V Sloveniji ga poznamo kot pisca številnih duhovnih knjig: pri založbi Družina sta v slovenskem prevodu izšli Zakaj sploh biti kristjan in Ljubiti v svobodi.

Verjamem, da je globoka človeška želja po neskončni sreči, ki jo občasno čutimo vsi, najresničnejša stvar, ki obstaja.

Pri spletnem portalu La Croix International so v začetku novega leta objavili pogovor s priljubljenim krščanskim mislecem in priznanim duhovnim voditeljem, v katerem p. Timothy kristjane spodbuja, naj ne obupamo nad svojim globokim hrepenenjem po neskončni sreči. »Verjamem, da je ta globoka človeška želja po neskončni sreči, ki jo občasno čutimo vsi, najresničnejša stvar, ki obstaja. Upati nanjo pomeni živeti v resničnem svetu,« vztraja Radcliffe, ki je bil v letih med 1992 in 2001 general skupnosti dominikancev in v več kot 800-letni zgodovini svojega reda edini Britanec, ki je kdaj zasedal ta položaj.

Papež Frančišek je 78-letnega duhovnika in redovnika oktobra lani izbral za voditelja duhovnih vaj za 363 članov sinodalne skupščine, tik preden so začeli razpravljati o sinodalnosti in prihodnosti Katoliške cerkve. P. Timothy je za duhovne vaje izbral temo »Upanje proti vsemu upanju«. V ekskluzivnem pogovoru za spletni portal La Croix International angleški dominikanec pojasnjuje, zakaj tudi danes, v teh negotovih časih, obstaja razlog za upanje, ko vstopamo v leto 2024.

Upati proti vsemu upanju ni niti noro, niti nepremišljeno, niti drzno ...

Kaj je upanje?

Na vprašanje, kako bi opredelil upanje, p. Timothy odgovarja: upanje je za kristjana sestavljeno iz prepričanja, da bomo dosegli polnost sreče, za katero si prizadevamo, namreč Boga. In »upati proti vsemu upanju«, kar je bila tema duhovnih vaj udeležencev lanskega sinodalnega zasedanja, ni »niti noro, niti nepremišljeno, niti drzno«, pač pa bi bilo po njegovem mnenju »čudno - celo noro - NE upati na to neskončno srečo«. Kot pojasnjuje, se ljudi včasih dotakne želja po brezmejni, brezpogojni ljubezni, in če bi to zavračali kot utvaro, »potem trdimo, da je v jedru naše človeškosti prevara«.

Dominikanec je prepričan, da je globoka človeška želja po neskončni sreči, »ki jo občasno občutimo vsi«, najresničnejša stvar, ki obstaja. Upati nanjo zanj pomeni, da živimo v resničnem svetu: »Otroci to vedo. Upam, da vzgoja ne bo uničila tega upanja, ki je skrivnostno jedro naše človeškosti.«

Težava je v tem, ker nasilje tako pogosto vidimo v medijih, da zlahka pobegnemo od resničnosti in mislimo, da je vse to le igra.

Svetovne vojne niso neškodljive športne tekme

V luči trenutnih spopadov v Palestini in Ukrajini, ki pretresajo ves svet, se p. Timothy seveda strinja, da človek ne more ostati ravnodušen. Težava je v tem, pojasnjuje, ker nasilje tako pogosto vidimo v medijih, da zlahka pobegnemo od resničnosti in mislimo, da je vse to le igra, kot bi bile svetovne vojne neškodljive športne tekme. Če bi le lahko uzrli pravo grozoto vojne, je prepričan, bi vsi resnično jokali in si prizadevali za mir.

Sam je videl videoposnetek mladega ruskega vojaka, ki ga je lovil dron. Mladenič se je zavedel, da je konec, in se ustrelil v usta. »Jokal sem eno uro,« je v pogovoru za La Croix International priznal dominikanski duhovnik.

