Le redkokatera zgodba o nekdanjih domačih obrteh in industriji je tako močno povezana z ženskami kot domžalska zgodovina slamnikarstva. To je zgodba Marije Kokalj, ki je leta 1910 v Ihanu odprla slamnikarsko šivalnico, po tem ko je skupaj z drugimi domžalskimi slamnikaricami šivala v New Yorku. To je zgodba Joži Košak, ene od zadnjih šivalk slamnikov v tovarni Univerzale, ki je na prelomu 20. v 21. stoletje še uspela prenesti znanje na mlajšo generacijo. In to je tudi zgodba naše sogovornice Ane Cajhen, ki je navdušenje nad lokalno zgodovino združila s poslovno idejo in zdaj z butikom v domžalskem Slamnikarskem muzeju piše slamnikarsko zgodbo za prihodnost.

Domžale – središče avstro-ogrske slamnikarske industrije

Začetki slamnikarstva na domžalskem segajo kar 300 let v preteklost. Priimek Slamnik v krstni knjigi mengeške župnije zasledimo že leta 1701. Leta 1761 pa je freskant Jelovšek v cerkvi sv. Mohorja in Fortunata v Grobljah (Rodica) prizor iz kmečkega življenja okrasil s slamnikom, snopom slame in srpom. V sredini 18. stoletja so bila mengeška polja in kamniškobistriška ravan bogato zasajeni s pšenico in slame je bilo na pretek. Znanje izdelovanja slamnikov naj bi v domžalski, ihanski in kamniški konec prišlo iz Firenc. Ljudje so se ga hitro oprijeli kot možnosti za dodaten, včasih pa tudi edini zaslužek družine.

Na začetku so slamnike iz slamnatih kit ročno šivali na domovih. Prodajali so na krajevnih sejmih, tirolski prodajalci pa so odkupovali kite in jih nosili šivat v okolico Firenc. Prelomno je bilo leto 1866, ko je Avstro-Ogrska izgubila Benečijo in zaradi dragih uvoznih dajatev proizvodnjo slamnikov preselila v okvir svoje države. Domžale so bile logična izbira, saj so ljudje tu že pletli kite, in postale so središče avstro-ogrske slamnikarske industrije.

Kot v obsežni monografiji Slamnata sled Domžal opisuje Matjaž Brojan iz domžalske slamnikarske družine, so v Domžalah pod vodstvom tirolskih in nemških podjetnikov začele rasti tovarne slamnikov. V začetku 20. stoletja je tu delovalo okoli 25 večjih in manjših obratov z okoli 1000 zaposlenimi. Zaradi narave dela (šivanje) so bile to v veliki meri ženske. V najboljših letih je slamnikarska industrija naredila več kot milijon slamnikov na leto. Domžalski tovarnarji so imeli podružnice na Dunaju, v Budimpešti, Bratislavi, Gradcu, Linzu, Wellsu, Firencah, Pragi in celo New Yorku. V vsa ta mesta so hodili šivat tudi Domžalčanke in Domžalčani.

Domžalske slamnikarice šivajo v Ameriki

Največji domžalski tovarnar Chrysant Ladstätter je leta 1882 s poslovnim partnerjem Menkovom ustanovil slamnikarsko tovarno v New Yorku in tja poslal dve domžalski šivalki, ki so jima v želji po boljšem zaslužku kmalu sledile tudi druge. Prvi domžalski župnik in kronist tedanjega družbenega dogajanja Franc Bernik je zapisal: »Na ta način je nastala v Domžalah in okolici cela vrsta takih deklet, ki kot ptice lastavice vsako jesen gredo v ravna velika mesta in se okrog binkošti zopet vrnejo. /…/ Domžalske slamnikarske šivalke namreč po pravici slove že od nekdaj kot najboljše. V najimenitnejših slamnikarskih tovarnah po velikih svetovnih mestih jih z veseljem sprejemajo v delo. Ni čuda! Tukajšnjim ljudem je slamnikarska obrt prešla kar v kri.« Leta 1908 je bilo v Ameriki 196 Domžalčank in Domžalčanov, leta 1923 že 238.

Za razliko od aleksandrink so bile zaradi svoje svetovljanske izkušnje v domačem okolju zelo spoštovane.

Prav med temi prvimi šivalkami, ki so se podale za zaslužkom na tuje, je bila tudi Marija Kokalj. Med študijem na Dunaju, kjer se je nekaj let preživljala kot manekenka, si je zaslužila za pot v Ameriko in se v New Yorku pridružila domžalskim šivalkam slamnikov. Z možem sta se leta 1910 vrnila v rodni Ihan in tu odprla šivalnico, v kateri so izdelovali tudi najzahtevnejše izdelke (najfinejše materiale so uvažali iz Amerike) in jih prodajali ljubljanskim modistkam.

»Domžalske slamnikarice so bile za razliko od aleksandrink zaradi svoje svetovljanske izkušnje v domačem okolju zelo spoštovane,« med ogledom Slamnikarskega muzeja pove Ana Cajhen in doda, da je k temu veliko pripomogel prav domači župnik Bernik, ki jih je s prižnice znal tako lepo pohvaliti, ker domov prinašajo znanje in zaslužek. »Zelo dobro jih je vpel v domače dogajanje. Bil je pobudnik za graditev najrazličnejše družbene infrastrukture v Domžalah, tudi tega godbenega doma, v katerem zdaj stoji naš muzej. In zgradili so ga prav z zaslužkom šivalk v Ameriki.« Tudi kulturno so močno obogatile življenje, domov so prinašale nove navade, prehrano, spodnje perilo, ...

