V Grčiji Andreja imenujejo tudi Protokletos, »prvopoklicani«, njegovo ime pa pomeni tudi »možati« ali »hrabri«.

Andreja naj bi za časa cesarja Nerona obsodili na bičanje in smrt na križu v obliki črke X, ki se odtlej zaradi njegovega mučeništva imenuje Andrejev križ.

Sveti Andrej je priprošnjik proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici, priporočajo pa se mu tudi za dobro poroko.

Sv. Andrej je zavetnik Škotske, Rusije, Ukrajine in Romunije, pa Španije, Grčije, Sicilije in Spodnje Avstrije ter več mest (Neaplja, Ravene, Patrasa …). Priporočajo se mu ribiči in trgovci z ribami, mesarji, rudarji, vrvarji in nosači vode. Velja za priprošnjika proti protinu, bolečinam v grlu, krčem in rdečici, priporočajo pa se mu tudi za dobro poroko.

V Sloveniji mu je posvečenih 16 župnijskih in 31 podružničnih cerkva.

Na pogovor o svojem nebeškem zavetniku se je za spletno Družino tokrat prijazno odzval Andrej Mulej, župnik pri Sv. Gregorju nad Ortnekom, ki danes poleg godu obhaja tudi 60. rojstni dan. Župniku Andreju ob dvojnem prazniku tudi s spletnega uredništva Družine želimo obilo Božjega blagoslova!

Župnik Andrej Mulej. FOTO: osebni arhiv

Andreja imenujejo tudi »prvopoklicani«. Ali je bila odločitev za duhovniški poklic vaša prva izbira? Ali ste morda klic začutili pozneje v življenju?

Duhovniški poklic je bil moja prva izbira. O tem sem začel razmišljati že po petem razredu osnovne šole, težavo pa je predstavljala predvsem šola. Od nekdaj sem bil zelo praktičen človek, vendar se nisem znal učiti. Osnovno šolo sem uspešno zaključil, v srednji je bilo nekoliko več težav. To me je večkrat odvrnilo od misli na duhovniški poklic. Razmišljal sem tudi o možnosti redovnega življenja, kot brat, toda na koncu sem se vedno vrnil k duhovništvu.

Obiskoval sem malo semenišče v Vipavi, kamor me je usmeril Božji prst.

Obiskoval sem malo semenišče v Vipavi, kamor me je usmeril Božji prst. Nisem se znal učiti, starša mi nista mogla pomagati, ker sta bila zelo zaposlena z delom v domači gostilni, in tako sem bil na nek način »otrok ulice«. Opazile so me šolske sestre v Radovljici, saj me je zanimalo tisoč stvari, med drugim tudi izdelovanje keramike: s. Darinka Bajec me je vzela pod svoje okrilje in ob ustvarjanju keramičnih izdelkov mi je pomagala tudi pri učenju, tako da sem z njeno pomočjo uspešno zaključil osnovno šolo.

Šolske sestre so me spremljale tudi pozneje. Sestri Bajec sta doma iz Skrilj na Vipavskem in sta predlagali malo semenišče v Vipavi. Z veseljem sem se vpisal in, sicer tudi z nekaj težavami na poti, uspešno opravil maturo ter se vpisal na Teološko fakulteto.

V Svetem pismu izvemo, da je imel Andrej brata Simona Petra. Ali imate tudi Vi kakšnega sorojenca, prihajate iz velike družine?

Imam starejšo sestro, ki je po birmi opustila versko življenje. Dolgo časa nisva imela stikov, po smrti staršev pa sva se znova povezala. Zdaj se pogosto slišiva po telefonu in zdi se mi, da se počasi vrača h Gospodu.

Župnik Andrej blagoslavlja novo asfaltirano vaško cesto. FOTO: osebni arhiv

Ime Andrej pomeni tudi »hrabri«. Kdaj v življenju ste potrebovali največ poguma? Doživeli ste težko bolezensko preizkušnjo …

Na pomen mojega imena me je že v malem semenišču opozoril naš tedanji prefekt Anton Štrukelj, ki mi je večkrat dejal: »Tvoje ime pomeni 'Hrabroslav', zatorej, drži se!«

Tega sem se pozneje večkrat spomnil, ko sem ležal na bolniški postelji. Dolgo časa sem se počutil zelo slabo, vendar zdravniške preiskave niso pokazale ničesar oprijemljivega. Po nekaj mesecih v bolnišnici so le ugotovili, kaj se dogaja z menoj: imel sem zelo redko obliko raka, ki je v Ljubljani niti niso znali zdraviti.

Usmiljenka s. Marina je izborila in s svojo skupnostjo tudi izmolila moje okrevanje.

Znova se je pojavil Božji prst: šolske sestre na škofiji so me dobro poznale, ker sem s praktičnimi deli vzdrževal več njihovih hiš. Poklicale so sestro usmiljenko, ki je delala na onkološkem oddelku. S. Marina je prišla v mojo sobo, ko sem bil ravno na kemoterapiji, in vzkliknila: »O, sveti križ Božji, da bi to le pomagalo!« Ves slaboten sem nekako odprl oči, saj me je silno zanimalo, kdo je to izjavil. In tako se je začelo njeno spremljanje mojega zdravljenja.

