Foto: Gašper Plut



Slovence so skozi zgodovino v pravo smer, vse do samostojne države, vodili pokončni žene in možje, domoljubi, ki se s svojo ljubeznijo do domovine niso kitili in bahali, temveč so jo živeli. »Največji domoljub ni, kdor vpije, da je domoljub, temveč so to ljudje, ki na rodni zemlji pošteno delajo in živijo. Ki delajo okolje takšno, da ga lahko sprejemamo kot dobro mati domovino,« ob prazniku domoljubja, dnevu državnosti, poudarja nekdanji ustavni sodnik dr. Ernest Petrič.

Z njim se poistovetimo vsi

Domoljubje je posebna in vselej navzoča zgodba na Slovenskem, zatrdi nekdanji vojaški vikar dr. Jože Plut. »Če gre kak naš športnik – Slovenec ali slovenski državljan – v ogenj, je vsa Slovenija evforična, čuti se Slovence, čuti pripadnost domovini, državi. Domoljubje je nekje globoko v našem narodu in državljanih, je pa včasih bolj izrazito, drugič manj. Pred 30 leti smo bili vsi enotni, pripadni slovenski domovini, državi, narodu, a se tudi s tem obdobjem manipulira. Namesto da bi se na področju ljubezni do domovine povezovali, se ga žal velikokrat zlorablja za razdvajanje,« je nedvoumen Plut.


Foto: Tatjana Splichal


Ne levo ne desno

Domoljubje je opredeljenost vseh prebivalcev, je prostor, kultura, zgodovina, vrednote, v katere smo se rodili, podčrta Plut: »Ljubezen do domovine je nekaj skupnega in tu imamo bazo, v kateri se lahko povezujemo levi in desni, verni in neverni, tako ali drugače verni. Domoljubje je tako splošno, da se lahko z njim poistovetimo vsi. Če se znamo ceniti, če smo veseli, zdravo ponosni, tudi ljudje, ki prihajajo k nam, začutijo in vidijo naš ponos do domovine, države, pokrajine, kulture, ljudi.«

»Domoljubje ne more biti ne levo ne desno, hudo pa je, če se zlorablja v eno ali drugo smer zaradi lastnih koristi. Tedaj lahko preide v nacionalizem. Meja je zelo tanka. Pri nas se domoljubje ne zlorablja v tolikšni meri za nacionalizem, čeprav je zaznati tudi težnje po tem. V preteklih letih je bilo veliko pozornosti posvečene desnemu nacionalnemu ekstremizmu, vendar pa se domoljubje lahko zlorablja tudi v levo – in dejansko se. Kakor da bi lahko tu živeli le tisti, ki imajo radi domovino na levi način. To je zloraba. Kdor ima domovino rad, jo ceni, spoštuje njeno zgodovino, kaže zdrav ponos, da je rojen tukaj, ceni to kulturo, prepričanje, vero, je pa seveda razumevajoč in sprejema tudi ponos drugih,« opozarja Plut.


Foto: Oton Naglost


Na Brniku srce zaigra

Domoljubje se krepi s tem, da se v neki družbi čutiš zaželenega, da lahko v njej uresničiš cilje, da v njej živiš življenje tudi tako, kot so te starši na­učili, je prepričan dr. Petrič. »Ko sem bil še ustavni sodnik, smo obravnavali vprašanje, zakaj so v Sloveniji državni prazniki božič, velika noč, binkošti, ne pa tudi prazniki nekaterih drugih ver. Sprejeli smo odločbo, češ da to niso samo verski prazniki, temveč so del naše duše, našega načina življenja. Domoljubje gotovo ni enako kot le ljubezen do države. Lahko sem domoljuben, tudi če svoje države nimam. Imam pa okolje, iz katerega izhajam, kar mi daje nekaj več kot le to, kaj pojem in popijem, daje mi tudi socialna razmerja. Vedno mi je zaigralo srce, ko sem pristal na ljubljanskem letališču. In še danes mi zaigra srce, ko sedim v bregu pred hišo in gledam, kako sonce zahaja. Tukaj sem doma,« pove Petrič.

