Vstop Slovenije v združeno Evropo 1. maja 2004 je vsekakor zgodovinski dogodek, ki ga lahko primerjamo osamosvojitvi, plebiscitarni odločitvi za samostojno Slovenijo ali pa izstopu Slovenije iz avstroogrske monarhije in pridružitvi Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev po 1. Svetovni vojni. Zakaj smo se za to odločili in kaj lahko od Evrope pričakujemo, oziroma kaj mi lahko prispevamo k mirnemu sožitju evropskih narodov?

Več razlogov je, ki utemeljujejo pomen evropskega združevanja. Pogosto se omenja predvsem ekonomske, ki pa zgodovinsko gledano niso bili prvi. Na podlagi tragičnih izkušenj dveh svetovnih vojn je prišlo do zavestne odločitve za enakopravno, miroljubno sodelovanje in postopno vedno tesnejše povezovanje evropskih držav. Pri tem je zavestno prišlo tudi do omejitev suverenosti nacionalnih držav in združevanja teh suverenosti na višji ravni zveze več držav.

Tisti, ki so snovali združeno Evropo, so imeli tudi moralne razloge: hoteli so odpeaviti vzroke za nastanek novih vojn na evropskih tleh. Ni naključje, da je francoski minister Robert Schuman, ki je bil eden od vodilnih zagovornikov evropskega povezovanja in nemško-francoske sprave, danes kandidat za blaženega in za svetnika. Evropskega povezovanja niso narekovali le ekonomski in interesi evropskih gospodarstev, temveč so bili prav tako odločilni tudi moralni razlogi: sprava, mir, enakost svoboda, demokracija, spoštovanje človekovih pravic.

Katoliška cerkev, ki je v devetdesetih letih odločno in učinkovito zagovarjala osamosvojitev Slovenije in je Apostolski sedež med prvimi priznal našo novo državo, prav tako v vseh svojih dokumentih poleg pravice narodov do samoodločbe jasno zagovarja tudi dolžnost medsebojnega sodelovanja in povezovanja. Zaradi miru in sodelovanja med evropskimi narodi in državami je torej povezovanje in združevanje narodov Evrope moralno zaželeno. Mir, varnost in prijateljsko sodelovanje pa je tudi naš nacionalni in državni interes.

Miroljubno povezovanje evropskih narodov je mogoče zato, ker imamo skupni imenovalec. Kljub močni kulturni različnosti nas povezujeta naša skupna judovsko krščanska religiozna dediščina in grško-rimsko humanistično izročilo. Združena Evropa je torej mogoča, ker imamo Evropejci skupne temeljne duhovne in moralne vrednote. Te vrednote so: dostojanstvo človeške osebe, človekove pravice, svoboda, demokracija, sožitje in sodelovanje, spoštovanje kulturne različnosti in identičnosti, socialna pravičnost, solidarnost in socialna država, verska svoboda, zdravo okolje in blaginja za človeka vredno življenje. Evropa je domovina take religije in morale, kjer je v ospredju človek kot svobodno, enkratno in dostojanstveno bitje ter nosilec neodtujljivih pravic in svoboščin.

Krščanstvo je torej imelo odločilno vlogo pri rojstvi Evrope. Kot pravi Romano Guardini: »Ves napredek moderne znanosti in tehnologije je mogoč samo zaradi osebne neodvisnosti, ki jo je Kristus podaril človeku.« Isti izvor pa ima tudi evropska zgodovinska zavest. Ta temelji na antični zmožnosti delovanja, tako značilni za Rimljane, in tudi na zavzetosti in ustvarjalni moči mladih evropskih narodov. Toda zadnji in odločilni dejavnik te zgodovinske zavesti je čut odgovornosti, ki ga je prebudilo krščanstvo.

