Dimitrij Rupel je vsekakor tista osebnost, ki ima o slovenski osamosvojitvi marsikaj za povedati, saj je bil eden njenih glavnih akterjev. Najprej si je v knjigi Pomen osamosvojitve zastavil vrsto vprašanj, saj je to predvsem problemska knjiga o zgodovini slovenske državnosti, izvedbi osamosvojitve in današnjem stanju slovenske državnosti. Bi se lahko zgodilo, da slovenska osamosvojitev ne bi uspela, in bi danes še vedno živeli v Jugoslaviji? Bi lahko decembra 1989 na »miting resnice« v Ljubljano pripotovala več desettisočglava množica demonstrantov z juga države? Bi lahko JLA pred volitvami 1990 povsem razorožila slovensko teritorialno obrambo? Bi namesto Demosa prvo postsocialistično vlado lahko sestavljale »stranke socialističnega samoupravljanja«? Bi se lahko ponesrečil plebiscit 23. decembra 1990? Bi se lahko zgodilo, da bi slovenska vlada zaman prosila države »dobrotnice« za pomoč v orožju? Bi lahko ladja z orožjem (namesto 21. junija 1991) priplula v Koper z desetdnevno zamudo? Bi lahko politika Gorbačova rešila krizo sovjetske Partije in ohranila moč sovjetske armade, ki bi v pravem trenutku podprla JLA? Bi lahko JLA z vso močjo napadla razoroženo Slovenijo, v kateri bi se godili notranji politični boji? Bi se lahko zgodilo, da slovenski predsednik in zunanji minister med vojno julija 1991 ne bi mogla prepričati v slovensko neodvisnost niti evropske »trojke« niti predsedujočega OVSE in nemškega zunanjega ministra Hansa Dietricha Genscherja?

Dimitrij Rupel s predzadnjo knjigo Podobe iz resničnosti, ki jo je predstavil konec januarja letos na Slovenski matici. FOTO: Ivo Žajdela

Spraševanje o pomenu samostojne slovenske države 

In: bi se lahko leta 1991 oz. 1992 sicer nekako osamosvojili, potem pa bi osamosvojitev lahkomiselno zapravili? Od kod takšna vprašanja, se je vprašal?

»Kaže, da se je mogoče trideset let po ustanovitvi in mednarodnem priznanju samostojne slovenske države spraševati o njenem pomenu, pravzaprav o njenem smislu. To vprašanje se je postavljalo vsa leta in desetletja od pomladi narodov, v vseh mogočih predvojnih, medvojnih in povojnih časih, potem pa je ob koncu hladne vojne izginilo z dnevnega reda. Postalo je nesmiselno, ker je bilo rešeno. Na neki način so postale neaktualne in nesmiselne Majarjeve, Ehrlichove, Koroščeve, Vidmarjeve ali Kardeljeve hipoteze o 'narodnem vprašanju' oz. 'vprašanju naroda', kakor se je še leta 1970 izrazil Dušan Pirjevec.«

Med Majarjevo Zedinjeno Slovenijo in ustanovitvijo slovenske države

Skoraj stoletje in pol je minilo med Majarjevo Zedinjeno Slovenijo (marec 1948) in ustanovitvijo slovenske države (1991). V tem času so, precej pred Slovenci, zase poskrbeli mnogi narodi: Italijani (1861), Madžari (1867), Nemci (1871), Norvežani (1905), Estonci (1919), Irci (1937), celo Hrvati (1941).

Ustanovitev lastne narodne države je uspela Slovencem šele ob koncu hladne vojne, istočasno z razpadom Sovjetske zveze in Jugoslavije. Pred tem so obstajale različne individualne in kolektivne pobude, ki so slovensko skupnost približevale neodvisnosti oz. državni obliki. Poskus z Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov (1918), ki seveda ni dosegel standardov običajne državnosti (saj »država SHS« ni bila mednarodno priznana), je zdržal komaj dober mesec dni, do združitve s Srbijo. Po letu 1945 pa je bila Slovenija pač ena od šestih jugoslovanskih »socialističnih republik«.

