Dominik je bil, dokler se zanj ni zavzel njegov stric duhovnik iz Offida, preprost pastir domače črede. Po šolanju v Offidu in Ascoli se je vpisal na vseučilišče v Perugii, študije pa kot doktor civilnega prava končal v Firencah. Zaposlil se je v Bibbieni, a se kmalu odločil, da vstopi v frančiškanski red. Tako je leta 1515 začel noviciat v Porciunkuli pri Assisiju. Po posvečenju v duhovnika je prevzel službo pridigarja po nekaterih italijanskih pokrajinah, kasneje pa kot pridigar deloval v Dalmaciji in devet let v Bosni, kjer so ga klicali »Markič«. Naloga pridigarjev v tistih časih pa ni bilo samo oznanjevanje evangelija, pač pa tudi pobijanje krivih naukov in sekt, zlasti Cerkvi sovražnih nazorov »fraticellov«, v Bosni pa bogomilov. V tem času je deloval tudi na Češkem, Madžarskem in v Avstriji, kjer je ustanovil nekaj novih samostanov. V svoji reformatorski vnemi je znal biti precej oster in neizprosen, zaradi česar si je nakopal kar nekaj sovražnikov. Kasneje se je vrnil v Italijo in kot potujoč pridigal deloval predvsem med Milanom in Neapljem. Na način njegovega delovanja in oznanjevanja je veliko vplival njegov učitelj sveti Bernardin, predvsem pa sveti Janez Kapistran. Kot pridigar je moral velikokrat za izboljšanje razmer posredovati pri mestnih oblasteh, kot mirovni posrednik pa gladiti spore med mesti. Tako je znan njegov »najsvetejši sporazum« med prebivalci mesta Foligno pa tudi praznik sprave med mestoma Ascoli in Fermo. V svojih pridigah je bil velik zagovornik ubogih in socialno šibkih. Zanje je ustanavljal posojilnice, imenovane Monte pietatis, da bi jih obvaroval pred oderuškimi obrestmi judovskih bančnikov. Po papeževem naročilu je poskušal zbližati dve struji, ki sta se pojavili v redu: konventualcev (bolj popustljivi) in observantov (bolj strogi), a mu to ni uspelo. Bil pa je zato sam do sebe zelo strog, živel je skrajno spokorno, veliko je bral in študiral. Osemdesetleten se je na željo kralja Ferdinanda in papeža odpravil v Neapelj, da bi tam pridigal in čudežno ozdravljal. Tam je, že ves bolan in hirajoč, pridigal vse do smrti.

Ime:Pred vstopom v frančiškanski red se je imenoval Dominik. Izvor imena Jakob ni jasen; izhaja iz latinščine oz. grščine in hebrejščine, pomenilo pa naj bi: »On drži za peto« (Jakob je pri porodu držal brata Ezava za peto); pomeni lahko tudi »Bog naj varuje«
.
Rodil se je 1. septembra 1391 v Monteprandonu v Anconi v Italiji,
umrl pa 28. novembra 1476 v Neaplju v Italiji.

Družina: Rodil se je kot Dominik v revni kmečki družini Gangala kot najmlajši izmed osemnajstih otrok.

Zavetnik: Velja za zavetnika mesta Neapelj.

Upodobitve: Upodobljen je v frančiškanskem habitu, običajno s kelihom v desnici, iz katerega beži kača. Ponavadi ima v rokah tudi knjigo.

Beatifikacija: 12. avgusta 1624 ga je papež Urban VIII. razglasil za blaženega, 10. decembra 1726 pa papež Benedikt XIII. za svetnika.

Goduje: 28. novembra.

Misel:
»O ljubezen in presveta Božja beseda! Ti razsvetljuješ verna srca; ti nasičuješ lačne; ti tolažiš žalostne; ti oplajaš vsa dobra srca; po tebi vzklijejo vse kreposti; ti rešuješ duše iz hudičevih ust; neverne spreminjaš v verne in delaš iz pozemeljskih ljudi nebeške.«