Ljubljanski pomožni škof dr. Anton Jamnik je bil v času svojega doktorskega študija na univerzi v Oxfordu med učenci oz. slušatelji p. Timothyja. FOTO: osebni arhiv škofa Jamnika

Razmišljajmo dolgoročno

Razlogi za skrbi so povezani tudi s podnebno krizo. Na vprašanje, ali lahko človeštvo še vedno reši naš planet, p. Timothy odgovarja, da je to izredno obsežna tema, vprašanje pa bi si zaslužilo zelo dolg odgovor. Na kratko povzema, kako je eden od vzrokov našega destruktivnega vedenja mit, da si moramo prizadevati za neskončno rast, vendar trdi, da je to utvara. Po njegovem mnenju potrebujemo nov model zdravega gospodarstva.

Druga težava je, tako Radcliffe, da se politika in gospodarstvo osredinjata na kratkoročno obdobje - naslednje volitve, finančno poročilo ob koncu leta. Da bi bili izvoljeni, so politiki prisiljeni obljubljati tisto, česar ne morejo uresničiti, zato je vsak politik nekakšen neuspešen »odrešenik«. Kot pojasnjuje na primeru Velike Britanije, glavne politične stranke vedno vztrajajo, da druga stranka ni vredna zaupanja. Zato ni presenetljivo, pravi, da smo priča vzponu avtoritarnih režimov. Prepričan je, da v Združenem kraljestvu potrebujejo prenovo odgovorne lokalne demokracije, v kateri se bodo ljudje urili v medsebojni odgovornosti.

Najpogumnejši ljudje so običajno tisti, ki jih je strah, pa kljub temu naredijo, kar je treba storiti.

»V nevarnem svetu je povsem naravno, če nas je strah«

Na vprašanje, kako se izogniti strahu v svetu, ki ga je zajelo nasilje, p. Timothy pojasnjuje, da je v nevarnem svetu povsem naravno, če nas je strah. Pogum ne pomeni, da se ne bojimo, ampak da nismo ujetniki strahu, in najpogumnejši ljudje so običajno tisti, ki jih je strah, pa kljub temu naredijo, kar je treba storiti. Radcliffe se ob tem spominja kanadskega dominikanca Yvona Pomerleauja, ki si je med genocidom upal vrniti v Ruando, pri čemer je tvegal svoje življenje. Vojska ga je prišla iskat v tamkajšnjo skupnost: vsi bratje so morali ležati na tleh in vojaki so jih zasliševali, da bi razkrili, kje p. Yvon. Bil je tam in se tresel od strahu, kot je zaupal svojemu britanskemu sobratu, vendar ni pobegnil. In to, je prepričan p. Timothy, je pravi pogum.

Bolj je prihodnost nevarna, bolj je nujno, da skupaj iščemo skupno dobro in se ne zapiramo v lastno preživetje.

Več glasbe!

In kako lahko zaupamo spričo tako negotove prihodnosti? »Zaupanje« je čudovita beseda, meni britanski dominikanec. Dobesedno pomeni »skupaj verjeti«, v latinščini »con-fidens«. Torej ne upamo sami, temveč v občestvu vere. In ko dvomimo, nas lahko druga oseba z zaupanjem podpre. Ko drugi izgubi upanje, mu lahko pomagamo. Torej, bolj je prihodnost nevarna, bolj je nujno, da skupaj iščemo skupno dobro in se ne zapiramo v lastno preživetje, zagotavlja Radcliffe. Upanje lahko najdemo v molitvi, v srečanju z drugim, ob branju evangelija … vse to lahko prispeva k upanju, meni p. Timothy.

Priljubljeni duhovni voditelj in pisec je ob koncu pogovora zaupal tudi svoje novoletne sklepe. Kot pravi, si želi poslušati več glasbe, saj je prepričan, da je glasba temeljnega pomena pri iskanju miru in harmonije, da odpira vrata v presežno. Poleg tega, iskrivo sklene duhoviti sogovornik, je tudi »dobra priprava na večnost, ki verjetno ni več tako daleč« …