To dejstvo Slovence zaznamuje že 1.400 let od naselitve, če bi kdaj obveljala teorija o naši avtohtonosti (Veneti), pa bi se zgodovinska, zemljepisna in kulturna pripadnost tej celini kazala še bolj očitno. Vsaj 14 stoletij živimo na tem prostoru, stičišču in križišču evropskih kultur, torej v njihovem središču.

  Vsaj 14 stoletij živimo na tem prostoru, stičišču in križišču evropskih kultur, torej v njihovem središču. 

Kot da Evropa ni nekaj našega

Toda kljub temu se današnji slovenski državljan na splošno obnaša, kot da do Evrope nima odnosa, kar pomeni tudi, da nima pravega odnosa do lastne države Republike Slovenije. To prihaja iz »socializma«, ko smo gledali na združeno Evropo, takrat še zahodno, kot na nekaj, kar ni naše, čeprav nas je gospodarsko reševala. Bili smo raje obrnjeni k Vzhodni Evropi, čeprav je bila z Varšavskim paktom naš dolgoletni zunanjepolitični sovražnik. Ideološko smo bili na vzhodu, a na politično-barbarskem vzhodu. Kultura Srednje in Vzhodne Evrope je od nekdaj bila in je nadvse bogata, a je lahko le tlela pod sivino enoumja.

Da pri nas danes nepomembne stranke velikopotezno imenujejo kandidate za evropske poslance, ko je očitno, da nimajo niti najmanjših možnosti za uspeh, je tudi pokazatelj državljanskega neodnosa do Evrope in do naše države. To je posmeh in norčevanje iz EU in njenega parlamenta, za nas pa sramota. Pa še en znak vsega tega, in sicer s prejšnjih volitev znana velika abstinenca – nezanimanje, kot da Evropa ni nekaj našega oz. da mi ne spadamo v EU.

Slovenska družba si mora biti na jasnem, kaj je zanjo Evropa.

Zakaj smo v Evropi?

Slovenska družba si mora biti na jasnem, kaj je zanjo Evropa. Vstopili smo vanjo, a verjetno z različnimi nameni.

Za ene je bil glavni razlog gospodarski, ker je bil to že ves čas trg za prosto izmenjavo blaga. Ta razlog je bil povezan z blagostanjem, ki ga prej v »samoupravnem socializmu« ni bilo ravno preveč. EU naj bi ga nam zagotavljala.

Za druge je bil razlog v prostem prehodu meja in turističnem izživljanju.

Za tretje je bil razlog v jamstvu za pluralistični politični sistem, ki nam ga članstvo v EU zagotavlja, tako da nikomur ne bi moglo priti na misel, da bi kolo zgodovine hotel zavrteti nazaj v totalitarizem. Nostalgikov te vrste ni manjkalo tedaj in jih ne manjka danes.

Zelo malo pa je bilo takih, ki bi se poleg vseh omenjenih veljavnih razlogov ustavili ob širšem in globljem pomenu tega združevanja.

Dr. Andrej Fink. FOTO: Bogomir Štefanič

Kako se je rodila Evropa?

Ko danes govorimo o Evropi, si moramo odgovoriti na vprašanje, kaj to je. Kako je nasta(ja)la? Iz česa vsega se je rodila? Očitno je amalgam najrazličnejših nadvse bogatih elementov in kultur, ki so skupaj ustvarile to civilizacijo grškega, rimskega, judovsko-krščanskega, širše vzhodnjaškega, južnega mediteranskega, islamskega in še kakšnega izvora. Če si nismo na jasnem o tem, se bomo, čeprav na zunaj formalno združeni, nenehno delili na vzhodno in zahodno EU, če ne še na severno in južno.

Evropa dolguje svojo kulturo Katoliški Cerkvi.

Ali morda to lahko Slovence spominja na Svete Višarje in na Ehrlichovo zamisel in vizijo višarske Slovenije, evropske točke združevanja vseh strani celine?

