Oče Boris Furlan je živel v komunističnem zaporu, imenovanem Slovenija, njegova hčerka Staša Furlan Seaton pa je študirala v svobodni Ameriki.

Šest let so med Slovenijo in Ameriko potovala pisma, ki sta si jih pisala. Oče je bil zelo bolan, reven in preganjan prezgodaj ostareli mož, ona je mlada, polna življenja, ambiciozna. Skrbno je hranila očetova pisma in celo kopije svojih, jih malo pred smrtjo poslala v domovino in ponudila v natis.

Kot je zapisala urednica knjige Alenka Puhar v spremni besedi, je korespondenca, ki prihaja na svetlo v knjigi Skozi gosto noč, nastajala od maja 1951 do junija 1957 v Ljubljani in več ameriških mestih. Dopisovalca sta oče in hčerka. On je kaznjenec, ki je na pogojni prostosti in prvo leto preleži v bolnici, odtlej do smrti pa doma. Ona je študentka, ki se je po odhodu iz Jugoslavije naselila v ZDA in zdaj tam zavzeto študira. Poleg ljubezni, izhajajoče iz pripadnosti rodu in družini, ju druži še ljubezen do znanja, filozofije, in končno tudi vera.

Boris Furlan je vso intelektualno in emocionalno energijo prelil v pisma

Staša Furlan, rojena 1924 v Trstu, leta 1953 poročena Seaton, je pisma skrbno hranila ter jih pred smrtjo, ki jo je doletela junija 2022, ponudila v branje in natis. Kot je zapisala Puharjeva, je obsežna korespondenca z njenim očetom vredna objave iz več razlogov. Oče Boris Furlan, rojen 1894 v Trstu, je bil eden vodilnih slovenskih pravnikov, ki je že v mladosti kazal izjemen posluh za filozofijo prava, postal je redni profesor Juridične fakultete v Ljubljani, leta 1945–1947 je bil celo njen dekan.

Maja 1947 ga je komunistična Udba aretirala, obtožili so ga vohunstva, in na montiranem, popolnoma stalinističnem procesu so ga »obsodili« na smrt. Kazen so mu nato »zmanjšali« na 20 let zapora, izgubo vseh državljanskih pravic ter zaplembo premoženja. Po štirih letih strogega zapora, preživetih v samici, ki so mu uničila zdravje, je Boris Furlan vso preostalo intelektualno in emocionalno energijo prelil v ta pisma s hčerko.

Nagodetov proces, levo tožilec Viktor Avbelj, Boris Furlan sedi četrti z desne. VIR: arhiv I. Ž.

Prva knjiga je posvečena vsakdanjemu življenju

Puharjeva pojasnjuje, da je rezultat dopisovanja med očetom in hčerko tako obsežen, narava življenja (bolje životarjenja) Borisa Furlan in Staše Furlan Seaton ter vsebina njunega dopisovanja pa tako raznolika, da je bilo smiselno korespondenco razdeliti na dvoje. Prva knjiga Skozi gosto noč je pretežno osebne narave, posvečena vsakdanjemu življenju, njegovim neštetim tegobam, spominom na srečnejše minule dni, izpoveduje, skratka, odnos med ovdovelim, osamljenim očetom in hčerko v razcvetu; vseeno je v njej precej filozofskih listov in drobcev.

Druga knjiga, predvidena za prihodnje leto, pa bo prinesla predavanja iz filozofije, z imaginarnega katedra, saj so bila pisana s predavateljsko ambicijo, a posuta z osebnimi utrinki.

Knjigi so dodali bogat izbor fotografij in faksimilov, iz raznovrstnih virov, glavni je osebna zbirka Jessice Seaton, ki je hčerka oziroma vnukinja dopisovalcev.

