Izdeluje jih mojster goslar Daniel Musek, ki ga je obiskala revija Praznična. Na leto ne izdela več kot šest violin, vsaka je unikatno delo, v celoti ročno izdelana in prilagojena željam ter potrebam naročnika. S forenzično natančnostjo se še po 30 letih enako strastno poglablja v več stoletij stare postopke tradicionalne izdelave te kraljice glasbil, jih nadgrajuje z novimi spoznanji in inovacijami. Njegovi inštrumenti so – njegovo ogledalo.

Romantične predstave o izdelavi violin ob obisku njegove male delavnice mojster goslar kar hitro odžene: »Če hočeš ta poklic vzdrževati na visokem nivoju, to ni le umetniško ustvarjanje, pač pa gre v veliki meri za inženirski izziv. Izdelava solistične violine pomeni 80 procentov znanstvenega dela, nič ni prepuščeno naključju. Vedno pride ven tisto, kar načrtujem. Priti do tega pa ni enostavno.«

FOTO: Jana Jocif.

Daniel Musek je začel pred 30 leti kot 15-leten vajenec pri mojstru Vilimu Demšarju v Ljubljani. Deset let kasneje je diplomiral na znameniti goslarski šoli v Cremoni. Znanje je torej pridobival v sami zibelki goslarstva, kjer so ustvarjala največja imena tega poklica: Amati, Stradivari in Guarneri. 

Rokodelska vrhunskost, perfekcionizem in vztrajnost so mu pred dobrim desetletjem odprli vrata v svet, kjer zdaj posluje s pomočjo svojih agentov.

Smreka s Pokljuke ali iz Dolomitov?

Ko dobi naročilo, se delo seveda začne z izbiro lesa. »Vsi pomembni deli so iz smreke (pokrov) in javorja (dno, obod, vrat s polžkom), ubiralka iz ebenovine, vijaki iz trdega pušpana.« 

Če se želi približati tako iskanemu zvoku starih italijanskih violin, mora smreko kupiti tam, kjer so jo kupovali vsi cremonski mojstri: v dolini Val di Fiemme. »Specifična teža lesa je pri tej italijanski smreki skoraj četrtino manjša od naše, pri tem, da je zelo gosto raščena, in to ustvari drugačen zvok,« pojasnjuje Musek, zakaj kljub obilju domačega smrekovega lesa pri izbiri ni bolj lokalno naravnan. 

FOTO: Jana Jocif.

Si pa že vrsto let prizadeva, da bi tudi pri nas odkrili mikrorastišča takšne smreke. No, violina, izdelana iz pokljuške ali jelovške smreke ni v ničemer slabša, le drugačen karakter ima.

Kako daleč gre pri iskanju popolnega zvoka priznani izdelovalec violin, najbolje ponazorimo s primerom. Ob samem robu pokrova violine teče črno-bela črta, za katero bi neuko oko pomislilo, da je narisana. Mojster pa pove, da gre za intarzijo, troslojni vložek iz topola in črno pobarvane hruške, ki nima le vizualne funkcije, pač pa tudi veže smreko na mestu, kjer rada poči. V ta namen bi lahko kupil pobarvan javorov furnir ali že pripravljene vložke, a Daniel Musek ne ubira bližnjic. 

FOTO: Jana Jocif.

Posebej zanj so našli topol in ga v manjši furnirnici narezali na točno tako debelino, kot jo potrebuje. Seveda ga sam tudi pobarva. Do črne barve pa pride po prvinskem postopku, po katerem so nekdaj izdelovali črnilo: iz zmletih hrastovih šišk, iz katerih se izloči tanin, ta pa nato v kombinaciji z železovim sulfatom tvori črno barvo, ki je permanentna.

Prebrali ste del članka, ki je bil najprej objavljen v reviji Praznična (jesen 2021). Praznična izide štirikrat letno, njeno vsebino narekujejo letni časi in z njimi povezani prazniki. Zajema iz bogate zakladnice naše zgodovine, kulturne dediščine in krščanstva ter išče navdihujoče zgodbe sedanjega trenutka. Sledite reviji Praznična tudi na Facebooku in Instagramu.