Verjetno se vsaka mama kdaj vpraša, ali je dobra mama. A kaj jo pravzaprav dela »dobro«? Je to zloščena hiša, skuhano kosilo, ubogljiv in vedno polikan otrok, priljubljen odličnjak, morda otrok, ki pleza po drevesih? Se za dobro kvalificira, če je vedno urejena in nasmejana, če ji uspe usklajevati kariero in materinstvo ali če vsak dan še pred svitom moli ob svečki?

V priročnikih in medijih mrgoli sporočil tipa »7 znakov, da ste dobra mama«, iskanje ravnovesja in resnice pa te lahko le še bolj zmede in obremeni. Pogosto smo še naravnane v primerjanje z drugimi.

Nagovorila me je misel, ki pravi ne le, da popolna mama ne obstaja, marveč da Bog tega od nas niti ne pričakuje. In še, da se uspešnost materinstva ne meri po tem, koliko imam stvari pod nadzorom, temveč kako se odzivam na neizbežen vsakodnevni družinski kaos. Kako odreagiram na porisano steno, polito mleko, otroško kričanje ali negativno šolsko oceno. Ali vidim v takih situacijah priložnost za rast v svoj...