»Pri sedemnajstih letih v meni ni bilo ničesar drugega kot sebičnost, brezbožnost in nagnjenost k zlu; bil sem kot obseden,« je o sebi zapisal Karel de Foucauld. Francoski svetnik, o katerem je Yves Congar dejal, da je »eden od svetilnikov, ki jih je Bog prižgal na pragu atomske dobe«, je izhajal iz ugledne in bogate krščanske družine. Že v ranem otroštvu je izgubil mamo – ta je umrla za posledicami spontanega splava, ko še ni imel šest let –, nekaj mesecev za tem mu je za nevrastenijo umrl še oče. Skrb za dečka in njegovo triletno sestrico sta prevzela stara starša po materini strani. Dedek je bil polkovnik in mali Karel ga je imel iz srca rad – od njega se je naučil sočutja, radodarnosti in ljubezni do domovine, študija, tišine, narave. V tem času je sklenil tudi prijateljstvo z osem let starejšo sestrično Marijo, ki mu je s svojo molitvijo in razumevanjem nesebično pomagala vse življenje.

Konjenik v puščavi

Tako kot dedek se je odločil za vojaški poklic in o...