S forenzično natančnostjo se še po 30 letih enako strastno poglablja v več stoletij stare postopke tradicionalne izdelave te kraljice glasbil, jih nadgrajuje z novimi spoznanji in inovacijami. Njegovi inštrumenti so – njegovo ogledalo. Romantične predstave o izdelavi violin ob obisku njegove male delavnice mojster goslar kar hitro odžene: »Če hočeš ta poklic vzdrževati na visokem nivoju, to ni le umetniško ustvarjanje, pač pa gre v veliki meri za inženirski izziv. Izdelava solistične violine pomeni 80 % znanstvenega dela, nič ni prepuščeno naključju. Vedno pride ven tisto, kar načrtujem. Priti do tega pa ni enostavno.« 

Daniel Musek je začel pred 30 leti kot 15-leten vajenec pri mojstru Vilimu Demšarju v Ljubljani. Deset let kasneje je diplomiral na znameniti goslarski šoli v Cremoni. Znanje je torej pridobival v sami zibelki goslarstva, kjer so ustvarjala največja imena tega poklica: Amati, Stradivari in Guarneri. Rokodelska vrhunskost, perfekcionizem in vztrajnost so mu pred dobrim desetletjem odprli vrata v svet, kjer zdaj posluje s pomočjo svojih agentov.

Smreka s Pokljuke ali iz Dolomitov?

Ko dobi naročilo, se delo seveda začne z izbiro lesa. »Vsi pomembni deli so iz smreke (pokrov) in javorja (dno, obod, vrat s polžkom), ubiralka iz ebenovine, vijaki iz trdega pušpana.« Če se želi približati tako iskanemu zvoku starih italijanskih violin, mora smreko kupiti tam, kjer so jo kupovali vsi cremonski mojstri: v dolini Val di Fiemme. »Specifična teža lesa je pri tej italijanski smreki skoraj četrtino manjša od naše, pri tem, da je zelo gosto raščena, in to ustvari drugačen zvok,« pojasnjuje Musek, zakaj kljub obilju domačega smrekovega lesa pri izbiri ni bolj lokalno naravnan. Si pa že vrsto let prizadeva, da bi tudi pri nas odkrili mikrorastišča takšne smreke. No, violina, izdelana iz pokljuške ali jelovške smreke ni v ničemer slabša, le drugačen karakter ima. 

Kako daleč gre pri iskanju popolnega zvoka priznani izdelovalec violin, najbolje ponazorimo s primerom. Ob samem robu pokrova violine teče črno-bela črta, za katero bi neuko oko pomislilo, da je narisana. Mojster pa pove, da gre za intarzijo, troslojni vložek iz topola in črno pobarvane hruške, ki nima le vizualne funkcije, pač pa tudi veže smreko na mestu, kjer rada poči. V ta namen bi lahko kupil pobarvan javorov furnir ali že pripravljene vložke, a Daniel Musek ne ubira bližnjic. Posebej zanj so našli topol in ga v manjši furnirnici narezali na točno tako debelino, kot jo potrebuje. Seveda ga sam tudi pobarva. Do črne barve pa pride po prvinskem postopku, po katerem so nekdaj izdelovali črnilo: iz zmletih hrastovih šišk, iz katerih se izloči tanin, ta pa nato v kombinaciji z železovim sulfatom tvori črno barvo, ki je permanentna.

Najboljše barvilo še vedno iz koreninic

Ob številnih lončkih v delavnici izvemo, da sam izdeluje tudi polirne paste, kuha lake iz drevesnih smol, ki jih včasih tudi sam nabira, izdeluje rdeč pigment za tisti čudoviti rdečkasti nadih violine, ki ga je prvi uporabil Stradivari. 

»Točno vemo, kateri pigment je to bil. Malce neugledna plezalka, brošč, ki raste tudi pri nas v Primorju, ima v koreninicah najbolj obstojno organsko rdeče barvilo. Uporabljajo ga že od nekdaj tudi za perzijske preproge.« 

Čeprav ga podjetje, ki zalaga ves svet z naravnimi barvami, prepričuje, da je njihova barva enaka tej, Musek pokaže v dveh lončkih hitro vidno razliko med njegovo, izdelano po stari recepturi, in tovarniško izdelano. »Nič ne pomaga, še vedno moram kuhati iz koreninic,« se smeji mojster in doda, da je prav lak lahko tista pika na i, ki naredi presežek. »Lak je konstantna frustracija, saj se dolgo niti približno ni vedelo, kako so pri starih violinah dosegli, da je bil lak tako neverjetno odporen in hkrati taka kombinacija krhkosti in mehkobe. Inštrument lahko povzdigne ali ga povsem pokvari,« razlaga Musek.

