Enkrat mesečno se v kapeli Antonovega doma na na Viču v Ljubljani zberejo mamice z dojenčki in majhnimi otroki. Kot vsakič pove p. Andraž Arko, je maša namenjena vsem mamicam, ki imajo potrebo po duhovnosti skupaj z otroki, obenem pa je to kraj, kjer jih ne bo nihče gledal postrani, če bodo otroka dojile, pestovale, če bo jokal ali želel raziskati več od mamičinega naročja. Po maši se mamice rade še nekoliko družijo, tokrat pa so prisluhnile predstavitvi knjige Dojenje, dar tvojemu dojenčku, ki je nedavno izšla pri založbi Družina.

Knjiga več kot klasičen priročnik o dojenju

Da ne gre za klasični priročnik o dojenju, je videti že iz hitrega preleta knjige – v njem ni nobenih slik ali navodil, kako se praktično lotiti dojenja, temveč gre predvsem za spodbudo mamicam, da se odločijo zanj. Poleg zdravstvenih razlogov, ki jih vedno bolj jasno podpirajo tudi raziskave in večina zdravnikov, pa je knjiga tudi duhovna spodbuda, ki dojenje osvetli z drugih zornih kotov: ustvarjeni smo po Stvarnikovem načrtu, ki je predvidel, da je materino mleko najboljše za dojenčka, materi omogoča najgloblje povezovanje z njim, hkrati pa ob izpolnjevanju določenih pogojev zagotavlja tudi določen časovni razmik med rojstvi sorojencev. Dojenje zato v polnosti podpira tudi Katoliška cerkev.

Svežina knjige je po mnenju Ane Pavec, prevajalke in svetovalke za dojenje, v tem, da prinaša spodbudo za dojenje z različnih vidikov, saj to, čeprav gre za najbolj naravno stvar, ki jo močno podpira tudi Cerkev in » je bilo mišljeno že v Božjem načrtu«, v naši kulturi ni sprejeto kot tako oziroma je priporočeno predvsem v zgodnjem obdobju po rojstvu dojenčka, medtem ko naši kulturni vzorci kažejo, da ga velikokrat skušamo spraviti v neke okvire, ki ga odmikajo od naravnega načrta.

Ekološko dojenje

Del knjige je namenjen tudi povezavi med dojenjem in laktacijsko amenorejo (neplodnosti zaradi dojenja). Pavčeva je podelila osebno izkušnjo, ki jo je imela po rojstvu enega od sinov, ko se je zanašala na dejstvo, da je zaradi izključnega dojenja neplodna, pa je kljub temu nepričakovano zanosila. Čeprav je otroka sprejela z veseljem, se je spraševala, kaj bi lahko naredila drugače, prepričalo je ni niti dejstvo, da morda spada med dva odstotka žensk, za katere to dejstvo ne velja. Takrat je odkrila knjigo Kippleyeve: Dojenje in naravno uravnavanje rojstev otrok, v kateri je odkrila, da je v naši naravi zapisano, da se odzivamo na dojenčkove potrebe in ne, da jih spreminjamo po naših kulturnih vzorcih (kulturno pogojeno dojenje). Kippleyeva je postavila sedem kriterijev za t. i. ekološko dojenje (dojenje, ki upošteva odnose v naravi), ki jih razloži tudi v pričujoči knjigi, po katerih je ženska, ki se jih drži, neplodna vsaj šest mesecev, pa vse do treh let po otrokovem rojstvu. »Med njimi je tudi odsvetovana uporaba cucljev in dud. To se danes seveda sliši kot veliko čudo, a gre dejansko lahko za nadomestke za mamo,« je povedala Pavčeva.

Dojenje v cerkvi?

V Katoliški cerkvi sta dojenje med papeži odkrito podprla Pij XII. in Janez Pavel II., Pavčeva pa je spomnila na fotografijo, na kateri sedanji papež Frančišek poljublja noge dojenčku v naročju matere, s čimer je po njenem mnenju dal podporo »naravi darovanja, kar Cerkev tudi živi«. Kljub temu pa so mnenja, ali dojenje sodi v cerkev med mašo ali obrede, deljena. Kippleyeva v knjigi navede veliko razlogov, zakaj dojenje ni le nekaj, kar sodi za zidove doma, ampak celo cerkvene voditelje spodbuja, da s podporo dojenja tudi pri mašah spodbujajo enost odnosa med mamo in dojenčkom. »Kippleyeva spodbuja diskretno dojenje v javnosti,« je povedala Pavčeva in dodala, da za spreminjanje vzorcev in občutenja, da dojenje v cerkvi ni zaželeno, sloni predvsem na mamicah samih, na vseh ostalih pa je, da zvišujejo toleranco do dojenja v javnosti.

Knjigo Sheile M. Kippley: Dojenje lahko naročite tudi v spletni knjigarni:
http://www.druzina.si/ICD/spletnastran.nsf/knjigarna/36EA9E0C02D47B03C1257B2100319548?OpenDocument


Foto: Tatjana Splichal