Številni po svetu, tudi Slovenci, imajo svojo lastno izkušnjo, kako je biti begunec. Sploh pa ni treba daleč v preteklost, da bi lahko govorili o Slovencih migrantih. Vsako leto svojo domovino zapusti okrog 8.000 Slovencev.

Lani je Slovenska karitas predstavila akcijo Kaj je dom?, s katero je spodbujala razmislek o tem, kje smo doma, kaj naredi dom, kje imajo migranti dom. Ista vprašanja si postavljajo slovenski migranti v knjigi Dom so sveže rjuhe.

Naslovne besede so eden izmed odgovorov, ki jih ponujajo mladi izseljeni milenijci in milenijke. Svojo domovino, o kateri še vedno sanjajo in se je spominjajo. Med drugim ugotavljajo, da je dom tam, kjer so skrbi, pa tudi prijatelji.

Eseji izobraženih izseljencev, med katerimi so diplomatka, kreativna direktorica, prevajalka, arhitekt, kemik, ekonomist in poslovnica, ne izražajo domotožja begunca, ki je moral zapustiti domovino, ker v njej eksistencialno ni mogel preživeti, temveč ker v domovini preprosto niso več hoteli živeti, ker jih je utesnjevala. O Sloveniji kljub temu ne govorijo z malodušjem, spominjajo se njenih pozitivnih strani, tistega, česar v tujini ni. Ali kot lepo opiše ena izmed avtoric esejev: »Domov se oziram z očmi zaljubljene najstnice, ki vsa svoja hrepenenja, želje in neobvladljivo brsteče občutke stavi na fanta, ki obetov ne bo (z)mogel izpolniti.«

Kakšne so možnosti za njihovo vrnitev? Na to ni mogoče staviti, kljub temu pa je ne izključujejo, saj so »doma povsod in nikjer zares«.