Do osemdesetih let 20. stoletja je bila misel na lastno državo prepovedana

Vse do osemdesetih let 20. stoletja je bila vsaka misel na lastno državo bodisi iluzorna, bodisi prepovedana, nas spomni Rupel. »Pristojni in ugledni avtorji narodnih programov ali razprav o slovenskem narodnem vprašanju so se povezavi naroda z državo večinoma izogibali in celo svarili pred njim. Nekateri so se bali, da bi država, ki so jo vodili ne-Slovenci in katere prestolnica je bila zunaj slovenskega etničnega območja, lahko prevzela ali odpravila slovenski narod, zato so svarili pred prekrivanjem naroda z državo in priporočali varnostno razdaljo med njima. Med pisci razprav o slovenskem narodu je šel najdlje Edvard Kardelj, ki si za zgodovinski/politični cilj ni izbral niti države, ampak je v članih narodov oz. držav videl predvsem direktne občane svetovne skupnosti.«

Domišljija je mnoge avtorje zapeljala k potvorbam in neresnicam

Norman Davies v Zgodovini Evrope (Ljubljana, 2013, str. 21) opozarja, da nekateri zgodovinarji »opuščajo preučevanje konvencionalnih dejstev«, s čimer »vzgajajo študente, ki se ne nameravajo več učiti tega, kar se je zgodilo, kako, kje in kdaj«. To imenuje »zaton faktografske zgodovine«, ki naj bi jo nadomestila »zgodovinska domišljija«. Za domišljijo lahko rečemo, da je svobodna in neomejena, lahko je tudi zanimiva in duhovita, vendar je mnoge avtorje zapeljala k potvorbam in neresnicam, s čimer je bila – predvsem v totalitarnih sistemih, kot so bili internacionalni in nacionalni socializem pa fašizem – povzročena velika škoda.

»Takšno zgodovino lahko preučujemo podobno kot zdravniki preučujejo patološke pojave in bolezni,« piše Rupel in doda, da to »velja za mnoge slovenske zgodovinske teorije, učbenike, celo enciklopedije iz socialističnih časov, ki jih je treba brati z vso previdnostjo. Usoda zgodovinskih poročil iz časov revolucij in diktatur je neprijetna, saj so prepoznana kot napačna in jih je bilo prej ali slej potrebno zavreči. Nekatera so doživela popravila in revizije, tako da njihovo raziskovanje zahteva detektivske sposobnosti. Da vse skupaj ne bi bilo preveč preprosto, so večkrat tudi poskusi revizij označeni kot ideološki in pristranski.«

O »lepotah« drugačnega razpleta jugoslovanske krize, kot se je v resnici zgodil, se je mogoče prepričati ob pogledu na podobe pet tisoč milijonskih, petdeset tisoč milijonskih in pet milijardnih jugoslovanskih bankovcev iz leta 1993. VIR: knjiga

Zanikovanje pomena slovenske osamosvojitve

Ruplovo pisanje se ukvarja s pomenom slovenske osamosvojitve, neodvisnosti in državnosti. »Kakšen pomen temu nespornemu dejstvu pripisujejo posamezni avtorji, kolumnisti, učitelji in kajpada politiki, je med drugim razvidno iz odločitev v zvezi z Muzejem slovenske osamosvojitve. Poleg vladnih razlag, češ da ga je najbolje združiti v skupen muzej 'novejše zgodovine', so tu še članki, ki izražajo hvaležnost vladi, da je pravočasno zaustavila nesmiselni projekt, in predlagajo ustanovitev 'muzeja o Jugoslaviji'.«

Rupel spomni, da napake in težave v letih po osamosvojitvi pogosto pripisujejo t. i. »desnici«, kar je problematično glede na dejstvo, da so tri četrtine časa po letu 1990 v Sloveniji vladali »levičarji«, predsedniki države pa so bili vsi z levice.

