Klemen Rebolj: Tudi v tem posebnem času je torej pomembno, da si poleg stika z bližnjim vzamemo dovolj prostora tudi zase. FOTO: Jože Suhadolnik/Delo



V obdobju, ko se družba na vseh ravneh podreja koronavirusu, se lahko kaj kmalu nalezemo strahu in tesnobe. A to še ne pomeni, da moramo pasti v apatijo oz. nedejavnost. Po besedah Klemna Rebolja nam to obdobje dopušča prostor za vrnitev k sebi, ki ga morda prej ni bilo.

Klemen Rebolj je psihiater in psihoterapevt z več kot dvajsetletnimi izkušnjami pomoči ljudem v stiski. Deluje v zasebni psihiatrični ambulanti Ravnovesje, ki v času samoizolacije deluje tudi prek spleta.

Kako se lahko sami pomirimo, ko nas doleti stiska zaradi zdravstvenega stanja v državi?

Upoštevajmo smiselne ukrepe, ki nas, naše bližnje in vse, s katerimi se srečujemo, varujejo pred okužbo. V tem posebnem času je pomembno, da imamo svojo zdravo rutino. Tudi če smo doma, se prebudimo dovolj zgodaj, zajtrkujmo, poskrbimo za higieno, telesno aktivnost ter drug za drugega v družinskih odnosih. Delajmo stvari, ki nam prinašajo veselje in zadovoljstvo. Če je le mogoče, opravljajmo svoje pridobitno delo. Lahko se nam ponudi čas za razmislek, branje knjig, pogovor z najbližjimi, pa tudi čas za samost v naravi. V našem prostoru žal vse preveč poslušamo o morebitnih katastrofičnih izidih pandemije, kar hrani strah. Ta pa delovanje telesa usmeri v modus preživetja, beg-boj, kar zaustavlja obrambni sistem in šibi naše odgovore na izzive, ki so pred nami.


Kakor da je bil čas bližine v času karantene predolg in preveč intenziven ... FOTO: Tatjana Splichal


Med karanteno smo imeli praviloma več časa za zakonca, partnerja. Je kaj resnice v tem, da se je več partnerjev kot sicer razšlo ravno v zadnjem obdobju? Kako naj se temu izognemo v drugem valu?

Spomladi se je v moji ambulanti res oglasilo nekaj parov, razžaljenih in odločenih, da se razidejo. Kakor da je bil čas bližine v času karantene predolg in preveč intenziven in je na plano prinesel boleče vsebine, ki so bile ob običajnih ritmih številnih obveznosti varno skrite v nezavednem vsakega od njiju.

Tudi v tem posebnem času je torej pomembno, da si poleg stika z bližnjim vzamemo dovolj prostora tudi zase. Da odgovorno poskrbimo za svoje potrebe. Psihoterapevtska izkušnja namreč pripoveduje, da se – ko nismo v dobri koži – do bližnjih obnašamo podobno, kot nezavedno ravnamo s seboj. Negativna občutja do partnerja oziroma otrok so tako večkrat zrcalna slika, kako sem jaz v sebi s seboj, do sebe. Prav tako je pogosto na delu obrambni mehanizem projekcije, ko lastne, praviloma neozaveščene negativne občutke projiciramo v drugega, kjer jih šele prepoznamo in nas (z)motijo.

Sam razumem partnerski odnos kot (varno) okolje, v katerem se lahko vsak po svoje in odgovorno zase razvija ter vse bolj postaja takšen, kakršen lahko je. Osebnostni razvoj enega in drugega žlahtni odnos in povratno spodbuja nadaljnje potrebno spreminjanje vsakega od njiju. Partnerski konflikt, ki nas prizadene, razžalosti, ujezi, vsakomur odstira lastne občutljivosti, s katerimi se mora soočiti v sebi. Prepoznavanje, razumevanje in sprejemanje teh lastnih vsebin pa so običajni koraki pred želenim potrebnim spreminjanjem.

*Prispevek je bil sprva v celoti objavljen na portalu aleteia.si, skrajšan pa v Naši družini (45/2020).*

*Naša družina na facebooku TUKAJ.*