Še posebej, ko slišimo ime spretnega in vplivnega vaškega duhovnika, se skoraj vsakomur v mislih prikaže velik obraz s konjskimi zobmi in nazaj počesanimi lasmi: Fernandel. Fernand Joseph Desire Contandin (1903-1971) je bil Francoz iz Marseilla, uspešen igralec in pevec svojega časa, spominjajo pri avstrijskem Kathpressu.

Pravijo, da je bil pisatelj Giovannino Guareschi s svojimi štrlečimi uhlji na videz Pepponejev dvojček.

Fernandel se je za vlogo duhovnika lahko zahvalil ustvarjalcu obeh junakov romana. Giovannino Guareschi (1908-1968) je dejavno sodeloval pri izbiri glavnih vlog v italijansko-francoskem filmu. Pravijo, da je bil Guareschi s svojimi štrlečimi uhlji na videz Pepponejev dvojček. Vendar je bil časnikar in pisatelj v svoji notranjosti bolj podoben vaškemu duhovniku Don Camillu. Guareschi je vztrajal pri Fernandlu.

Pisatelj Guareschi in Fernandel v vlogi Don Camilla. FOTO: Wikipedia

Župan Bottazzi je bil kot otrok krščen z imenom Giuseppe (Jožef). Njegov vzdevek bi bil pravzaprav Pepe - tako kot Jožko ali Jože za Jožefa. Ker je Pepe zrasel v impozantnega moža, so ga ljudje klicali »Peppone« - »veliki Jože« ali »velikan Jožko«. Bottazzijevemu nastopu je botroval basovski glas igralca Luigija (Gina) Cervija (1901-1974).

Gino Cervi je bil eden najbolj plodovitih in vsestranskih italijanskih igralcev.

Ne gre zgolj za humor

Za razliko od Fernandla je bil Cervi tudi ugleden gledališki igralec. Bil je eden najbolj plodovitih in vsestranskih italijanskih igralcev, obdarjen s čarom odrske pojavnosti in igralsko spretnostjo. Njegova paleta je obsegala od resnega gledališča do filma, radia in televizije. Cervi je med drugim blestel kot Shakespearov »Falstaff«, pa tudi kot detektiv Maigret.

Gino Cervi v vlogi Pepponeja. FOTO: Wikipedia

Guareschi je svoje prve zgodbe o Don Camillu in Pepponeju napisal za satirični tednik Candido, ustanovljen leta 1945. Zaradi hitre priljubljenosti likov je založnik Angelo Rizzoli epizode objavil v zbirki »Mali svet Don Camilla«. Zgodbe iz vasi Brescello lahko dojemamo predvsem na humoren način, vendar imajo resno zgodovinsko ozadje, ki se ga nekateri gledalci v Evropi takrat skorajda niso zavedali - ali pa so ga namerno spregledali.

Don Camillo in Peppone sta bila člana odporniškega gibanja, lahko preberemo v romanu.

Po Mussolinijevem padcu z oblasti leta 1943, ko so Italijo zasedli Nemci, so katoličani, komunisti, republikanci in monarhisti združili moči v italijanskem uporu (Resistenza). V pokrajini Reggio-Emilia, od koder je prihajal Guareschi, je bil boj med partizani in fašisti ter med posameznimi partizanskimi skupinami še posebej oster. V romanu je zapisano, da sta bila tudi don Camillo in Peppone člana odporniškega gibanja.

Resno ozadje

Don Camillo Valota (1912-1998), po katerem je poimenovan župnik v omenjenem romanu, je bil duhovnik, partizan in zapornik v koncentracijskih taboriščih Dachau in Mauthausen. Avtorja Guareschija so nemški okupatorji leta 1943 skupaj z drugimi italijanskimi vojaki poslali v ujetniška taborišča, najprej na Poljsko, pozneje pa v Wietzendorf in Sandbostel na Spodnjem Saškem.

Filmska Don Camillo in Peppone se v zabavnem prizoru spopadata s starim ameriškim tankom. FOTO: Wikipedia

Guareschi je o letu in pol ujetništva, iz katerega se je vrnil z le 40 kilogrami telesne teže, zapisal: »Lakota, umazanija, mraz, bolezni, obupno hrepenenje po materah in otrocih, globoka bolečina zaradi nesreče naše domovine nas niso premagali. Nikoli nismo pozabili, da smo civilizirani ljudje s preteklostjo in prihodnostjo.«

Posnetih je bilo pet filmov

Pogled na Padsko nižino v letošnjem poletju, z izsušeno pokrajino in strugo reke Pad, je v marsikaterem obiskovalcu vzbudil vtis, da je bilo to nekoč zelo revno območje. Po vojni so tam ostale odprte številne rane. Tudi don Camillo in Peppone sta trpela zaradi tega: Guareschi ju je poskušal ozdraviti na svoj način.

Benedikt XVI. in papež Frančišek sta prizemljenega vaškega duhovnika Camilla hvalila kot primernega vzornika.

Dejstvo, da so njegove zgodbe kritizirali tako cerkveni predstavniki kot komunisti, je Guareschija utrdilo v prepričanju, da se morajo vse strani približati druga drugi. Navsezadnje naj bi papež Janez XXIII. pozneje priljubljenega avtorja vprašal, ali želi sodelovati pri novem katekizmu. Guareschi ga je vljudno zavrnil. Kljub temu sta Benedikt XVI. in papež Frančišek prizemljenega vaškega duhovnika Camilla še vedno hvalila kot primernega vzornika.

Prizor iz filma. FOTO: Wikipedia

Zaradi velikega uspeha filma leta 1952 je režiser Julien Duvivier že leto pozneje posnel drugega z naslovom »Don Camillova vrnitev«. Leta 1955 je sledila »Velika bitka Don Camilla«, leta 1961 pa »Veličastni Don Camillo«. »Sodobnik Don Camillo« je bil zadnji dokončani film s Fernandlom in Cervijem leta 1965. »Don Camillo e i giovani d'oggi« (Don Camillo in današnja mladina) naj bi bil šesti del, ki pa je ostal nedokončan, ker je Fernandel zbolel in nato leta 1971 umrl.