Papež Frančišek bo v nedeljo, 8. septembra, obiskal Pedra Opeko na Madagaskarju; ta je o pričakovanjih pred obiskom in o tridesetih letih delovanja med najbolj ubogimi spregovoril posebej za Družino

Papež Frančišek se bo med obiskom na afriškem jugu od 4. do 9. septembra poleg Mozambika in Mavricija odpravil tudi na Madagaskar, kjer bo 8. septembra popoldne med drugim obiskal Pedra Opeka, misijonarja slovenskega rodu, in njegovo združenje Akamasoa, v katerem letos obhajajo 30-letnico dela za najrevnejše. Pedro si je v dneh najbolj intenzivnih priprav na papežev obisk vzel čas za pogovor po telefonu.

Celoten pogovor, v katerem je Pedro Opeka razkril, kakšne so razmere in kakšni njegovi načrti v Akamasoi, pa tudi, kdaj bo znova obiskal Slovenijo, si preberite v novi številki Družine.

Pred 30 leti ste prvič stopili na smetišče v Antananarivu. Od takrat ste skupaj z združenjem Akamasoa pomagali številnim Malgašem. Za kaj ste Bogu še posebej hvaležni?

Ko smo prišli prvič sem na smetišče, sem bil tako pretresen, da sem si rekel: »Tukaj ne smem zgolj govoriti, tukaj je treba za te otroke nekaj narediti.« In takoj tisti večer, ko nisem mogel spati, sem pokleknil na svoji postelji, dvignil roke in prosil Boga: »Pomagaj mi, da nekaj naredimo za te otroke.« Naslednji dan sem spet prišel na smetišče in takrat se je začelo delo z najrevnejšimi. V tridesetih letih smo zgradili okrog 4000 stanovanj, več kot sto šol po vsem Madagaskarju, naše pomoči je bilo deležno več kot pol milijona ljudi.

Zdaj, po tridesetih letih, sem res hvaležen Božji previdnosti za milost, da nas bo obiskal papež Frančišek, da bo sem, kjer smo toliko trpeli, kjer je bilo toliko nasilja, toliko smrti, prišel papež in hodil po naših poteh, po teh naših vaseh. Zdi se mi, kot da nas bo sam Jezus prišel navdušit za to, da nadaljujemo to delo z revnimi. Pričakujem, da bo prišel potrdit naše revne, mlade, otroke. To bo za nas, za naše družine nepozaben spomin. Papež bi lahko šel tudi drugam, a če pride k nam, je to zato, ker ve, kaj smo v tridesetih letih naredili za najbolj revne, ki so se postavili na noge in so se borili za dostojanstvo in boljšo prihodnost svojih otrok. Prihaja, da bi jim rekel: »Vztrajajte, nadaljujte, ljubite svoje otroke!« Zdi se mi, da bo to močna papeževa gesta za naše družine, naše mlade, naše otroke.

Ali prihaja k vam na vaše osebno povabilo?
Povabil sem ga, a bolj iz vljudnosti, nisem vedel, da bo do obiska prišlo. On je hotel priti. Malgaški škofje so mu že večkrat govorili o našem delu. Ko sva se zadnjič srečala maja lani v Vatikanu, mi je rekel: »Veš, bil si moj učenec.« V resnici je bil moj profesor filozofije, ko sem bil star 18 let in pol, on pa 29 let in pol. Učil me je uvod v filozofijo.

Torej sta že stara znanca.

Iz Argentine sem na Madagaskar odšel takoj zatem, leta 1968. Pozabil sem njegov obraz, le njegovo ime mi je ostalo v spominu, ker je bil zelo znan profesor. Potem se z njim nisem srečal, dokler ni postal papež.

Frančišek vas je pred dvema letoma pozval, da poskrbite za naslednika. Ali vas je ta njegova spodbuda presenetila?

Ja, presenetila me je. Rekel sem mu: »Sveti oče, že trideset let živim karseda resnično, karseda živim za ljudi, za brate. Tisti, ki so me videli živeti vseh teh trideset let, vedo, da se nikoli nisem imel za gospodarja, za voditelja, ampak za služabnika. To ni moje delo, to je Božje delo.« Tudi njih sem vabil, da to poslanstvo živijo kot služenje. Vsi smo služabniki bratov in sester, kjer koli delamo, v družini, na vasi, na občini, v državi, v parlamentu. Služabniki skupnosti. Oblast je samo služenje. Še posebno v Cerkvi, ker je bil Jezus služabnik. Imel je oblast, a ta je bila ljubezen, usmiljenje, služenje bratom in sestram.

Zato sem rekel papežu: Brez dvoma se trudim, mislim, da je takšna Božja previdnost. Kajti karizma ni jopič, ki ga nosim in potem zapustim drugim. Karizma je, ko v srcu čutiš Božji klic ter zanj daruješ življenje in sprejmeš vsak izziv v življenju, ki se pokaže. Ko popolnoma zaupaš v Boga. On vodi to delo in dokler me potrebuje tukaj, bom tukaj, služil bratu in sestri. Vsem sodelavcem, več kot petsto jih je, vedno rečem, da bodo za menoj to delo prevzela dekleta. Že zdaj stojijo za menoj žene. Te so tukaj bolj poštene, vredne zaupanja, bolj odgovorne glede vsega, posebno glede denarja. Zato sem to rekel papežu. Če je to Božje delo, se ne bo nikoli več ustavilo. Kot Cerkev, Božje ljudstvo, ki po vsem svetu kljub preganjanjem vedno živi naprej, ker evangelij, ki je že zakoreninjen v srcih milijonov kristjanov, ne bo več izumrl. To je tisti ogenj, ki ga je treba stalno posredovati drugim.

Celoten pogovor, v katerem je Pedro Opeka razkril, kakšne so razmere in kakšni njegovi načrti v Akamasoi, pa tudi, kdaj bo znova obiskal Slovenijo, si preberite v novi številki Družine.

Foto: Vatican.va, Tatjana Splichal