Dogajanje med letoma 1987 in 1992 je bilo za Slovence prelomno

Rupel spomni, da se najpogostejša »proti-osamosvojitvena« izjava glasi, da se je slovenska država začela že leta 1945 in da brez NOB oz. revolucije osamosvojitve leta 1991 sploh ne bi bilo. Težava takšnih izjav je v tem, da je osamosvojitev (katere pravi datum je 26. junij 1991 oz., če smo formalisti, 22. maja 1992, ko je Slovenija postala članica OZN) vsebovala dve ločitvi: lo­čitev od Jugoslavije in ločitev od enostrankarskega/komunističnega sistema.

Nato je terminološko narobe zapisal: »Osamosvojitev je bila utemeljena s koncem revolucije in državljanske vojne.« To o koncu državljanske vojne ponavljajo za Bučarjem. Do demokratizacije leta 1990 seveda ni bilo, ker ni moglo biti, nikakršne državljanske vojne. Komunisti so med vojno in po njej protirevolucijo uničili. Po tem uničenju, po letu 1945, je bila v Sloveniji le udbovsko-komunistična diktatura in totalitarizem najbolj trde sorte. Za državljansko vojno sta potrebna dva kolikor toliko enakovredna politična akterja.

»Že bežen in površen pogled pokaže, da je bilo dogajanje med letoma 1987 in 1992 prelomno,« poudari Rupel. »Pomenilo je velikansko spremembo v primerjavi s prejšnjimi organizacijami slovenske skupnosti. Slovenci svoje države seveda niso začeli graditi v praznini oz. ab ovo, kot da pred osamosvojitvijo ni bilo ničesar.«

Dimitrij Rupel. FOTO: Ivo Žajdela

Življenje v socialistični Jugoslaviji je bilo omejeno z enostrankarskim sistemom

Avtor spomni, da so Slovenci v stoletju in pol razpolagali z lokalno in deželno, celo »republiško« samoupravo, imeli svoje knjige in knjižnice, časopise, šole, bolnišnice, celo sodišča ..., niso pa imeli svojega denarja, svoje vojske in svoje diplomacije; njihove prestolnice so bile zunaj slovenskega ozemlja, o glavnih rečeh, recimo o razporejanju narodnega dohodka, so odločali drugi.

Življenje v socialistični Jugoslaviji je bilo poleg drugega omejeno z enostrankarskim sistemom, ki mu je poveljeval Beograd, do leta 1980 Josip Broz. O »lepotah« drugačnega razpleta jugoslovanske krize, kot se je v resnici zgodil, se je mogoče prepričati ob pogledu na podobe pet tisoč milijonskih, petdeset tisoč milijonskih in pet milijardnih jugoslovanskih bankovcev iz leta 1993.

Jugoslavija je bila slabo razvita in zaostala država

Rupel tudi poudari, da je bila Jugoslavija v primerjavi z zahodnoevropskimi državami slabo razvita in v marsikaterem pogledu zaostala država, ki se je nenehno bojevala s problemi življenjskega standarda, z vsakovrstnim pomanjkanjem, predvsem pa s pomanjkanjem pravne varnosti, negotovostjo glede človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Povezovala se je s sebi podobnimi državami, predvsem v Vzhodni Evropi in na drugih celinah.

