Večina ljudi si služi vsakdanji kruh v potu svojega obraza, nekaj pa je tudi takih, ki živijo na račun drugih.

S poklicnim prevarantom sem se prvič srečal, ko sem odhajal v vojsko. Ljubljanska železniška postaja je bila polna ljudi, vlak pa je bil potem precej prazen. Takoj za Dobovo, kjer so železničarji zamenjali lokomotivo, je v vagon stopil neznanec in sedel nasproti mene. Iz žepa je vzel tri prazne vžigalične škatlice, jih začel premikati po sedežu in z njimi pokrivati kroglico. Potem me je začel vabiti k stavi. Če uganem, pod katero škatlico je skrita kroglica, bo njegov bankovec romal v moj žep, če se zmotim, pa bo mojega pospravil on. Čeprav sem bil devetnajstletni zelenec, mi je bilo jasno, da se igra zame ne bo končala dobro. Zato nisem pokazal zanimanja. Tip se je še kratek čas trudil okrog mene, potem pa je odšel iskat bolj lahkoverno žrtev.

Še bolj zvit je bil prevarant, ki je v tistih letih operiral v ljubljanskem blokovskem naselju. Ko je videl, da...