Padec aristokracije vodi v propad slamnikarske industrije

Zlato obdobje slamnikarstva pa ni trajalo dolgo. Proizvodnja slamnikov je bila po prelomu 19. v 20. stoletje iz leta v leto manjša. Da bi se izognili propadu, se je po 1. svetovni vojni več domžalskih slamnikarjev združilo v eno podjetje, kasnejšo tovarno Univerzale. »Avstro-Ogrske ni bilo več, kar naenkrat ni bilo več velikega tržišča in s finih pariških slamnikov se je bilo treba preusmeriti na dalmatinske delovne. Klobuki in slamniki so bili nekoč statusni simbol, sinonim gospode in kapitalistov. Prav padec aristokracije je vodil tudi v propad slamnikarske industrije,« razmišlja Ana. Po 2. svetovni vojni so tovarno Univerzale nacionalizirali in leta 1956 začeli v njej izdelovati tudi konfekcijo. S tem so podjetje ohranili za naslednjih 50 let.

Z razvojem se je proizvodnja slamnikov pocenila, slamnate kite so začeli uvažati iz Kitajske, edine države, kjer danes še gojijo pravo pšenico za slamnikarstvo (z daljšimi bilkami, ki jih požanjejo še zelene). »Včasih je bilo v enem slamniku od 30 do 40 ur ročnega dela, če upoštevamo vse postopke od bilke do slamnika: ročna žetev, sušenje, kolenčkanje, sortiranje, pletenje in šivanje,« našteva Ana. Za povprečen slamnik je potrebno 25 metrov slamnate kite, v eni uri jo Ana splete en meter. Proizvodnjo naglavnih pokrival so pocenili s cenejšimi materiali: celulozo, papirjem, ki ga v preši preprosto stisnejo v želeno obliko. Tudi to je pripomoglo k izumrtju slamnikarske panoge.

Leta 2003 se je tovarna Univerzale Domžale zaprla. »Pol Domžal je jokalo,« se Ana spominja žalostnega dogodka za svoj rodni kraj. Eno samo panogo, s katero se je začela industrializacija kraja in njegove okolice, je nadaljevala paleta različnih industrijskih panog in obrtnih dejavnosti. Joži Košak, ena od delavk, je takrat ravno izpolnila pogoje za upokojitev. Leta 1998 je šla na čakanje in z odpravnino kupila šivalni stroj za šivanje slamnikov in slamo, ob velikem negodovanju svojega moža, seveda. »Od leta 2003 do 2012, ko smo odprli ta muzej, je prav ona poskrbela, da na slamnikarstvo nismo pozabili. Hodila je v Arboretum, v Bistro, prikazovala šivanje slamnikov in na ta način ohranjala dediščino. Potem je zanjo začela bolj skrbeti tudi občina.« Leta 2015 so organizirali prvi tečaj šivanja in Joži je šivanja slamnikov naučila mlajšo generacijo, tudi Ano Cajhen.

Slama se vrača!

»Šivanje mojega prvega slamnika je bila nočna mora! Če ne bi bilo Joži, ga tudi v osmih urah ne bi končala.« Ana Cajhen, takrat študentka zgodovine in turistična vodička, si je res močno želela, da bi turističnim skupinam znala tudi v praksi pokazati šivanje slamnikov. Med dežuranjem v muzeju je vsako uro, ko ni bilo obiskovalcev, izkoristila za šivanje na enem od stoletnih šivalnih strojev in po treh letih je izdelala slamnik, ki ga je že lahko namenila prodaji. »Čeprav govorimo o tovarnah, šivanje slamnikov še zdaleč ni industrijsko delo. Veliko občutka je treba imeti,« razlaga Ana, medtem ko ob glasnem drdranju šivalnega stroja pred našimi očmi spretno zašije fedoro, klasični moški slamnik. Slabih dvajset minut potrebuje za to. »Pa sem zdaj v top formi. Ko je bila Joži v tovarni, so imeli normo 10 slamnikov na uro. Šest minut za enega!«

Ana Cajhen prihodnost slamnikarstva vidi v butični izdelavi in trajnostni modi. »Ljudem je vse bolj pomembno ne samo to, kaj jejo, ampak tudi, kaj dajo nase. Vračamo se nazaj k naravnim materialom. Slamniki so se vrnili tudi na modno pisto.« Ker je povpraševanje po slamnatih izdelkih začelo naraščati, je začela izdelovati slamnike s svojo blagovno znamko in trgovinico postavila prav v slamnikarski muzej, ki je najpogosteje tudi njena delavnica. »Tu imam največji navdih. Brez muzeja tudi mojih slamnikov ne bi bilo in zelo sem hvaležna, da lahko tu ustvarjam in hkrati širim glas o naši kulturni dediščini.«

Odpirajo se ji vedno nove poti; povezuje se z modnimi oblikovalci in spletnimi vplivneži, z Muzejem za oblikovanje in arhitekturo, oblikovalci interierja, ki si zaželijo slamnato preprogo, stensko oblogo ali svetilo, k njej svoje paciente po operacijah na obrazu pošilja celo dermatolog. Morda pa slamnikarstvo pri nas vendarle še ni reklo zadnje besede.