»Zakaj moramo poslušati svoje srce?« je vprašal deček.
»Kjer je tvoje srce, tam boš našel svoj zaklad.«
Alkimist, Paulo Coelho

Kako je navedek iz uspešnice Alkimist povezan z brazilsko redovnico, znano kot »sveta Dulce ubogih«, »brazilska mati Terezija« in »dobri angel iz Bahie«? Avtor romana Paolo Coelho je bil neskončno hvaležen Dulce. Leta 1967 se je s prijateljem pri dvajsetih letih znašel v brazilski zvezni državi Bahia. Bil je povsem brez ficka. Mladeniča sta slišala za dobrodelno ustanovo sestre Dulce, zato sta se tja odpravila na krožnik juhe.

Na koncu vrste sta spoznala sestro Dulce, ki je pozdravljala vse ljudi, ki prišli prosit za pomoč. Ko ji je Coelho povedal, da s prijateljem potrebujeta prevoz v Rio de Janeiro, je takoj ukrepala.

Coelho ni nikoli pozabil drobnega, a ključnega dejanja sestre Dulce, ko je bil v veliki stiski. Kanonizacijo sestre Dulce, prve brazilske svetnice, je počastil z navedkom njenega izreka: »Kdor je zaposlen s širjenjem ljubezni, nima časa za metanje kamnov.«

Drobna dejanja ljubezni

Z drobnimi dejanji, na primer s pozdravom vsakega človeka v vrsti za juho, je sestra Dulce ustvarila široko mrežo dobrodelnih ustanov. Preprosto se je zazrla v oči človeka, ki je stal pred njo, ocenila, kaj potrebuje, in poskrbela zanj.

Z drobnimi dejanji je sestra Dulce ustvarila široko mrežo dobrodelnih ustanov.

To je imela v krvi. Maria Rita de Souza Brito Lopes Pontes se je rodila 26. maja 1914 v Salvadorju v brazilski zvezni državi Bahia. Odraščala je v premožni družini s srcem za uboge in ljudi z roba družbe. Maria je bila običajna deklica. Oboževala je punčke, nogomet in spuščanje zmajev. Njen oče, zobozdravnik in profesor, je bil znan po velikodušnosti do ubogih. Njena mama Dulce je umrla, ko je imela Maria sedem let.

Ko je Maria dopolnila trinajst let, jo je teta odpeljala v izjemno reven predel mesta, in to je deklico močno pretreslo. Že takrat je čutila klic v redovno življenje, zato je morda ta izkušnja še utrdila njen življenjski poklic. Tako kot sveta Terezija Deteta Jezusa, ki se ji je Maria posvečala, je verjela, da so drobna dejanja ljubezni priložnost za širjenje Kristusove ljubezni. Kmalu po obisku s teto je na stežaj odprla vrata družinske hiše in jo spremenila v zavetišče za ljudi, ki so bili revni, v stiski in bolni. Odločena, da nikogar ne bo zavrnila, je prosila sosede in sorodnike, naj ji pomagajo priskrbeti vse potrebno.

Verjela je, da so drobna dejanja ljubezni priložnost za širjenje Kristusove ljubezni.

Lahko si samo predstavljamo običajen odziv sorodnikov, toda Marijina družina ni bila običajna. Vsi so ji ponudili podporo in spodbudo pri skrbi za uboge.

»Še en Kristus, ki nas išče«

Osemnajstletna Maria je leta 1933 vstopila v red sester misijonark brezmadežnega spočetja Božje Matere. Naslednje leto je privzela ime sestra Dulce (portugalsko irmã Dulce) v spomin na mater. Šolala se je za učiteljico in s podporo redovne skupnosti še naprej skrbela za uboge. »Če bi Bog prišel pred naša vrata,« je nekoč vprašala, »kako bi ga sprejele? Ni pomembno, kdo potrka na vrata, če išče olajšanje bolečin in trpljenja, je še en Kristus, ki nas išče.«

Ni pomembno, kdo potrka na vrata, če išče olajšanje bolečin in trpljenja, je še en Kristus, ki nas išče.

Sestra Dulce je v prvih letih delovanja pošiljala brezdomce in bolnike v prazne stavbe v zapuščenem delu Bahie, znanem kot Podganji otok. (Človek se zdrzne nad razlogom za tako ime.) Njene naloge so čakale, medtem ko je iskala potrebščine, ki so jih nujno potrebovali, od hrane do oblačil in zdravstvene nege. Mesto jo je naposled pregnalo s tega območja, vendar se ni pustila odvrniti. Poskusila je zasesti zapuščeno ribjo tržnico, vendar so jo znova izgnali.

Leta 1949, ko ni imela na voljo nobenega uporabnega prostora več, je prosila mater prednico za zavetišče. Ponudila ji je lahko samo kurnik ob samostanu. Dovolila ji ga je uporabljati pod enim pogojem: da bo skrbela tudi za kokoši. Zanje je poskrbela zelo temeljito: postale so večerja za sedemdeset ljudi, ki jih je sprejela!

Prisluhni glasu svojega srca.

Naj je sestra Dulce komu ponudila striženje ali sveže zaklanega piščanca, je vselej zaupala, da bo Bog priskrbel, kar bo potrebovala. »Prisluhni glasu svojega srca,« je govorila. »Po njem nam Bog govori in nam daje moč, da vztrajamo in premagujemo ovire na poti.« Te besede se zdaj zdijo skoraj preroške: kurnik je sčasoma postal kraj, na katerem so zgradili bolnišnico svetega Antona, ki je prav tako del njene zapuščine.

Celoten članek je dostopen naročnikom, ki ga lahko preberete v tiskani ali digitalni izdaji revije Beseda med nami (4/2023).