V nadaljevanju objavljamo izjavi Nove Slovenske zaveze (NS), ki ji predseduje dr. Matija Ogrin, ter društva Združeni ob lipi sprave pod vodstvom akademika in zaslužnega profesorja dr. Janeza Juhanta.

Spominsko znamenje Nove Slovenske zaveze v Kočevskem rogu. FOTO: B. Š.

Nova Slovenska zaveza: Slovenija, dežela zakritih strahot

Ob spominu na 3. marec 2009, ko so delavci odstranili 11. pregrado v rovu Svete Barbare, se moramo spomniti, da je Slovenija dežela zakritih strahot.

Usoda žrtev iz Hude jame je v nekaterih pogledih še bolj strašna od usode tistih, ki so jih izmučene ustrelili ter pahnili v kraška brezna.

Usoda žrtev iz Hude jame je v nekaterih pogledih še bolj strašna od usode tistih, ki so jih izmučene ustrelili ter pahnili v kraška brezna. Podrobnosti pokola 1.416 žrtev v Hudi jami nikoli ne bomo poznali. Gotovo je, da so nekatere žrtve ustrelili, druge pa so v rudniški rov sv. Barbare še žive zazidali.

Biti zazidan za več kot 400 m3 betonskih pregrad v popolni temi rudnika …

Biti zazidan več kot 400 metrov globoko v osrčju gore, umirati obstreljen v kupu trupel v temi, umirati morda od zadušitve ali dehidracije …

Ta strahota se izmika predstavni moči človeškega uma. In vendar naš um, naša volja ne opravljata svoje dolžnosti, če ne poskušata dojeti in se s sočutjem dotikati te nepredstavljive groze.

Med žrtvami Hude jame je bila približno desetina mladih žensk, morda tudi dekleta s taborišča na Teharjah. Ob misli na te ženske se grozovitost zločina stopnjuje. Stopnjuje pa se tudi potreba, da vsaj z nagibom svoje volje in sočutja počastimo veličino njihovega trpljenja. Pokojni Justin Stanovnik, ki je sam preživel Teharje, bi rekel, da ob takšnem spominjanju postajamo boljši ljudje. Zaradi njih torej in zaradi nas samih se moramo žrtev iz Hude jame spominjati.

V rovu sv. Barbare so našli med trupli tudi slovenski molitvenik. V temi je mogla umirajoča žrtev le z dotikom obujati spomin na svete stavke v njem.

V rovu sv. Barbare so našli med trupli tudi slovenski molitvenik. V temi je mogla umirajoča žrtev le z dotikom obujati spomin na svete stavke v njem. Ta molitvenik se pridružuje križcem in rožnim vencem, najdenim ob Macesnovi gorici, ki so visoko, sublimno oznanilo o tem, kakšna je bila kultura, ki je naše pobite vodila v življenju, ki je posvetila njihove smrtne ure, kultura, ki jih je vodila v večnost.

Upamo, da pri žrtvah iz Kočevskega Roga ne bodo minila leta, kakor pri teh iz Hude jame, preden bodo dosegle svoj grob na Žalah v Ljubljani.

Kolikor nam je znano, so vse žrtve pokopane na Dobravi pri Mariboru. V premislekih o pokopu žrtev iz Kočevskega Roga večkrat poudarimo, da bo tudi žrtve Hude jame potrebno pridružiti tem iz Macesnove gorice in drugih morišč v skupni kostnici, ki naj bo najprej izraz sprave z mrtvimi, od tod pa tudi znamenje pomiritve med živimi. Upamo, da pri žrtvah iz Kočevskega Roga ne bodo minila leta, kakor pri teh iz Hude jame, preden bodo dosegle svoj grob na Žalah v Ljubljani.

Prizadevanje za to je veliko delo za mir med Slovenci.

Izjavo društva Združeni ob lipi sprave podpisuje zaslužni profesor dr. Janez Juhant. Na fotografiji med govorom ob Lipi sprave na ljubljanskih Žalah junija 2023. FOTO: Ivo Žajdela

Društvo Združeni ob Lipi sprave: Vrnimo žrtve v narodni spomin

Od kritje morišča v Hudi Jami, zazidanega s stometrsko pregrado, je zaradi množice neiztrohnjenih trupel pretreslo Slovence. Sočustvovanje ob ženskih kitah, ob obnemoglem, ki si je skušal s prsti izkopati rov v svobodo, ter neiztrohnjenih pomorjenih telesih se je spričo medijskega molka in ignoriranja politike spet prevesilo v vsakdanjost političnega pragmatizma in ohranjanja »pridobitev revolucije«. Žrtve so osem let nepietetno v gajbicah čakale na pokop. Agonija pobitih se je 26. oktobra 2017 končala z žalno slovesnostjo »začasnega« pokopa na Dobravi pri Mariboru.

3.450 rojakov iz Macesnove Gorice zdaj v prostorih Komunale v Kočevju čaka na mrliški list, krste, dostojen individualni pokop in vrnitev v narodov spomin.

Kot žrtve Hude Jame in drugih nad 700 morišč po Sloveniji so tudi rojake v Macesnovi Gorici na Kočevskem in Rome revolucionarni oblastniki umorili na skrivaj in brez sodb, jih »obsodili« na neobstoj in tako grobo poteptali tisočletno civilizacijsko normo, da si vsak človek zasluži grob in spomin. 3.450 rojakov iz Macesnove Gorice zdaj v prostorih Komunale v Kočevju čaka na mrliški list, krste, dostojen individualni pokop in vrnitev v narodov spomin. To jim dolguje demokratična Slovenija, da upraviči svojo ustavno in demokratično zavezo, ki je temelj za mir in spravo med nami in upanje za dostojno življenje prihodnjih rodov. Pokop mora biti na Žalah v Ljubljani, glavnem mestu demokratične Republike Slovenije.

Izročilo človeštva, da se pokoplje mrtve, ki velja tudi za Slovenijo, je Mitja Ferenca in sopodpisnike spodbudila, da nagovorijo Evropski parlament in vodilne politike Evropske zveze, da pomagajo vladajočim v Sloveniji, da nemudoma opravijo to civilizacijsko dolžnost, rehabilitirajo žrtve in ponovno vrnejo 17. maj kot dan žrtev komunizma.

Uvedba političnega in pravnega stanja, kjer so vsem zagotovljene temeljne človekove pravice, je pogoj za očiščenje individualnih in kolektivnih travm polpreteklosti ...

Pred štirimi leti je naše društvo skupaj z Novo Slovensko zavez in Komisijo Pravičnost in mir pri SŠK posredovalo ustrezno peticijo tudi organizaciji Združenih narodov za človekove pravice v Ženevi. V društvu Združeni ob Lipi sprave bomo v Državni zbor Republike Slovenije spet vložili Izjavo o spravi in popravi krivic z zahtevo, da slovenska oblast enakopravno kot žrtve fašizma in nacizma rehabilitira tudi žrtve komunistične revolucije. Uvedba političnega in pravnega stanja, kjer so vsem zagotovljene temeljne človekove pravice, je namreč pogoj za očiščenje individualnih in kolektivnih travm polpreteklosti in podlaga za dialog in sožitje med nami ter vsestranski razvoj in napredek Slovenije in vseh njenih prebivalcev.