Foto: Bogomir Štefanič

Pravnik, diplomat, politik in predsednikov svetovalec dr. Ernest Petrič je ob dnevu državnosti spregovoril o domoljubju kot veliki vrednoti.

Je za današnjega Slovenca domoljubje še vrednota, kakršna je bila denimo ob osamosvajanju?

Domoljubje ni samo umska, je tudi čustvena zadeva; stvar srca, ne le pameti. Zato v določenih zgodovinskih obdobjih – in takšno je bilo naše obdobje osamosvajanja –, ko so čustva razvneta, domoljubje dobi velik poudarek. Ko stvari tečejo normalno, ko je kup težav in razočaranj – kot v naši sedanji družbi, ko mnogi mislijo, da nismo dosegli vsega želenega –, se domoljubje nekoliko umakne ob stran in ga je premalo. Za človeka je domoljubje navezanost na domovino, ki ni le teritorialni, temveč tudi psihološki, sociološki pojem, je vrednota, čustvo, tudi srce. Nemci dobro ločijo »vaterland«, to je domovina v smislu države, in »heimat«, ki kaže na čustveno povezanost ne le s krajem, temveč tudi z družbenim okoljem, z ljudmi, ki tam živijo. Tu sem doma, to je moj dom, domovina. Moji generaciji te stvari malo več pomenijo, ker se tudi družba spreminja. V Sloveniji je danes veliko ljudi, ki niso tako čustveno povezani z našim okoljem. Naravna podstat za domoljubje morda ni tako močna kot nekoč. A človek mora vendarle biti vezan na okolje, ne le na zgodovino, tudi na ljudi, s katerimi živi, kar je treba negovati. Domoljubje se gradi skozi doživljanje, domače okolje, življenje z ljudmi, s katerimi te kaj povezuje. Družbe, kjer je tega zelo malo, so veliko bolj ranljive, manj povezane in se človek v njih slabše počuti.

Domoljubje je plemenit, a tudi zelo zlorabljen pojem. Zakaj?

Doktoriral sem iz – v tistem času, v 60. letih – zelo aktualne mednarodno-pravne teme: pravice do domovine. Ozadje teme je bil izgon milijonov nemško govorečih ljudi iz vzhodne Evrope, ki so s tem izgubili svojo domovino. Takrat sem se srečal s tem, da »heimat« ni le moja država, da je domovina nekaj več. Ker pa je to tako občutljiva in za človekovo dušo pomembna stvar, ker je več kot nekaj zgolj racionalnega, se jo je pogosto izrabljalo za vzbujanje čustev, da je domovina nekaj ekskluzivnega, izključujočega. Koraki v tvegane smeri so bili potem mogoči in pogosti. To je izključujoči vidik domovine, agresivno izključujoče domoljubje. Toda kljub tem tveganjem je domoljubje vendar velika vrednota.

Imate občutek, da si v Sloveniji kak segment družbe prilašča pravico do domoljubja?

V političnih trendih so vselej na eni strani (običajno bolj konservativna) gledanja, gibanja, ki skušajo domoljubje postaviti v prvi plan, potencirati. V tem je zagotovo nevarnost pretiravanja. Na drugi strani pa so druga politična gibanja in tendence; ko sem bil mlad, so me učili, da »proletarci nimajo domovine«. Internacionalizem, razredna in ne narodna pripadnost, to pa je bil pohod v drug ekstrem, ki je ljudi na nek način razvrednotil in rušil tradicionalne, skozi tisočletja ukoreninjene vrednote: spoštovanje drug drugega, predvsem človekovega življenja, tudi lastnine.