Ena izmed vročih razprav tega časa je povezana z imenovanji novih vodstev nacionalnih muzejskih ustanov (v ospredju sta zlasti Narodni muzej in Etnografski muzej). V medijih prevladujejo ocene, da oblast »odstavlja« dosedanje muzejske direktorje, da s tem (ne)prikrito uničuje muzejsko stroko, da gre pri celi zadevi za samovoljno politično vmešavanje ipd.

Svoj pogled na to dogajanje predstavlja ddr. Verena Perko, muzejska svetnica in članica Komisije za premično dediščino pri Ministrstvu za kulturo (v prejšnji sestavi). V prispevku, ki ga bomo v integralni verziji objavili v januarski številki Slovenskega časa, celostno predstavlja problematiko muzejev na Slovenskem (vključno s »spornim« predlogom o ustanovitvi muzeja slovenske osamosvojitve), za tokratno spletno objavo pa smo izbrali tisti del prispevka, v katerem tematizira vodenje nacionalnih muzejev. Kakšen je torej njen pogled na prevladujoč J'Accuse!, torej na obtožbe o nestrokovnosti in politizaciji, ki so rdeča nit javnih pozivov glede imenovanj novih vodij državnih muzejev, naslovljenih na kulturno ministrstvo?


FOTO: Tatjana Splichal


J'Accuse! v svoje lastno dobro ali v dobro izbranega posameznika ni odraz dobronamernega kritičnega odzivanja in zdrave demokracije, temveč je izraz skrbi za lastno dobrobit in dobrobit izbrancev. Je bitka za moč in oblast in ne za dobro slovenskih muzejev in muzejske javnosti.

Resnici na ljubo, nihče od direktorjev državnih muzejev ni bil zamenjan, vsem je mandat pretekel. Večini po dveh, treh in celo štirih mandatih. Razpisi za imenovanje direktorjev so potekali v skladu z veljavnim predpisi. Prijavljenih kandidatov ni bilo veliko. Prijavil se tudi ni nihče od tistih, ki bi bolje poznal strokovna področja, je dober organizator, čuječ sodelavec in odličen poznavalec muzejske ekonomije, kot to lahko sklepamo iz številnih izjav za javnost. Razpisi so namreč trajali mesec dni in potekali javno. Kandidatov je bilo, kot že mnogokrat prej, malo in enega od razpisov je bilo treba celo ponoviti. Iz javne razprave izhaja, da bi moralo ministrstvo potrditi točno določene direktorje, ki že desetletje, drugi pa že dlje, opravljajo svoje delo, kajti samo ti so dovolj strokovni in zaupanja vredni.

Na novo izbrani so že vnaprej negativno ocenjeni (nota bene od svoje lastne stroke) in obtoženi neetičnega delovanja. Kako je v tem primeru s temeljnim demokratičnim načelom, da nihče ne more biti obsojen brez sodbe, in kako z etičnim kodeksom: ali velja samo za izbrance? Izhajajoč iz istega načela bi bilo napak povprek oporekati dosedanjim direktorjem glede izkušenosti in strokovnosti. Povsem umestno vprašanje pa je: ali niso tudi oni bili na začetku zgolj in samo začetniki? Mar niso tudi oni pridobili svojih izkušenj z vodenjem? Kako je mogoče nekomu oporekati strokovnost, še preden je imel možnost, da bi jo dokazal? Kako je mogoče javno trditi, da doktorat znanosti izkazuje manjšo stopnjo strokovnosti kot magisterij? Ob tem, da Slovenci nikoli nismo poskrbeli za institucionalizirano obliko muzejskega usposabljanja in permanentnega muzeološkega izobraževanja.

Samo od sebe se postavlja vprašanje: ali je pri nas postalo direktorovanje kulturnih ustanov dosmrtna, če ne celo dedna funkcija? Demokracija pa taka, če so nam pomembnejši direktorji kot dobro ustanov in naše javnosti. Ko nam je več pehanje za močjo kot dobrobit tistih, ki so v resnici najbolj zaslužni za uspešno strokovno delo, to pa so in ostanejo muzejski strokovnjaki, kustosi, raziskovalci, konservatorji, pedagogi in andragogi. S tem ne trdim, da direktor ni pomemben, pa vendar je bolj kočijaž kot vprega in voz. Brez njega ne gre, a kočijaž se vendarle menja, kočija in vprega pa ostajajo.

Ob tej obrnjeni situaciji se nam vsem kaj lahko zgodi, da bo znameniti J'Accuse! vzniknil na nasprotnem koncu. Pri javnosti, ki je priča izginjanju dediščine in kolektivnega spomina z bliskovitimi družbenimi spremembami (in s kovidnim ugašanjem starih). Bodo družbe prihodnosti, opeharjene za dediščino in s tem za pravico do lastnega razumevanja preteklosti, še sprejemale muzeje kot samo po sebi umevne in nujno potrebne javne ustanove? Knjižničarji in arhivisti že zelo dolgo namigujejo muzejem, da zamujajo z muzejskim zakonom, da o standardih in normativih ter kazalcih uspešnosti dela niti ne govorimo. Koliko zamujamo Slovenci s teoretičnim, muzeološkim in heritološkim razvojem, pa vedo predvsem muzealci sami, posredno pa tudi javnost.