Inštitut 8. marec je namreč 8. marca na Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) in vlado naslovil predlog, da bi bili splav, umetna oploditev in sterilizacija za ženske na voljo brez doplačila. Po 23. členu Zakona o zdravstvenem zavarovanju vsi ti postopki zdaj spadajo med »zdravstvene storitve«, ki so iz obveznega zdravstvenega zavarovanja krite v višini 80 odstotkov. Preostalih 20 odstotkov pa se poravna iz dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Če ženska tega nima sklenjenega, mora doplačati sama.

S podatkom, koliko znaša takšno doplačilo, na današnji novinarski konferenci na Trgu republike, predstavnice Inštituta niti predstavnice ZZZS niso razpolagale. Za vse tri omenjene storitve ta doplačila na letni ravni skupno znašajo 2,2 milijona evrov.

Soglasna potrditev skupščine ZZZS

Zavod je na pobudo odgovoril v rekordnem času. Člani so že na prvi naslednji redni skupščini, ki so jo imeli 28. marca, so predlog obravnavali in tudi skoraj soglasno podprli. Proti je bil le en član. Zdaj mora upravni odbor pripraviti predlog za popolno kritje stroškov omenjenih storitev. Ko bo pripravljen, medresorsko usklajen in ponovno potrjen na skupščini, mu mora soglasje dati še vlada.

S prvotnim predlogom sta vlada in ministrstvo za zdravje že seznanjena. Čeprav predstavnica inštituta Nika Kovač zatrjuje, da gre ob podražitvah dopolnilnega zavarovanja za »urgenten« primer in si želi izsiliti prednostno obravnavo, na ministrstvu odgovarjajo, da bodo predlog vključili v razpravo ob ukinjanju dopolnilnega zavarovanja, ki je predvideno za prihodnje leto.

V Sloveniji zaradi umetne prekinitve nosečnosti vsako leto umre več kot tri tisoč nerojenih otrok: l. 2022 – 3.306, l. 2021 – 3.127, l. 2020 – 3.097.

Dostopnost, ki sili v odločitev

V Zavodu ŽIV!M in civilni iniciativi Pohod za življenje pa ob tem poudarjajo, da takšen predlog nikakor ne pomaga mamicam, ki so se zaradi nenačrtovane nosečnosti znašle v stiski. Kot poudarjata Darja Pečnik, direktorica Zavoda ŽIV!M, in Urša Cankar Soares, koordinatorka Pohoda za življenje, dostopnost splava mamice pravzaprav sili v odločitev, ki jo marsikatera obžaluje celo življenje.

Ob tem sta izrazili tudi obžalovanje, da se govori le o denarju, ne pa o bistvenih problemih, ki takšno nosečnost spremljajo. »Zakaj tega denarja ne namenimo za razvoj različnih organizacij, ki bi pomagale ženskam, da bi kljub stiskam objele in zavarovale svojega otroka! Kje je pri tem predlogu govora o otrocih pod materinem srcem?«

Zakoni, ki priznavajo nerojenega otroka

Medtem ko zagovorniki pravice do splava sklicujejo na 55. člen ustave in pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, sta Darja Pečnik in Urša Cankar Soares opozorili na 17. člen Ustave RS in nedotakljivost človekovega življenja ter da država življenje nerojenega otroka priznava z:

*20. členom Zakona o pokopališki dejavnosti, ki dovoljuje pokop ali upepelitev mrtvega ploda ne glede na njegovo gestacijsko starost in

*125. členom Zakona o dedovanju, ki govori o tem, da lahko nerojeni otrok deduje, če je bil spočet v času smrti svojega starša.

Inštitut 8. marec »govori o pravicah za vse. Kaj pa pravice nerojenih otrok do življenje, pravice nas, ki želimo pomagati nerojenim otrokom in njihovim mamicam, pravice nas, ki želimo zaščititi življenja obeh,« opominjata Darja Pečnik in Urša Cankar Soares. Predlog Inštituta sta označili za nesprejemljiv, »saj ne zagotavlja pravice za vse državljane, med katere sodijo tudi nerojeni otroci.«