Morda se bralci Družine z zelo dobrim spominom še spomnijo, kako smo »že davnega« decembra 2008 naslovili prispevek, v katerem smo poročali o prvem dodeljevanju t. i. dohodninskih donacij. »Škofije podpirajo duhovnike« je bilo naslovno sporočilo, ki je v nekaj besedah povzelo, za kaj so v slovenskih (nad)škofijah uporabili denar, ki so jim ga po lastni odločitvi dodelili davkoplačevalci. Sredstva so bila torej že od vsega začetka v krajevnih Cerkvah uporabljena v resnično dober namen, saj so z njimi v prvem letu dodeljevanja denimo kupili bolniške postelje za duhovniški dom v Ljubljani, omogočili preventivne zdravstvene preglede duhovnikov in njihovo socialno zavarovanje, podprli gradnjo duhovniškega doma, drugje so jih škofije namenila za mladinske in katehetske programe ipd.

A preden to zgodbo pripeljemo do današnjih dni, se vrnimo še korak nazaj, k njenemu začetku. Po določitvi takratne desnosredinske vlade, ki se je zavzemala za vsaj drobec državljanske avtonomnosti pri razporejanju lastnega davčnega bremena, je zakon o dohodnini leta 2006 zavezancem omogočil, da do 0,5 odstotka dohodnine namenijo za financiranje splošnokoristnih namenov ter za financiranje političnih strank in reprezentativnih sindikatov. Zakon je ob tem določil, da za splošnokoristne štejejo humanitarni nameni (vključno z varstvom človekovih pravic), nameni varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, invalidski, dobrodelni, ekološki, kulturni, športni, pa tudi religiozni nameni.

Davčni zavezanci so tako dobili možnost, da pol odstotka dohodnine namenijo enemu ali več (največ petim po 0,1 odstotka) upravičencem, ki so jih pristojni umestili na poseben seznam; ta je že od vsega začetka vseboval več tisoč upravičencev, med katerimi so številčno izstopala zlasti gasilska društva, na seznamu pa so bile seveda tudi cerkvene pravne osebe (škofije, redovne skupnosti), dobrodelne organizacije (Slovenska in škofijske karitas), vzgojno-izobraževalne ustanove, katoliški skavti, če omenimo le nekatere ustanove iz katoliškega obnebja.

Zakon o dohodnini je leta 2006 zavezancem omogočil, da delček dohodnine namenijo za financiranje splošnokoristnih namenov.

Odziv na to samostojno možnost usmerjanja davkoplačevalskega denarja je bil sprva dokaj obotavljajoč. Prvo leto jo je izkoristila manj kot četrtina upravičencev in je tako večina denarja, s katerim bi lahko ljudje neposredno, brez državnega »pokroviteljstva«, ki se je pogosto izkazalo za pristransko, podprli zanje pomembne dejavnosti nevladnih organizacij in civilne družbe, ostal v skupni proračunski vreči. Res pa je, da je delež dodeljenih dohodninskih donacij tudi zaradi obveščevalnega truda, ki so ga vlagale upravičene ustanove, nato iz leta v leto rastel.

In tako pridemo do današnjega stanja. Zadnji (sicer še nepopolni) podatki Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) so tako pokazali, da je bilo iz naslova dohodninskih donacij iz leta 2020, ki se izplačujejo od konca letošnjega septembra, namenjenih nekaj več kot 510.000 donacij (lani skoraj 15.000 manj), zavezanci so del svoje dohodnine kot donacijo namenili 5.554 upravičencem (enaka številka kot lani), skupna vstopa donacij pa je presegla 10,7 milijona evrov, kar je skoraj dvakrat več kot lani.

