Prefekt vatikanskega Dikasterija za komunikacijo, Paolo Ruffini, je ob nedavni medijski nedelji povedal, da mora dober novinar ohranjati čistost pogleda, nenehno hodi, se podaja na bivanjska obrobja in išče resnico. Kot njegove besede povzemajo pri Radiu Vatikan, »zna le čist pogled videti, prepoznati, razumeti, voditi k edinosti razdrobljeno kompleksnost stvarnega« in torej dobro poznati stvari. »Blagor čistim v srcu«, za katerega se zdi, da je najbolj oddaljen od časnikarskega sveta, je po Ruffinijevem mnenju ravno tisti blagor, ki lahko pomaga zaposlenim na področju medijev, da postanejo bližnji in obnovijo bistvo stvari. Ruffini odločno zavrača domnevo, da delo zaposlenih v medijih »zahteva hladnost, ki ni združljiva z nežnim srcem, in da je časnikarstvo primernejše za ljudi s trdim srcem«.

Iti na obrobja

Ruffini izhaja iz papeževe molitve na koncu letošnje poslanice z naslovom »Pridi in poglej«, ki je »najpreprostejši način, da spoznamo resničnost in pustimo govoriti tistemu, ki je pred nami«, ter se ustavil ob nekaterih ključnih pojmih v svetu komunikacij. Prvi je »iti na obrobja«, tema, ki je papežu Frančišku blizu že od prve kateheze v njegovem pontifikatu. To pomeni, da gremo naproti drugemu, da se odpravimo na bivanjska obrobja in prvi pristopimo k našim bratom in sestram, predvsem tistim najbolj oddaljenim, pozabljenim, tistim, ki najbolj potrebujejo razumevanje, tolažbo in pomoč.

Hoditi za resnico

Drugi pojem, ki ga omenja Ruffini, je »hoja«. Hoja je pravzaprav »običajno stanje medijskega delavca«, ki se ne bi smel nikoli ustaviti in »obrabiti podplatov svojih čevljev«. Ne le zato, ker je »iskanje resnice v vsakem primeru hoja«, temveč tudi zato, da »se pusti gledati resničnosti« in »preide od popolnoma zunanjega pogleda k pogledu, ki gleda od znotraj, saj mu ta omogoči, da odkrije in pove drugačno zgodbo«. Iskanje »resnice«, kar je tretji pojem, je pravzaprav hoja. Resnica, ki pa ne sme biti »kratkovidna resnica, ki se ustavi ob videzu«, ki je omejena na kratko presojo, temveč resnica, v kateri »vse obstaja, ki vse pojasnjuje, križana in vstala resnica, ki vsak dan živi v drugem«. Resnica, povedana s pravimi besedami, ne s konformističnimi in lenobnimi, ki se skozi čas potrošijo.

Vzeti si čas ne pomeni izgube časa

Za popolno razumevanje pa ni druge metode, kot da »gremo in pogledamo«, ne kot raztreseni popotniki in brez predpostavljanja, da že vse vemo, temveč s »ponižnostjo, da ne vemo«; predvsem pa si moramo vzeti ves potreben čas. Kot je izpostavil Ruffini, »vzeti si čas ne pomeni izgube časa«. Čas je potreben, da »razumemo, kako vzvišena je pogosto misel, da lahko delček resnice, ki ga imamo, sam po sebi vključuje celotno resnico«. »Doba lažnih novic namreč ustvarja pošasti, ki se hranijo s to kratkovidnostjo«: en politik krade, torej so vsi politiki tatovi; oseba, ki jo poznam, je imela težave s cepivom, zato so cepiva nekaj slabega.

Obrabiti čevlje, ne besed

Zadnji temeljni pojem za pravilno komunikacijo je »iskrenost«, beseda, »ki nas poziva, da se zazremo vase«, in nas »postavlja pred naše odgovornosti«. Razpotje je torej med »osredinjenostjo na same sebe kot časnikarje in medijske delavce, ki pripovedujejo o svojih duhovih«, ter sposobnostjo »iti in videti, se dotakniti in povedati resnico o tem, kar vidimo«, tudi s tveganjem, da ne bomo razumeli, da bomo zavedeni in se bomo motili. V tem primeru se je treba popraviti in nadaljevati pot, ne da bi »prenehali hoditi v resničnosti«, saj lahko »obrabimo podplate čevljev, ne pa tudi besed«.