Tisti čas je k Jezusu prišel gobavec in ga na kolenih prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Zasmilil se mu je, iztegnil je roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« Gobe so takoj izginile in bil je očiščen. Jezus ga je brž s strogimi besedami poslal ven in mu rekel: »Glej, da nikomur nič ne poveš, ampak pojdi, pokaži se duhovniku in daruj za svoje očiščenje, kar je zapovedal Mojzes, njim v pričevanje.« Ko pa je ta šel ven, je začel na vsa usta oznanjati in pripovedovati, kaj se je zgodilo, tako da Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih. In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu. (Mr 1,40-45)

FOTO: Pexels.

»Vse dni, dokler je bolan, naj gobavec prebiva ločeno; zunaj tabora naj bo njegovo bivališče!« (3 Mz 13,46). Tako je s to stvarjo, dokler je bolan, naj bo gobavec v karanteni, naj se izogiba stikom, naj bo sam. Iz skrbi za skupnost, seveda, da se ne bi vsi okužili.

Strah

Potem pa nek gobavec pride k Jezusu in ga prosi, naj ga očisti. Kaj se skriva v ozadju te prošnje, tega prepovedanega približanja? Morda prav približanje pove, da tale ne prosi toliko ozdravljenja kot ostali (Mr 1,34), da morda ni samo bolezen mučila tega možaka, da je šlo morda predvsem za samoto, ki jo trpi vsakdo v karanteni.

Kajti gobavost je huda bolezen, ne le zato, ker ti pred očmi razpada tvoje telo, ampak ker razpadajo tvoji odnosi, drug za drugim umirajo, ko se ti zaradi nalezljivosti izogibajo.

Morda je gobavec prosil ozdravljenja od strahu, da bi tega odvzel ljudem, ki so se z njim srečevali, da bi ga odvzel potemtakem tudi Jezusu samemu: »Če hočeš, me moreš očistiti« (Mr 1,40). Ker bi bil s tem ozdravljen tudi on.

Čudež

»Zasmilil se mu je« (Mr 1,41). Tako se je zgodil tale čudež, ko se mu je zasmilil, ko je pustil, da se ga je najprej dotaknil gobavec. Spremenil ga je, ga s svojo prošnjo ozdravil. Da se ga je nato Jezus dotaknil tudi z roko, je bila samo posledica tega.

Saj se ga ne bi dotaknil, če se ne bi prej pustil dotakniti, če ne bi dovolil, da se ga dotakne gobavec, če mu Jezus ne bi pustil biti človek, biti nekdo, ki ga opazim, ki ga poslušam in upoštevam, nekdo, zaradi katerega sem sposoben spremeniti svoj korak, zaradi katerega sem sposoben premagati tudi svoj strah pred njim.

Pozornost, ljubezen z drugo besedo, ta je bila vir ozdravljenja. »Hočem! Bodi očiščen!« (Mr 1,41). Ni torej ključno, da se ga je dotaknil, ampak to, da je to »hotel«, da se je odločil zanj namesto za svoj strah pred njim.

Tako je bil ta človek »očiščen« v njegovih očeh, da je bil, kakor bi ne imel gob, kakor bi ne imel tega, zaradi česar se ga je bal. Ko je dal to, zaradi česar je dober in lep, pred to, zaradi česar se ga boji. Za to pa je bilo potrebno videti in ga poslušati. Okušati njegovo situacijo.

Karantena

Zato čudežu sledi karantena. Ker se ga je dotaknil, »Jezus ni mogel več javno v mesto, ampak je bival zunaj na samotnih krajih« (Mr 1,45) in je tudi sam za nekaj časa postal gobavec.

Kajti vsak dotik seveda ima za nas posledico, z njim sprejmemo stanje tistega človeka tudi za svoje. Rekel bi, da je to bil vzrok Jezusovega strahu, kako zelo ga bo ta dotik spremenil, kako zelo ga bo spremenila ljubezen, za vedno in popolnoma, konec je bilo njegovega starega življenja.

Toda dotik je ozdravil. Oba. In druge, ki so izvedeli, da je strah mogoče premagati, ko postavimo lepoto nekega človeka pred njegove napake. »In vendar so od vsepovsod prihajali k njemu« (Mr 1,45). To je bil pa res čudež.


Prispevek je bil najprej objavljen v novi številki tednika Družina (07/2021).