Tisti čas je Jezus med svojim poučevanjem govoril množicam: »Varujte se pismoukov, ki si želijo hoditi okrog v dolgih oblačilih in si želijo pozdravov ljudi na trgih, prvih sedežev v shodnicah in častnih mest na gostijah, ki vdovam požirajo hiše in na videz opravljajo dolge molitve; ti bodo strože obsojeni.« 

Sedêl je nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: »Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.« (Mr 12,38–44)

Začarani krog obilja

Večina od nas k sreči ne razume prav dobro stanja uboge ženice, ki je za nabirko v templju prispevala dva ničvredna bakrena kovančka. Ne vemo namreč, kako je živeti, ko imaš v žepu samo »dva nôvčiča, to je en kvadrant« (Mr 12,42). 

Na srečo živimo v privilegiranem delu sveta, ki ima vsega dovolj, ali bolje povedano, ima vsega dosti. Vendar pa s tem človek pade v neko povsem drugo težavo.

Kajti v svetu, ki »dosti« ponuja, razumemo, da smo nekaj vredni, če izbiramo in če živimo »dosti«. Dosti lepega in dosti dobrega, predvsem pa »dosti« vsega. Poln hladilnik, polna denarnica in poln urnik, te stvari so povezane. 

Kdor pa ima »dosti«, temu ostane zelo malo prostora za vse ostalo. In tega »ostalega« je veliko. 

Recimo nekdo, ki bi potreboval nekaj od tega »dosti«. Ker je pač tako, da imamo pač vsi enako veliko naročje in da vanj lahko stlačimo samo toliko, kolikor lahko nesemo. In če imamo »dosti«, je vedno težko dati, tudi če daješ veliko, kakor tisti bogati, ki so v zakladnico »veliko vrgli« (Mr 12,41). 

Ker veš, da boš zaradi tega imel »manj«, na izgubi boš. Še teže pa je dati, če je treba v kakšnem primeru dati »vse«. 

In do takih primerov seveda pride velikokrat v življenju, vedno, kadar gre za pomembne stvari, ko gre za čas ali za pozornost ali za ljubezen, denimo, ko se je treba čemu odpovedati, se od česa posloviti, ko je treba kaj dragocenega žrtvovati, v teh primerih je vedno treba dati vse, samo malo ne zadostuje.

Težava je torej v tem, da ima človek, ki mu je prva izbira življenja »dosti«, nazadnje zelo »malo«. 

Predvsem zato, ker ima pri svojih odločitvah zvezane roke, ne more namreč izbrati tega, kar je v njegovem življenju pomembnejše. Ker ne more tvegati, da bi »dosti« izgubil. 

Težava, ki jo dandanes prinaša ta izbira, pa se seveda ne kaže samo v neenakomerni razdelitvi bogastva, ne, veliko bolj v nervoznih starših, ki le še z veliko potrpežljivosti vztrajajo v svojih družinah, v osamljenih starostnikih v domovih za ostarele, v hiperaktivnih otrocih, ki se ne zmorejo skoncentrirati za več kot osem sekund.

Izbrati dosti prostora

Jezusova odločitev zato precej vznemirja. On izbere zgled uboge vdove. Ta ima sicer »malo«, zato tudi »malo« da, od nje ni velikega rezultata. Vendar pa tu ne gre za količino. Dva uboga novčiča sta namreč »vse« (Mr 12,44), kar je dala ta ženica, čeprav je to res »malo«, in to je tisto, kar šteje. 

Dati »vse« je namreč človekova odločitev, da ima v življenju nekaj večjo vrednost kot tisto, kar smo imeli. In ker s težavo dajemo, če imamo »dosti«, in laže, če imamo »malo«, je modro v življenju izbirati »malo«, da bi bilo v nas »dosti« prostora za pomembnejše stvari.

In tako je lahko »malo« veliko več kot »dosti«. Kadar vemo, kdaj je česa »dovolj«.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina (45/2021).