Pri tem je bila zelo odločna, nekajkrat se je uprla celo oddelčni zdravnici. Ker je bilo njeno posredovanje uspešno, je celo predstojnica naročila: »S. Marina ima za gospoda Muleja proste roke.« Na oddelku je bila namreč že 25 let in je imela ogromno izkušenj. In tako je izborila in s svojo skupnostjo tudi izmolila moje okrevanje. Ko je bilo najhujše, je aktivirala sestre v Sori, v Nazarjih, povsod so molile za moje zdravje. Ko me je obiskal zdravnik, je bil začuden, kako sem sploh še živ: »Saj to ni več kri, to je samo še voda!« Jaz pa sem počasi okreval. Sestre so veliko in z velikim zaupanjem molile k Božjemu služabniku Janezu Gnidovcu.

Potovanje na grob in molitev ob relikvijah sv. Andreja sta se me resnično dotaknila.

Hvaležen sem tudi svojemu nebeškemu zavetniku. Pred nekaj leti sem slišal, da Radio Ognjišče organizira romanje po Grčiji, v programu je bil tudi obisk groba sv. Andreja. Hitro sem se prijavil, saj sem se mu želel zahvaliti za njegovo priprošnjo. Sicer nisem najbolj navdušen nad potovanji, grob in relikvije sv. Andreja pa so se me resnično dotaknili.

Andrej je v Sloveniji na 6. mestu po priljubljenosti med moškimi imeni. Ali ste v času svoje duhovniške službe krstili veliko soimenjakov?

Če se najprej vrnem v otroštvo: dolgo časa sem mislil, da sem daleč naokoli edini Andrej. Imel sem sosedo Andrejo, drugih nisem poznal. Na osnovnošolskih duhovnih vajah v Srednji vasi v Bohinju pa nas je bilo med tridesetimi ministranti šest Andrejev! Takrat sem prvič ugotovil, da to ime vendarle ni tako pozabljeno.

Ko pa sem prišel za kaplana v Ribnico: v teh koncih je »Andrejc« na vsakem vogalu …

Za »Andrejčka« so krstili mojega bratranca, ki je pozneje prav tako postal duhovnik in je zdaj moj dekan.

Spomnim se tudi, ko sem bil star okoli dvanajst let, da so za »Andrejčka« krstili mojega bratranca, moja mama je bila namreč njegova krstna botra. Ta »Andrejček« je pozneje prav tako postal duhovnik in je zdaj moj dekan (župnik v Velikih Laščah Andrej Ojstrež, op. M. M. Š.)

V svojih 32 letih duhovništva pa sem tudi krstil nekaj Andrejev.

Če se prav spomnim mamine razlage, bi sicer moral biti Tomaž, ker pa sem se rodil 30. novembra, je stari oče pisal mami v porodnišnico: ker se je rodil na god apostola Andreja, naj bo kar Andrej. In tako je ostalo.

Med blagoslovom traktorjev. FOTO: osebni arhiv

Apostol Andrej se je brez obotavljanja odzval Jezusovemu klicu. Ali s svojo gorečnostjo nagovarja današnje kristjane?

Sam nimam ravno apostolove gorečnosti, sebe in druge pa pogosto spomnim: kadar koli sem se oddaljeval od Boga, nekaj ni bilo v redu. V življenju sem poskušal vse mogoče stvari, Bog pa me je vedno pripeljal nazaj na to pot. Bog torej nekaj od mene pričakuje. Tudi s preizkušnjo bolezni.

V bolnici, ko mi je šlo že bolje, sem večkrat slišal, da sem zdravnike »presenetil«, da moje okrevanje ni običajno, da gre za čudež. S s. Marino se sicer strinjava, da mojega ozdravljenja ne moreva prijaviti kot čudež, ker sem bil vendarle deležen tudi precej agresivnega zdravljenja.

Svoje »čudežno« ozdravljenje sem razumel kot sporočilo, da ima Bog z menoj določene načrte.

Vendarle pa sem ta »čudež« razumel kot sporočilo, da ima Bog z menoj določene načrte. In da se moram vsaj malo potruditi in nekako povrniti Njegovo dobroto. Zato sem se odzval prošnji župljanov pri Sv. Gregorju, ko so me kot ribniškega kaplana nagovorili, naj pridem k njim, ker so njihovemu duhovniku opešale moči. Deležen sem bil nekaj nasprotovanj, češ, naj zaradi bolezni in upokojitve župnije ne prevzamem. Mene pa je vleklo, da bi še storil kaj dobrega. Župnik na Sv. Gregorju sem že dvajset let. Naredim, kolikor morem in zmorem. Srečen sem, da lahko mašujem.

Spomnim pa se tudi, kako me je na Onkološkem inštitutu obiskal moj zdaj že pokojni novomašni pridigar. Stal je ob moji bolniški postelji in z odločnim glasom dejal: »Veš, ti ne boš umrl. Bog noče smrti grešnika, ampak da se spreobrne in živi! In ti moraš to storiti!«

In to počnem.

Župnik Andrej, najlepša hvala za pogovor!

Vsem Andrejem in Andrejam na današnji praznik iskreno čestitamo in jim želimo obilo Božjega blagoslova.