Profesorji Glasbene šole Beltinci, člani folklorne skupine Veseli Marki in predstavniki župnije Odranci so v nedeljo, 17. novembra, v dvorani kulturnega doma v Beltincih s pesmijo in igro na umetniški način približali osebo, ki je bila dobra in nezlomljiva, in je sooblikovala življenje v Odrancih, v številnih drugih krajih, s pisano besedo pa po vsej Sloveniji. Ta dobra in nezlomljiva oseba je Božji služabnik Alojzij Kozar.

Prelepo ravno je polje
Kar je prekmursko ljudstvo v preteklosti lepega nosilo v svojih srcih, je oblikovalo v pesem Prelepo ravno je polje. Kar je v svojem srcu lepega zbral Božji služabnik, je povzeto v dveh besedah: dober in nezlomljiv. Melodija ljudske pesmi Prelepo ravno je polje in besede dober in nezlomljiv so dajale ton vsej prireditvi. Besedilo za muzikal je pripravil Lojze Kozar ml. Ravnatelj Glasbene šole Matej Zavec je napisal priredbe te pesmi za različne instrumente, napisal nove melodije, ki so jih peli solisti in zbor. Vodil je glasbeni del muzikala. Za igralski del pa je poskrbela Jelka Breznik, ki je izbrala člane folklorne skupine Veseli Marki in kot režiserka poskrbela za lep potek dogajanja na odru. Poleg pevcev in pevk cerkvenega zbora Neuničljivo upanje iz Odranec sta kot solista nastopila Urban Medved, ki je predstavil mladega Kozarja, in Damjan Kuzma, ki je odigral odraslega.



Trinajst Kozarjevih knjig v pesmi
V drugem delu so sodelovali tudi navzoči v dvorani kulturnega doma. Skupaj z nastopajočimi so zapeli pesem po znani melodiji pesmi Kraljica venca rožnega, in z njo predstavili vseh trinajst knjig Lojzeta Kozarja. Muzikal, ki je bil v nedeljo prvič javno izveden, in to dvakrat v istem popoldnevu, je nagovoril srca množice obiskovalcev, da se bodo še bolj trudili postajati dobri in nezlomljivi.
Od otroštva do župnikovanja
Muzikal s pesmijo in igro predstavi odranskega župnika Božjega služabnika Alojzija Kozarja. Spremlja ga od otroštva, ko je pod Srebrnim bregom zapel: »Povedal rad bi vsem ljudem, da pot le kvišku naj pelja, da biti dober je lepo, ta misel zmeraj le velja.« Predstavi ga kot novomašnika, ko je pri cerkvi svete Ane v Boreči zapel: »Vsa moja ljubezen si, Jezus, moj Bog, ki ljubiš me močno od malih že nog.« Popelje nas po njegovih kaplanskih postajah od Trbovelj, Hrastnika, Brežic, Turnišča, Hosszuperesztega in Körmenda na Madžarskem, Velike Polane do Odranec. V vsakem kraju je vabil: »Slavite Jezusa Boga, ki rad neskončno nas ima.« Verniki pa so odgovarjali: »Slavljen Bog, neskončno sveti, Tebi v čast želimo peti.«



Križev pot v Odrancih
Kozar je v Odrancih nastopil svoj križev pot, ko se je skupaj z verniki v času po drugi svetovni vojni trudil za gradnjo župnijske cerkve. Nič ga ni zlomilo, ne zapor, ne zaplemba gradbenega materiala za novo cerkev, ne nesreča z osmimi smrtnimi žrtvami. Skupaj z verniki je pel: »Čeprav brez vsega mi smo zdaj, bo upanje v nas vekomaj. Odločno gremo vsi naprej, Gospodu pojemo brez mej.«
Kozar je bil zmeraj dober, kar so pokazali igralci z izbranimi odlomki iz njegovega življenja. To so nastopajoči povedali tudi s pesmijo: »Služabnik dober, nezlomljiv nam v knjigah sled je zapustil, da upanje krepili bi, ko noč na dušo se spusti.« Sledila je predstavitev vseh njegovih literarnih del, ki jih je Kozar na odru dvigal pod nebo in nato polagal na mizo, oziroma na oltar, saj je pisal Bogu v čast in v dobro ljudem, kakor je sam povedal: »Pišem zato, da ljudi dvigam, da jim vsaj nekoliko oplemenitim srce.«
Muzikal doseže višek, ko Marija iz ljudske pesmi sreča fanta, duhovnika Alojzija Kozarja in ta reče: »Vesel sem zato, ker sem bil pri sveti maši. To je nekaj najlepšega. Tam sem srečal Jezusa. Pri sveti maši mi je Jezus govoril. Pri sveti maši mi je Jezus dal v hrano svoje telo.«
Z Goričkega v nebo hitim
Božji služabnik Alojzij Kozar, ki je bil dober in nezlomljiv, je hodil z Goričkega preko Odranec v Nebo. In na to pot vabi vsakega človeka, kar pove zadnja pesem: »Z Goričkega v Nebo hitim, k Očetu priti si želim. Ob Jezusu bi rad živel, z Marijo hvalnice bi pel. - Za vzornikom v Nebo hitim, k Očetu priti si želim. Ob Jezusu bi rad živel, z Marijo hvalnice bi pel.«


Fotografije Mateja Dominko Ozvatič