Med ponošenimi čevlji ter predsokratiki, Descartesom in Pascalom

S to knjigo prihaja v slovensko literaturo pomembna novost: vpogled v življenje moža, ki je bil nekoč univerzitetni profesor, zdaj pa je kaznjenec na družbenem dnu, ki si samospoštovanje rešuje tako, da poučuje filozofijo eno samo študentko, svojo drago hčerko. Medtem ona študira na najboljših ameriških visokih šolah, v prostem času pa zbira stare obleke, da bi mu pomagala. No, izbira tudi fante in se poroči. Korespondenca osvetli obzorje bivše »reakcionarne« intelektualne elite, v skopih, a ostrih črtah pa tudi poteze, ki so dosegle njeno surovo uničenje, in ima osupljiv register: ponošeni čevlji in zaflikane rjuhe se družijo s predsokratiki, Descartesom in Pascalom, vse pa je posuto z drobci poezije. Naslov knjige dopisovanj (Skozi gosto noč) je vzet iz Fryeve drame Gospa ne bo zgorela, ki je prevzela profesorja Furlana, potem ko je končno premagal paničen strah pred ljudmi in prestopil gledališki prag.

Prizor iz filma o Angeli Vode, Nagodetov proces. VIR: arhiv I. Ž.

Leta 1930 se je zaradi fašizma iz Trsta umaknil v Ljubljano

Dr. Boris Furlan (10. 11. 1894, Trst–10. 6. 1957, Radovljica) je bil odvetnik, znanstveni pisatelj in univerzitetni profesor. Najprej je študiral filozofijo na pariški Sorboni, zaradi očetove smrti se je vrnil v Trst in odšel študirat pravo na Dunaj. Med prvo svetovno vojno je bil poklican k vojakom, potem je nadaljeval študij prava v Zagrebu in tam leta 1920 promoviral. Ker v Trstu študij na zagrebški univerzi ni bil priznan, je leta 1921 doktoriral še v Bologni. Odvetniško pripravništvo je opravljal v Trstu, leta 1925 je za kratek čas odprl samostojno odvetniško pisarno, potem je imel skupno pisarno z dr. Josipom Vilfanom. Od leta 1923 do leta 1928, ko je list prenehal izhajati, je bil urednik Pravnega vestnika, v katerem je objavljal razprave s področja filozofije, etike in zakonodaje. Življenje slovenskih domoljubov je postajalo v fašistični Italiji vedno bolj nevarno, zato se je leta 1930 umaknil v Ljubljano. V študijskem letu 1930/31 je postal docent za pravno filozofijo na pravni fakulteti v Ljubljani, odprl je tudi lastno odvetniško pisarno, ki jo je obdržal do leta 1936, ko je bil imenovan za profesorja za pravno enciklopedijo in pravno filozofijo.

Boris Furlan z družino. VIR: družinski arhiv

Leta 1947 ga je komunistični režim na Nagodetovem procesu »obsodil« na smrt

Proti koncu marca 1941 je z britansko pomočjo zapustil Jugoslavijo. Vojno je preživel v ZDA in Londonu, kjer se je ukvarjal s propagando za Jugoslavijo, nekaj časa je bil tudi minister v jugoslovanski emigrantski vladi. Od oktobra 1943 je javno podpiral komunistične partizane. Na začetku leta 1945 se je na svojo željo vrnil v Jugoslavijo. Maja 1945 je ponovno nastopil službo na ljubljanski pravni fakulteti, sredi avgusta so ga izvolili za njenega dekana.

Zaradi kritičnega odnosa do nove oblasti in stikov s tujimi državljani ga je komunistični režim avgusta 1947 na t. i. Nagodetovem procesu »obsodil« na smrt, nato ga je »pomilostil«, »kazen« so mu zmanjšali na 20 let prisilnega dela. Marca 1951 so ga zaradi hude bolezni pogojno izpustili. Prejšnje službe ni dobil več, z znanstvenim delom je kljub slabemu zdravstvenemu stanju nadaljeval do smrti.