Težko najdemo v zgodovini podoben primer. Pater Špidlik je večkrat prav na primeru teh ljudi poudaril, kako je resnično, da Sveti Duh veje, kjer želi, in ko najde svobodnega, odprtega človeka, ga naseli s svojim življenjem, spoznanjem in spominom. 

Sveti Duh nam daje v delež Božje življenje in nas torej varuje pred razosebljenjem. 

Resnično življenje, tisto, ki ne utone v pozabo groba, je le občestveno življenje, ki se uresničuje v svobodnih odnosih, v katerih se razodeva občestvo Očeta, Sina in Svetega Duha.

Čeprav se lahko sliši zelo čudno, ampak eno od področij, kjer se razodeva življenje, je razum. Mi smo navajeni na uporabo razuma kot na nekaj ločenega od nas, od našega doživljanja in celo od življenja samega. Tako daleč smo prišli, da smo razumu pripisali vlogo vodenja in usmerjanja življenja. 

Grški cerkveni očetje že iz četrtega stoletja, pozneje pa posebej sv. Maksim Spoznavalec, so pokazali, kako je posledica greha prav od življenja ločeni razum. Še več, kako je greh zaprl razum v ranjeno in umrljivo človeško naravo in kako je ves ujet v igro tega smrtonosnega taborišča. 

Greh loči, izolira in izključuje, samo da bi radikalno vase zagledan posameznik rešil sebe. 

In razum je ves prežet s to ranjenostjo, ki jo premaguje z navidezno objektivnostjo, se pravi z neko držo, ki kaže na absolutno nepogojenost, izoliranost in osamljenost. Po grehu človekov razum ni več sposoben misliti, razumevati in ustvarjati nekaj organskega. 

Ker ni izraz življenja kot ljubezen, se pravi občestvenosti, svobodne pripadnosti v povezanosti, ne zmore uvideti resnice in resničnosti kot organsko povezano celoto; vsak detajl je celota zase.

V moderni dobi je ta razum dobil posebno moč in vsaj na videz obvladal kulturni prostor. Za nas kristjane je največja tragičnost v tem, da smo z nekim hladnim neosebnim razumom začeli obravnavati Boga. 

Bog, ki se nam je v Kristusovi človeškosti razodel kot Oče, je postal absolutno, popolno in neskončno bitje, prvi vzrok itd. Nenadoma smo ostali brez osebnega obličja Boga – to se lahko zgodi le razosebljenemu človeštvu. 

Kajti prav osebno bivanje našega Boga Očeta nas odrešuje s prerojenjem, da postajamo hčere in sinovi z osebnim obličjem. Resnica je postala najprej filozofsko vprašanje in potem znanstveno.

Dostojevski pa 20. februarja 1854 napiše gospe Von Visine nekaj izrednega. Najprej pove, da je sin svojega časa, se pravi časa nevere. Potem pa zapiše milost, ki mu jo Gospod daje: »Bog mi pošilja trenutke, v katerih mi je vse jasno in sveto. In v teh trenutkih sem sestavil veroizpoved: verjeti, da ni nič lepšega, nič globljega, nič bolj ljubečega, nič bolj umnega in nič bolj popolnega kot Kristus. In ne samo, da ni ničesar več kot Kristus, ampak si priznam z ljubosumno ljubeznijo, da ni mogoče imeti nič več, kot je Kristus. Ne samo to, ampak če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, bi brez vsakega dvoma ostal s Kristusom kot pa z resnico.« 

Resnica ima namreč obličje, je ljubezen in združuje. In razum deluje tako, da ljubi.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (45/2021).