Dovška Baba (1891 m)

Vas Dovje je najbolj znana po duhovniku, planincu in skladatelju Jakobu Aljažu, ki je tam kot župnik preživel skoraj polovico svojega življenja. Nanj spominjata nagrobna plošča na župnijski cerkvi sv. Mihaela in kip ob glavni cesti Jesenice–Kranjska Gora. Čeprav gleda kip proti Triglavu, na katerem je Aljaž leta 1895 postavil stolp, si lahko tudi za njegovim hrbtom omislimo privlačen planinski izlet. Dovje so izhodišče za vzpon na Dovško Babo in Kepo, ki je za Stolom in Vrtačo tretja najvišja gora v Karavankah. Z obeh vrhov je imeniten razgled na Triglav in druge vršace, ki so bili Aljažu tako pri srcu.

Leseni kažipoti na pomembnejših razcepih nas zanesljivo peljejo skozi Dovje. Nad vasjo se asfaltna cesta spremeni v makadam in se kmalu zatem razcepi: levi krak pelje proti Kepi, mi pa nadaljujemo v desno proti Babi. Za mostom čez Mlinco, ob katerem stoji majhna hidroelektrarna, pustimo avto in zavijemo s ceste navkreber. Objame nas gosto zelenje, med katerim se razkazujejo kukavice, ivanjščice in veliki zali kobulčki z rahlo rdečkastimi cvetovi. Tudi bližnji travnik s senikom je zelo barvit. Med visokimi travnatimi bilkami poganja njivsko grabljišče, poleg rastejo razkuštrani repuši. Široka pot se z roba travnika potegne med drevje. Krošnje se kmalu zgostijo, svet postane strmejši. Čeprav je še jutro, v zraku že visi neprijetna sopara.



Iz doline še vedno odmeva hrumenje prometa, mi pa smo že »daleč od ponorelega sveta«. Z gozdnatega pobočja preženemo nič hudega slutečega gamsa, potem pa že prispemo do planine Goreljše. Za plotom stoji razmajan senik in poleg njega opustela pastirska koča, vendar je planina vseeno živa. Na tleh ležijo z muhami prekriti kravjaki, iz goščave se razlega pritajeno, a razločno zvončkljanje. Ob zgornjem robu pašnika prispemo do napol podrte pastirske koče. Za njo zavijemo navkreber, preskočimo ograjo in široko pot ter nadaljujemo poševno proti vzhodu.

Melišče pod Belo pečjo nam daje vedeti, da smo končno v hribih. Zgoraj se pnejo bele skale, med kamenjem poganjajo rumeni primožki, v daljavi se kažejo Julijci. Za robom se pot obrne in pridruži gozdni cesti, vendar se hitro znova loči od nje. Ograja, manjša travnata planjava in opozorilo, naj se pazimo hudega bika, kažejo, da smo blizu planine Dovška Rožca. Toda preden stopimo nanjo, moramo opraviti s strmino, ki nam iztisne še nekaj kapelj znoja.

Na planini Dovška Rožca, slabih 250 metrov pod vrhom, se pase kakšnih 70 do 80 glav govedi. Med njimi sta tudi dva bika, ki od daleč ne kažeta srboritosti, od blizu pa ... Le zakaj bi se učili na svojih napakah? Od lepo urejene pastirske koče krenemo navkreber. Hodimo ob robu travnatega pobočja, ki se na levi prelomi in zdrvi v globino proti potoku Mlinca. Po travnati strmini so posejani otočki ruševja, med redkimi cvetovi se spreletavajo metulji. Največ cvetja je ob robu in za njim, kjer se rumeni jajčasti poponi in krempljasti cvetovi ranjaka mešajo z zaplatami modrikastih mračic. Ob poti rastejo šopi alpskega čobra, med travo se skrivajo rdečkasti vretenčasti ušivci. Pastirska koča pod nami se kljub številnim postankom hitro manjša. Naposled dospemo na vrh pobočja, ki na drugi strani odsekano pada v globino. Spodaj je v meglice ovita Koroška, tik nad nami pa vrh z mejnim kamnom, vpisno knjigo, žigom in oznako Aljaževe poti od doma do doma.



Dovška Baba je zelo razgledna. Na zahodu nas vabi Kepa, na vzhodu Golica, Struška, Vajnež in za njimi množica drugih vrhov. Na jugu je globoko spodaj Zgornjesavska dolina z Jesenicami in Mojstrano, nad njo se razteguje gozdnata Mežakla. Najprivlačnejši pa je pogled na pobeljeni Triglav in okoliške vršace. Ko v poznem dopoldnevu opazujemo mogočne stene, nazobčane vrhove in mednje vrezane doline, malce bolje razumemo, zakaj je Aljaža tako vleklo tja gor.

Nedeljska maša
V župnijski cerkvi sv. Mihaela na Dovjem, v župnijski cerkvi sv. Lenarta na Jesenicah.

OSNOVNI PODATKI
Izhodišče: Dovje

Višinska razlika: 1.130 metrov

Dolžina vzpona: 3 ure

Kratek opis poti: Skozi Dovje sledimo kažipotom, ki nas pripeljejo do križišča nad vasjo. Leva pot gre proti Kepi, mi pa nadaljujemo v desno proti Babi. Za mostom čez Mlinco zavijemo s ceste na stezo, ki nas skozi gozd pripelje do planine Goreljše, od tam pa poševno do Bele peči. Za njo se pridružimo gozdni cesti, vendar jo hitro znova zapustimo in se čez strmo pobočje povzpnemo do pastirske koče na planini Dovška Rožca. Tam se svet dokončno odpre, mi pa ob robu travnate strmali nadaljujemo do vrha. Pot je pretežno senčnata in ne posebej naporna. Na vrhu je potrebna previdnost, ker je Dovška Baba – tako kot večina drugih karavanških vrhov – na severni strani prepadna.

Zemljevid: Julijske Alpe (vzhodni del), 1 : 50.000

27/57/2008