Pri svojem delu opažam zanimiv paradoks. Ker sem odraščala na kmetiji, sem navajena, da so veliki projekti, kot je na primer siliranje, spravljanje sena, preureditev skednja za nov letni čas, sajenje krompirja in podobno, povezani z veliko vznemirjenja in skrbi ter zbiranjem fizičnih moči za izpeljavo. Da so se stvari postorile, je bilo treba ogromno stvari spraviti v pogon, pridobiti ljudi, zdržati vrvež največjih delovnih dni.

Zdaj, ko opravljam svoj poklic pretežno intelektualne narave, nekako pri večjih projektih pričakujem podobno vzdušje, se skušam spraviti v podoben pogon, samodejno se preklopim v vznemirjenje in skrbi. A to se kmalu izkaže kot kontraproduktivno – delo mi ne steče, zaradi pretiranega adrenalina iščem dražljaje, ne morem se zbrati, ideje mi ne pridejo na misel. Še več, tudi otroke pogosto priganjam k delu na takšen način, ki jih bolj vznemirja kot pomirja, plaši pred slabim izidom, namesto da bi jih spodbujala k mirnemu, vestnemu, sprotnemu delu za š...