Pa tukaj ne gre zgolj za zemljepis. Tu ne moremo mimo dejstva, ki ga je leta 2014 poudarjal preminuli veliki francoski medievalist Jacques Le Goff. Bil je samodeklariran antiklerikalec, socialist in laicist. Kot izstopajoč izvedenec pa je bil pošten in je profesionalno trdil, da ni treba biti nujno goreč vernik, da govoriš dobro o Katoliški Cerkvi, ki je Evropo oblikovala in ji dala toliko pozitivnega. (Omembe negativnega obnašanja posameznikov, pred čimer si ne zatiskam oči, prepuščam tistim, ki se neprestano trudijo, da sistematično in posplošeno črnijo vse, kar je v zvezi s Cerkvijo). Le Goff je nenehno poudarjal, da Evropa dolguje svojo kulturo Katoliški Cerkvi, in našteval celo vrsto njenih prispevkov. Ko govori o Evropi, misli na celotno Evropo, brez delitev.

Premislek v širšem okviru

Kaj slovenska družba v samostojni slovenski državi pričakuje od Evrope? Pa tudi: kaj mora slovenska družba prispevati k Evropi, da bo potem ona nam vračala, kar nam gre? Kakšno Evropo hočemo? Ta, tj. širši okvir mora biti za nas jasno domišljen, da si po eni strani ne bomo delali utvar in od njega pričakovali, česar nam ne more dati in tudi ni treba, da nam da, ker moramo za to poskrbeti sami (po principu subsidiarnosti). Po drugi strani pa, da bomo k evropski celoti prispevali svojo starodavno kulturo, ki je toliko bogata in krepka, da je kljubovala mnogim hudim preizkušnjam in vzdržala do danes v ohranjanju svoje identitete v večnacionalnih političnih sestavih. Po tretji stani pa, da bomo od nje tudi zahtevali spoštovanje naših posebnosti.

Nekateri pokazatelji današnje EU niso spodbudni in kažejo na dekadenco, o kateri so pisali mnogi razumniki v 20. stoletju.

Znamenja dekadence

Nekateri pokazatelji današnje EU niso spodbudni in kažejo na dekadenco, o kateri so pisali mnogi razumniki v 20. stoletju. Obe svetovni vojni, totalitarizmi in posledice so dovolj jasna potrditev njihovih skrbi. Predvsem gre tukaj za današnjo notranjo izvotlitev evropskega človeka, ki je v preteklih stoletjih toliko dal svetu. Danes pa te notranje energije ni ali je komaj zaznavna. Prej so vidni nasprotni znaki.

Za vzorec: tisti, ki smo iz firbca gledali festival za pesem Evrovizije, smo videli sliko Evrope, ki je na splošno depresivna. Ali je to prava podoba naše celine? Zmagal je nekdo, ki se je poimenoval Nemo, v latinščini Nihče. O domnevnih »vrednotah«, ki jih je izkazoval, raje ne govorim. Na drugem mestu je prave vrednote k sreči reševal hrvaški pevec. Morda bi se z zelo dobro voljo našlo še kak nastop, ki bi bil rešljiv. Na splošno pa je bil avdiovizualni »spektakel« cenen poskus lovljenja publike, zelo oddaljen od klasičnih parametrov dobrega, resničnega, lepega, in ni mogel evropski vrednostni podobi sporočati nič opogumljajočega.

Slovenski državljani moramo v tem trenutku poskrbeti, da bo Evropski parlament sestavljen iz pametnih poslancev.

Kot na festivalu

Znano je življenjsko načelo, da moramo vztrajati v dobrem. Slovenska družba pa se, kot da bi bila okajena, še vedno odziva prepočasi pod vplivom provladnih medijev in se obnaša, kot da bi bila na evrovizijskem festivalu, na nogometnem igrišču ali v cirkusu.

Vztrajati v dobrem? Kaj je že to? Pustimo vlado, naj vztraja v slabem. Slovenski državljani moramo v tem trenutku poskrbeti, da bo Evropski parlament sestavljen iz pametnih poslancev. Na prihodnjih evropskih volitvah moramo voliti stranke in ljudi, ki so se v obrambi zdravih skupnih vrednot že izkazali.

Prispevek je bil najprej objavljen v 170. številki Slovenskega časa.