izplačevanju pokojnin. Se pravi, tisto pokojnino, ki sem jo dolga leta plačeval in jo še plačujem v Argentini, bom lahko koristil tukaj v Sloveniji. Sicer že v Argentini ta pokojnina ne bo velika, tukaj pa bo, ko jo bodo pretvorili iz pesov v evre, videti še toliko nižja. A če bi se dodala še kakšna druga zadeva, bi šlo. Res je, razmišljam o vrnitvi.

Imate informacije o tistih, ki so se že vrnili v Slovenijo? Kako jim gre?

Ne slabo. Seveda odvisno od tega, s kakšno formacijo so prišli v Slovenijo. Tisti, ki so profesionalci na svojem področju, so se dobro uveljavili. Celo tisti, ki so prišli brez kakšnih posebnih kvalifikacij, recimo brez univerzitetne diplome, so se ustalili, imajo službe in normalno živijo. Saj ne rečem, da je pot do tega preprosta. Na začetku marsikaj terja od človeka. Toda po letu, dveh so večinoma že na svojem.

Cerkev na Slovenskem je imela preko svojih duhovnikov, pa tudi preko Družine, vedno veliko srce za nas v izseljenstvu.

Ali vidite v širši skrbi Slovenije za izseljence posebno vlogo Cerkve?

Cerkev je vedno skrbela za Slovence po svetu, tudi v najtrših razmerah. Seveda kolikor je mogla v tistih svinčenih časih, ko je sama komaj shajala. Institucionalizirana slovenska Cerkev je v domovini trpela, težko se je ohranjala, tudi z mučeništvom, najprej krvavim, nato nekrvavim. Mnogi so bili zaprti, preganjani. Tudi ko je bilo konec tega najhujšega pritiska, mu je sledil drug in drugačen, ki je terjal moralno mučeništvo. No, duhovnikov smo mi zunaj, hvala Bogu, vedno imeli veliko. Dobra duhovna oskrba je tudi eden izmed velikih razlogov, zakaj smo se ohranili. V tem vidim Slomškov zgled. Kot je Slomšek svoj čas delal ne samo na duhovni, temveč na splošni socialni, izobraževalni ravni, kot je on »delal« narodno politiko, ki se je kazala v celostni skrbi za ljudi – najprej zato, da bi se zveličali, »mimogrede« pa je uresničeval še neverjetno človekoljubno, socialno in kulturno poslanstvo –, tako so med nami delali slovenski duhovniki. Mnogi med njimi so bili še inkardinirani v ljubljansko škofijo oziroma pozneje nadškofijo. Tako lahko rečemo, da je bila slovenska Cerkev od prvega trenutka vedno z nami. Zdaj se tudi pri nas kažejo težave, ki niso kakšna posebnost: tudi pri nas je duhovnikov vedno manj, kot jih je v Sloveniji vedno manj, tisti, ki so se desetletja darovali za izseljenska občestva, pa so večinoma že pomrli ali so ostareli. Kako se bo to reševalo? Bomo videli. A temeljno dejstvo ostaja: Cerkev na Slovenskem je imela preko svojih duhovnikov, pa tudi preko Družine, vedno veliko srce za nas v izseljenstvu.

V nastopu v državnem zboru ste omenili francoskega misleca Remija Bragua, ki je v knjigi Evropa – rimska pot pisal o srednji in vzhodni Evropi kot o »nahajališču smisla« za staro celino. Ali lahko, gledano iz slovenske perspektive, izseljenstvo razumemo kot svojevrstno »nahajališče smisla« za matično Slovenijo?

Morda. Tudi Brague v svojem razmisleku o srednji in vzhodni Evropi zapiše, da bi »mogli upati«, da ta Evropa vsebuje svojevrstne zaloge, in sicer zaloge tistega, kar človeško dela človeško – nova nahajališča smisla. Ne maram, ali če govorim kar v imenu izseljenstva, ne maramo si lastiti kakšne mesijanske vloge, po kateri morda sprašujete. Si pa mislim, da ima marsikdo od nas »tam zunaj« nekaj smisla za univerzalno slovenstvo. Ali je naša skupnost zato že »nahajališče smisla« in da se bo s tem Slovenija rešila? To bi težko presodil. Nekaj že lahko prispevamo – npr. misijonar Peter Opeka. Ali je to premalo? Dovolj? Morda za koga že preveč?

Znamenj sodelovanja je vendarle vedno več. Ali se pesnikova vizija o »zjasnjenih vremenih Kranjcev«, pri čemer lahko Kranjsko nadomesti »ves slovenski svet«, že uresničila v našem času?

Odvisno, kako gledamo. Z nekega vidika se je že. Pri tem mi v misli prihaja srečanje z duhovnikom vzhodnega obreda Antonom Ilcem, ki je živel v Bruslju in je bil izreden poznavalec dogajanja na evropskem vzhodu. V Argentini je imel sestro, in ko je leta 1995, torej po spremembah v Sloveniji, v celotnem vzhodnem bloku in v nekdanji Sovjetski zvezi, prišel k nam na obisk, sam ga vprašal, ali se je v teh spremembah izpolnila fatimska napoved iz leta 1917 o spreobrnjenju ruskega naroda. »Se je že,« mi je odgovoril. »Toda ali je Jelcinova Rusija res tista Rusija, ki nam jo je napovedala Marija? Ali je to res tisto?!« sem ugovarjal. Rekel je: »To res še ni tisto, a kar manjka, je naša naloga. Marija je izpolnila svoje – v Rusiji se je obrnilo. Kaj pa se bo dogajalo od tu naprej, pa je naša naloga.« Če se s tem spoznanjem ozrem v Slovenijo: pesnikova vizija se je že uresničila, kolikor se še ni, pa je naša naloga, da to naredimo.

Skupna naloga matične, zamejske in Slovenije v svetu?

Res je skupna naloga vseh treh Slovenij, ki pa so v bistvu ena sama.