Okvir zgodovinskega bivanja ni večno vračanje istega, neskončno ponavljanje tega, kar se je že zgodilo, ampak neponovljivost človeka, njegovih odločitev in dejanj. To preoblikuje pojmovanje časa in mu daje skrajno resnost, kajti delovanje v času odloča tudi o človekovi usodi. Krščanstvo je tudi pripomoglo k odkrivanju novih globin v človeški duši.

V primerjavi z antičnim človekom ima kristjan zmožnost čutenja, ustvarjalnost srca, doživljanje trpljenja, ki izhaja iz vsakadnjega tesnega stika s Kristusom.

Od tod nov pogled na uboge, zavržene, zapostavljene, bolne in nevedne. Z novo zavestjo o sebi pa človek dobi večjo sposobnost za dobro. In, paradoksno, tudi zlo se lahko bolj svobodno razmahne in dobi strahotne dimenzije, kot kažejo ideologije prejšnjega stoletja. Tudi načelo razlikovanja med posvetnim in religioznim ima svoj izvor v krščanstvu in se je rodila iz znanega Jezusovega stavka: »Dajte cesarju, kar je cesarjevega in Bogu kar je Božjega.«

Zapustiti krščansko dediščino bi za Evropo pomenilo razprodati svojo istovetnost in jo končno izgubiti. Evropa je lahko bogata, z razvito industrijo in visoko tehnologijo, lahko si vzpostavlja take ali drugačne kulturne ustanove in politične okvire, pomembno je, da ohrani v svoji zavesti spomin na Kristusa, ki je osvobodil evropskega človeka in ga postavil pred Boga v svobodi in veličini odrešenega. V tem smislu bi omemba krščanskih korenin v evropski ustavi (kar se žal ni zgodilo) pomenila zgolj priznanje zgodovinske in kulturne vloge, ki jo je imelo krščanstvo pri oblikovanju Evrope. Kot je dejal papež Janez Pavel II., spomin na krščanske korenine ne pomeni uvajanja kakšnega religioznega ekskluzivizma.

To je spomin na svobodo, ki jo je prinesel Kristus, spomin na čudoviti zagon, ki ga je krščanstvo dalo evropskemu človeku, zagon, ki ga je privedel do zadnjih meja zemlje, po drugi strani pa ga je v notranjem potovanju privedel do zadnjih globin njegovega dostojanstva, osnovne enakosti vseh in pravičnosti za vse. Današnja Evropa je poklicana, da v zavesti svojih korenin zopet najde ta zagon. In v tem bo toliko bolj uspešna, kolikor bolj bo črpala pri izvirih svoje bogate religiozne in kulturne dediščine, kolikor bolj bo odkrivala svojo dušo.



Ko razmišljamo o sedanjem stanju v Evropi, moremo po eni strani ugotoviti posebno značilnost, ki se kaže v fragmentarnosti bivanja, prav tako pa je mogoče zaznati kali novega življenja in upanja. Torej vendarle ostaja trdno upanje saj moremo v sedanjem položaju kljub vsej razbitosti odkrivati božje delovanje.

Zaupati moramo, da se dogaja nekaj podobnega, kot je zapisal prerok Jeremija: »Šel sem torej dol v lončarjevo hišo; in glej lončar je opravljal na lončarskem kolovratu svoje delo! Če se je posoda, ki jo je ravno iz gline oblikoval, v lončarjevi roki pokvarila, je iz nje zopet naredil drugo posodo, kakor se je lončarju prav zdelo« (Jer 18,1-4). Ali pa, kot je zapisal prerok Izaija: »In vendar, Gospod, ti si naš oče. Mi smo glina, ti naš podobar, vsi smo delo tvojih rok« (Iz 64,5).

