Spominjam se še vedno z neko sladko otožnostjo tistih časov, ko sem šel kot čisto' mlad fantek v Celje v latinske šole. Slovo od dotna, od matere, bratov in sester, se 6ii ni zdelo nič kaj težko; veselje do učenja in mladostno navdušenje ie izpodrinilo vse druge misli. Ko So se pa poslovili od mene pokojni oče in sem ostal sam na stanovanju, takrat pa so se začela vzbujati V mojem srcu neznana, otožna čustva; vedno bolj tesno mi je prihajalo v srcu, iz katerega se je začelo dvigati neko silno hrepenenje po domu, starših, bratih, sestrah, dohiačih tratah, njivah, silnih planinah in v nebo štrlečih gorah moje domovine. Nisem mogel več vzdržati, zapustil sem svoje tovariše na stanovanju, šel tja za Savinjo onkraj železniškega mosta, se vrgel na tla in silno jokal. Bilo mi je, kakor ki mi srce in dušo prerezali, ker so hie prestavili iz mojega doma, od želenih trat, otroških igric, mojih domačih znancev naenkrat v drug svet

Ni je stvari na svetu, ki bi se človeku tako priljubi...