_ _ _

Je hiša zgrajena.
S kletjo temeljena,
v živo skalo
klesano kletjo.

Je zidana hiša

z žgano opeko.

Je malta zamešana
z znojem, s krvjo.

Je s srcem grajena.
Je ozemljena

zoper sovražne strele
in grom.

Je streha človeku,
je sanjam zavetje.
Bo trdna in trajna,
če nam bo dom.

Tone Kuntner
_ _ _

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore pa je v povabilu k molitvi za domovino zapisal: »Skrb za domovino pomeni najprej, da vsak pošteno in odgovorno opravlja svoj poklic, službo, delo. Pomeni tudi, da uporabljamo vsa demokratična sredstva in poti za oblikovanje politike, ki bo v službi skupnega dobrega. Vsak državljan je dolžan sodelovati v političnem življenju domovine, eni v strankarski in državni politiki, drugi tako, da damo glas na volitvah. Kristjanova skrb za domovino pa sega še onkraj tega. Zanj ni dovolj biti dober in pošten delavec, odgovoren in dejaven državljan. Za svojo domovino mora tudi prihajati pred Boga. Zato sebe in vse, ki se trudijo za našo skupno domovino, v molitvi polaga pred Boga.« Poštenje, sposobnost, odgovornost in molitev naj bodo temelj za prihodnost naše domovine, še izpostavi nadškof.

Od vrtca naprej

Domovinska vzgoja se začne že v najnežnejšem obdobju, v družinskem okolju, prikimava učitelj državljanske in domovinske kulture in etike (DDE) in nekdanji ravnatelj OŠ Dekani Marjan Ruter. Predmetu DDE je namenjena le po ena ura tedensko v 7. in 8. razredu, čeprav obširna snov zajema zelo različna področja, od osnov demokracije, politične ureditve, financ, verstev, okoljske problematike. »Pa tudi poglavje o vrednotah, v katerem obravnavamo tudi ljubezen do domovine. Domoljubne vzgoje ne vidim vezane le na ta predmet, temveč bi z njo morali začeti že v vrtcu s prepevanjem slovenskih otroških pesmi in že tam osvojiti spoštljiv odnos do državnih simbolov, zastave, grba, himne,« je prepričan Ruter.


Foto: Tatjana Splichal


Učence pred državnimi prazniki večkrat spomni, naj doma izobesijo zastavo, a je večina nima. »Posedovati bi jo morala vsaka družina. Bile so že pobude, da bi jo dobili ob poroki. Sam si želim, da bi jo lahko učenci dobili ob koncu šolanja ali, še bolje, ob vpisu v šolo. Ljudje smo tudi simbolna bitja, zato bi ob tako pomembnih življenjskih dogodkih imela zastava, darilo slovenske države, dodano vrednost. Iz šole bi jo ponesli v domove. Otroci bi tako občutili, da je državljanska in domovinska vzgoja preplet domače vzgoje in vzgoje v šoli,« dodaja Ruter.

Odločilna vloga kulture

Z njim se strinja ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch: »Srh me spreleti, ko pomislim, da nekateri še danes nasprotujejo slovenski zastavi pred šolami. Kako lepo je bilo v Argentini v slovenski šoli pred začetkom pouka videti dvig obeh zastav, slovenske in argentinske! To je vzgoja za domoljubje.« Pri njej pa ima neprecenljivo vlogo tudi kultura. Pesnik Tone Kuntner je nedvoumen: »Imela je odločilno vlogo v vsej narodovi zgodovini in jo ima tudi danes. Vsak narod se dokazuje in utrjuje s svojo kulturo in jezikom, s svojo identiteto. Pesnik Fritz je zapisal: 'Tu živimo Slovenci, tu govorimo mili arhaični jezik, znan po dvojini, dvojina je lepa, v njej pišemo pesmi o ljubezni.' Naj ta jezik ljubezni živi v naši domači hiši, ki smo jo ponosno gradili in globoko utemeljili pred tremi desetletji – ne le zase, ampak za vse prihodnje rodove!«