Torej razbitost in razklanost človeškega bivanja, ki ga moremo zaznavati v sodobni Evropi, ni nekaj dokončnega, ampak samo stanje končnega bitja bolečine na poti novega oblikovanja nas samih in družbe v postopnem doseganju nove lepote in vrednosti bivanja. Misel o lončarju iz preroka Jeremija je tudi za nas danes znamenje upanja, da bom znova zaživeli iz svojih korenin. Kot ta uporabi razpokano, pokvarjeno posodo, da ustvari nekaj novega, tako naj bi se tudi mi sami dali oblikovati Lončarju, da nas na novo oblikuje in potem tudi mi postanemo lončarju, ki se z močjo in pogumom v svetu razklanosti, fragmentarnosti in pogostih disharmonij prizadevajo za oblikovanje novega sveta, novega človeka.

V odprtosti Svetemu Duhu naj bi v sebi gradili vedno večjo harmonijo in celovitost, prav tako pa naj bi tudi gledali na družbo in stvarnost v njej. Ker pa smo deležni tega Božjega, bo v nas vedno nemir, nikoli ne moremo počivati, na svoj način smo sami vedno v rokah Lončarja, ki nas oblikuje, ki vse razpoke in razklanosti znova in znova zaceli, in želi da smo tudi mi take vrste lončarji v svetu, v katerem živimo.

Evropo danes zaznamuje obdobje postmodernizma, ki sledi različnim modernističnim poskusom absolutizacije človeka, prizadevanje za čedalje večjo povezanost na področju religioznega življenja, prav tako na področju političnega, socialnega, pomembna so nova vedenja, ki jih je deležen človek in vsa nova tehnološka odkritja, vse to so zgovorna znamenja časa, v katerem živimo, in pomenijo možnost nove poglobitve. Vedno bolj jasno je poudarjeno razumevanje Cerkve kot občestva, človeštva kot majhne družine in naše odgovornosti za prav ta svet, v katerem živimo.

Prav je, da ko razmišljamo o združeni Evropi in mestu Slovenije v njej, da se vedno znova vračamo h krščanskim koreninam iz katerih Evropa raste in more kot taka tudi obstati. Pomembna so naša prizadevanja za celovitost sveta in harmonije v njej, ki izhaja od Stvarnika. Učlovečenje Jezusa Kristusa pomeni trajen klic vsemu ustvarjenemu, da se vrne k Očetu. Vloga Cerkve v Evropi, ki išče svojo dušo, je torej v tem, da sama vedno bolj živi iz te stvarjenjske harmonije in da v svetu fragmentarnosti in razklanosti odpira vizijo povezovanja in celovitosti.

Ko Evropa išče svojo dušo, je odločilnega pomena, da se zave svojih korenin in da danes na nov način, z novo močjo in jasno vizijo usmeri svoj pogled v prihodnost. Utrujen, naveličan in pogosto razočarani človek se bo ponovno začel veseliti življenja. Potrebuje le dobro besedo, zavest o lastnem dostojanstvu in moč ter pogum za odgovorno odločitev, ki izvira iz temeljne obdarjenosti in milostnosti bivanja, ki se razkriva v ljubezni.

O prihodnji usodi Evrope je preroško zapisal blaženi A. M. Slomšek, ko je postavil kot pogoj njene prihodnosti zvestobo Jezusu Kristusu: »Pravijo, svet se je postaral, človeški rod je izgubljen, Evropi se bliža konec. Da, če prepustimo človeštvo njegovemu naravnemu toku, njegovi pogubni težnji, ne, če se moč od zgoraj, ki jo ohranjata Jezusova religija in njegova Cerkev, spet razlije na vse sloje človeškega rodu in jih milostno obišče.«

Slovenija se je z vključitvijo v Evropsko skupnost vrnila tja, kamor je vedno spadala in je pomembno sooblikovala in bogatila evropski prostor. Zato sem bil še toliko bolj vesel, ko mi je na predvečer tudi formalne vključitve prijatelj z Irske, poslal kratko in še kako pomenljivo voščilo: Dobrodošli doma, v Evropi.

Vizijo združene Evrope ministra Roberta Schumana opisuje knjiga Globoko ukoreninjen.

Foto: Tatjana Splichal