Dva kilometra južno od Idrije leži znamenito Divje jezero. Iz njega odteka Jezernica, najkrajša površinsko tekoča reka na Slovenskem, ki se po komaj 55 metrih združi z Idrijco. Ker je tudi izlet do jezera kratek, si ga lahko podaljšamo z vzponom na bližnji Govekarjev (Zagodov) vrh, s katerega je lep razgled na Idrijo in njeno hribovito okolico.

Z avtobusne postaje v središču Idrije krenemo ob Idrijci do otroškega igrišča, ob katerem stoji velika kamnita stavba – Kamšt. V njej se skriva pomemben tehniški spomenik: največje leseno vodno kolo v Evropi, ki ima v premeru kar 13,6 metra. To napravo za črpanje vode iz rudnika so zgradili že leta 1790, uporabljali pa so jo 158 let. Kolo je poganjala voda iz Idrijce, ki so jo speljali po več kot tri kilometre dolgem umetnem kanalu (rake). Danes pelje ob njem prijetna sprehajalna pot ob Rakah, ki jo radi uporabljajo rekreativni tekači, mamice z vozički in mnogi drugi.

Vodni kanal se konča (oziroma bolje rečeno začne) pri jezu pri Kobili, mi pa že malce prej zavijemo čez viseči most na drugo stran Idrijce do Divjega jezera, ki je že od leta 1967 zavarovano kot naravni spomenik. Jezero leži pod prepadnim robom Črnovrške planote, vanj pa se steka voda iz okrog 125 kvadratnih kilometrov velikega območja. Približno petnajst metrov pod njegovo gladino se začenja poševni rov, ki so ga doslej raziskali do globine 160 in dolžine 462 metrov. V jamskem delu Divjega jezera živi človeška ribica, v skalovju nad njim pa konec aprila zacveti kranjski jeglič.

Od jezera gremo do nekaj sto metrov oddaljenega sotočja Idrijce in Zale, kjer zavijemo v desno na cesto Idrija–Godovič. Na počivališču za ovinkom nas kažipot (naj vas ne moti, da na njem piše Zagodov vrh) usmeri navkreber do bližnje hiše in naprej v gozd. Hodimo po Idrijsko-cerkljanski planinski poti, ki je skupno dolga kar 184 kilometrov in ima 25 kontrolnih točk. Pot je široka in brez hudih vzponov, a deloma zdrta od vode. Iz skladovnic vej diši po podrtem drevju, s trhlega štora se odlepi detel in odleti v zavetje gozda. Po bregu so raztresene trobentice, telohi in jetrniki, po grapah šumi voda. Sneg je v prvih dneh aprila skoraj že izginil, obdržal se je le pod robom, kjer stopimo na širši kolovoz. Ta se potegne čez senožet – z nje nam pogled odjadra čez strma pobočja nad Zalo do Javornika – nato pa se znova skrije med drevje.

Po slabi uri vzpona prispemo do kmetije Govekar (žig), ki je dala ime Govekarjevemu vrhu. Idrijsko-cerkljanska planinska pot krene od tu naprej na Gore, ki jih vidimo na severu, in potem na Sivko. Mi pa pred gospodarskim poslopjem zavijemo v levo na kolovoz, ki se v loku vzpenja proti gozdu. Ob njem se le streljaj od domačije pase gams, ki so ga zamikale prve sočne bilke. Ko nas opazi, lenobno odkoraka proti robu in se počasi spusti po pobočju.

Kolovoz nas kmalu pripelje do razglednega roba, kjer je preprosta lesena klop. Globoko pod nami leži Idrija s podružnično cerkvijo sv. Antona Padovanskega in kalvarijo. Nad njo se dvigajo Kobalove planine, v ozadju pa 1107 metrov visoki Jelenk. Zanimiv je tudi pogled proti zahodu, kjer na drugi strani doline vijuga navkreber cesta proti Idrijskemu Logu. Z razglednega roba se lahko v petih minutah vzpnemo še na vrh, kjer stoji med drevjem manjši steber s popačenim italijanskim imenom M. Govedari.



OSNOVNI PODATKI
Govekarjev vrh (730 m)
Izhodišče: Idrija.
Višinska razlika: 400 m.
Dolžina vzpona: 2 uri.
Kratek opis poti: Iz Idrije se po poti ob Rakah sprehodimo do Divjega jezera, od tam pa do ceste Idrija–Godovič. Po njej gremo v desno do počivališča za ovinkom, nato se vzpnemo do bližnje hiše in skozi gozd do kmetije Govekar (žig). Pred gospodarskim poslopjem zavijemo v levo na kolovoz, ki nas v dobre četrt ure pripelje do razglednega roba. Nad njim je že vrh. Pot je označena s planinskimi markacijami, ob njej pa je polno zanimivosti.
Zemljevid: Idrijsko in Cerkljan­sko, 1 : 50.000.