Po detajlih prepoznaš mojstra

»To so detajli, za katere porabimo največ časa, pa jih malokdo sploh opazi. Po njih vidiš, kakšne vrste mojster je izdelal inštrument,« pravi Musek. »Točno vidiš, ali je nekdo delal s sigurno roko ali se je le previdno nečemu približeval.« Prizna tudi, da so današnji mojstri včasih celo bolj zahtevni do sebe kot nekdaj. »Veliko starih mojstrov sploh ni bilo tako natančnih. So pa imeli predanost, dobro oko in jasno idejo, ki se zelo lepo vidi. No, le čas in stranke so tisti, ki dajo končno oceno vsakemu od nas.« 

Nenehno izboljševanje ter nadgrajevanje spoznanj, namesto trmastega vztrajanja pri svojem prav je za Muska pot do uspeha. 

»Na eni točki se je treba ustaviti in se objektivno oceniti, ali pa naj te oceni najboljši predstavnik tiste ciljne skupine, za katero delaš. Sprejmi kritiko in naslednjih 10 let samo odpravljaj napake. Samo to je potrebno, pa boš postal eno najvidnejših imen v panogi, v kateri delaš.

V prihodnost s široko vizijo in inovacijami

Z odgovorom, kako vidi svojo prihodnost, uspešni rokodelec vnovič preseneti. »V 30 letih sem vse svoje ambicije že uresničil. Morda je čas, da moja osebna ambicija zdaj preraste v neko širšo vizijo. Že več let razmišljam, kako bi solistične inštrumente naredili cenovno in številčno bolj dostopne širši populaciji, predvsem otrokom in mladini, ki so na začetku glasbene poti.« 

Kvaliteta izposojanih inštrumentov za otroke se zdi Musku katastrofalna, investicija v nov inštrument za začetnike pa je visoka, a prav kvaliteten inštrument je tisti, ki otroka k igranju sploh pritegne in mu kasneje na odru zagotovi potrebno prezenco. »To je zelo velika pomoč, ki lahko občutno vpliva na pot mladega glasbenika. Boljši inštrument in ne glasbenikova veščina neredko žal tudi odloči, kdo bo opravil sprejemne izpite ali avdicije za službo.« 

Zato Musek razmišlja o novih materialih, oblikah in postopkih izdelave, ki bi inštrument pocenili. Skoraj bogokletno se sliši, ko rokodelec, pri katerem je zdaj v 200 urah dela za izdelavo ene violine le slabih 15 minut strojnega dela (in še to za razrez hloda), ki črno barvo pridobiva iz hrastovih šišk in za brušenje uporablja preslico, začne razglabljati o proizvodnji, CNC izdelavi in plastiki. 

A brez skrbi, vse največje inovacije se na začetku zdijo malo nore in v kombinaciji z Muskovim perfekcionizmom se utegne zgoditi še velik preboj.

Omogočiti otrokom enake možnosti

»Pri izdelavi violine največ časa vzamejo številni detajli, vijuge, špičke. Te stvari bi CNC stroj lahko naredil hitreje in bolje,« zatrdi Musek in pristavi: »Če bi seveda program in proizvodni proces nastavil kompetenten goslar, ki bi poskrbel tudi za dokončno akustično dodelavo. Tako bi lahko izdelali solistični razred inštrumentov z isto kvaliteto tona za četrtino ali petino cene. S stališča investicije ne bi imel iste vrednosti kot inštrument s certifikatom, ker ne bi bil unikat. Bi pa vsak otrok lahko imel enake možnosti.« 

Za otroške violine bi ekološko ozaveščeni rokodelec morda celo uporabil reciklirano plastiko ali kakšen kompozit iz odpadkov. 

»Poigrali bi se z dizajnom, barvami. Mogoče bi bili samo določeni deli iz lesa, da zagotovimo kvaliteten zvok. To že par let raziskujem.« 

Ob tesnem sodelovanju z glasbeniki Musek opaža tudi potrebe novega časa. Razmišlja o solistični violini s priključkom za ojačitev, s katerim bi lahko en dan igral Čajkovskega v Gallusovi dvorani, naslednji dan pa z istim plemenitim tonom nastopil na stadionu pred 50.000 gledalci. »Violina je pojem klasične glasbe in iskreno povedano vzbuja konservativne asociacije in navdih. S tem ni nič narobe, to so trajne vrednote. Da pa nastane nekaj novega, rabiš tudi medij, ki bo navdihoval nove ideje. In mislim, da je po 500 letih mogoče čas, da tudi tukaj nastane nekaj novega. To bi res še rad naredil.« Manjka le še mecen z afiniteto do glasbe, pa zadeva lahko steče. »Če ne bo posluha za to, pa je meni tudi prav, dela imam dovolj,« je stvaren mojster Musek.