Ta »dvakrat več« pa seveda ni posledica višjega dohodninskega bremena, temveč višjega deleža dohodnine, ki ga lahko usmerjajo dohodninski zavezanci. Tako je pred skoraj natančno letom dni ne le začasno, temveč trajno določil eden iz paketa zakonov o interventnih ukrepih za pomoč pri omilitvi posledic epidemije covida-19, s katerim je sedanja vladna koalicija višino donacij podvojila, torej povišala na en odstotek. Iz tega naslova torej že zdaj številne nevladne organizacije, politične stranke, reprezentativni sindikati ter registrirane cerkve in druge verske skupnosti prejemajo občutno višja finančna sredstva kot doslej.

Sedanja vladna koalicija je višino donacij podvojila, torej povišala na en odstotek.

S stališča cerkvenih ustanov pa je pomembna še ena sprememba, ki je bila uvedena letos in bo vplivala na razdelitev dohodninskih donacij v prihodnjem letu. Sedanja vlada je namreč za razliko od omejevalnih potez prejšnje (o čemer podrobneje pišemo v tiskani Družini) naredila še korak naprej pri tem, da čim širšemu krogu ustanov, ki delujejo v javnem interesu, omogoči dostop do dohodninskih donacij, in je na seznam upravičencev uvrstila vse sestavne dele cerkva in verskih skupnosti, prvič samodejno (torej brez tega, da bi morale za status upravičenke izrecno zaprositi) tudi vse župnije, poleg celotnih redovnih skupnosti tudi posamezne samostane, cerkvena gibanja, urade, referate ipd – skratka vse sestavne dele Cerkve na Slovenskem (pa tudi drugih verskih skupnosti), ki imajo lastno pravno osebnost.

Tudi zaradi te spremembe, ki pravično širi krog upravičencev, so torej znova aktualna navodila za to, kako lahko davčni zavezanci zahtevajo, da se odstotek njihove dohodnine nameni neposredno tudi takim ustanovam, kot so župnije, škofije, Karitas, katoliške vzgojno-izobraževalne ustanove, katoliški skavti ipd.

Davčni zavezanec torej razpolaga z enim odstotkom odmerjene dohodnine, ki ga lahko nameni enemu ali največ desetim upravičencev (posameznemu upravičencu torej lahko nameni 0,1 %, 0,2 %, 0,3 % … ali 1 % dohodnine, seštevek vseh pa ne more presegati 1 % dohodnine). Upravičenci, ki jim je mogoče nameniti del dohodnine, so objavljeni na seznamu (z imenom oziroma nazivom upravičencev in davčno številko) na spletni strani FURS. Davčni organ upošteva veljavne zahteve, s katerimi razpolaga na dan 31. decembra tistega leta, za katerega se odmerja dohodnina. To pomeni, da morate, če želite prvič vložiti zahtevo za dohodninsko donacijo ali dosedanjo spremeniti, to sporočiti do konca tega leta, in sicer elektronsko preko storitev eDavki oziroma osebno ali po pošti pri pristojnem finančnem uradu.

Tisti, ki se odloči za dohodninsko donacijo, ne plača niti centa več dohodnine.

Naj ob tem znova opozorimo, da tisti, ki se odloči za dohodninsko donacijo, ne plača niti centa več dohodnine, saj gre za prispevek, ki ga država namenja družbeno koristnim organizacijam od davka na dohodek, ki pripada njej. Država hoče od davkoplačevalcev samo natančneje izvedeti, komu želijo neposredno nameniti svoj prispevek. Dohodninska donacija je tako tudi vidni izraz podpore tistemu delu nevladnega sektorja, ki ga posamezni davčni zavezanec prepozna – in zato podpre – v duhu lastnega vrednostnega obzorja.

»Res je, ne gre za velike zneske, a naša hvaležnost je vseeno velika, saj se zavedamo in ravnamo po reku zrno do zrna pogača,« je to možnost pomoči za Družino ovrednotil Slavko Rebec, generalni vikar koprske škofije. Modrost, ki jo velja upoštevati.

O tem, kako na pomen dohodninskih donacij gledajo v Slovenski karitas, Zavodu sv. Stanislava in Škofiji Koper, ter o širšem vprašanju financiranja nevladnih organizacij iz davkoplačevalskega denarja pišemo v 50. številki Družine.