»Jugoslovanski voditelji so se družili z diktatorji in revolucionarji, da so potem skupaj izražali nezaupanje do zahodne civilizacije in kapitalizma. Na neki način je bilo neuvrščeno gibanje rezervno območje velesil komunistične usmeritve, pri čemer je v ozadju med Sovjetsko zvezo in Kitajsko potekal konkurenčni boj. Zahod je v tem gibanju – včasih lahkoverno in v pričakovanju nevtralnosti – videl manjše zlo, kot sta ga predstavljali komunistični jedrski velesili, zato je bil pripravljen na različne koncesije.«

Dimitrij Rupel med rokovanjem s papežem Janezom Pavlom II. VIR: knjiga

Samostojna Slovenija se je rešila Dunaja in Beograda

»Bistveni problem položaja Slovencev v mnogo-narodnih državah so bili kajpada napeti, tupatam sovražni odnosi med njihovimi narodi; dvori in politbiroji pa so v vseh primerih predstavljali nad-narodne, celo brez-narodne strukture. Država je bila bodisi 'osvobojena' narodnega značaja, bodisi je z njo upravljal večinski narod.

S prostim očesom je mogoče opaziti razlike med državami, v katerih so živeli Slovenci: med avstrijsko oz. avstro-ogrsko državo, med prvo, drugo Jugoslavijo in samostojno Slovenijo. Samostojna Slovenija se je rešila Dunaja in Beograda, dobila je svoj sedež v mednarodnih organizacijah, slovenščina je postala uradni jezik EU ... Ob neodvisnosti je Slovenija dobila priložnost, da se reši ideološke, komunistične, samoupravne, neuvrščene navlake, in da ureja odnose z drugimi narodi oz. državami v skladu s svojimi nacionalnimi interesi, ki jih je v najbolj preprosti obliki formuliral plebiscit leta 1990, za njim pa še referendum o EU in Natu leta 2003. Za Slovenijo se je začelo novo brezmejno življenje, njeni ljudje so vse bolje živeli.

Vedno več odkrite politike varovanja nekaterih prvin socializma

Rupel opozarja na pereč problem aktualne Slovenije, ki izvira iz rezultata volitev leta 1990: na predsedniških volitvah je namesto voditelja Demosa Pučnika zmagal bivši partijski predsednik Kučan, s čimer se je začelo sprva previdno, pozneje pa vse bolj razvidno obdobje »kohabitacije« med osamosvojitelji in starimi partijskimi strukturami. Te so obdržale vajeti v bankah, šolstvu, pravosodju in v medijih /podpisani dodajam najmanj še kulturo/, torej slovenski osamosvojitveni projekt ni mogel biti dokončan in podoben demokratičnim spremembam v državah višegrajske četverice in celo na Hrvaškem. Kohabitacija, ki je upoštevala rezultat plebiscita in do neke mere omehčala vojno med JLA in Slovenijo (25. junija do 7. julija 1991), se je začela spreminjati v odkrito politiko varovanja nekaterih prvin socializma.

Po potovanjih po svetu se je Dimitrij Rupel srečal tudi s takšnimi zanimivostmi. VIR: knjiga

Zakaj se Slovenci nismo osamosvojili pred letom 1991?

»Po letu 2008, ko je Janševa vlada izpeljala štiriletni mandat skupaj s predsedovanjem OVSE in Evropski uniji, hkrati pa je prevzela evro in vstopila v schengen (2007), se je kulturni boj stopnjeval in dosegel višek z 'vstajami' in kolesarskimi protesti,« piše Dimitrij Rupel. »Vsemu temu razburljivemu dogajanju je sledila odlična volilna zmaga Roberta Goloba, ki je, resnici na ljubo, prevzel velik del programa Levice, katere članice in člani so politično povezani z revolucionarnimi in skrajnimi levimi gibanji po svetu. Da bi se položaj še poslabšal, je izbruhnila vojna med Rusijo in Ukrajino.«

Zanj je pomembno vprašanje, zakaj se osamosvojitev ni zgodila pred letom 1991, in kateri dejavniki so Slovencem preprečevali ustanovitev države, v kateri bi odločali tudi o tistih rečeh, o katerih so – prepričani, da Slovenci za odločanje o njih niso sposobni – odločali drugi.

Vsebina knjige je zelo pestra 

O pestrosti govori šest poglavij knjige in znotraj njih mnoga podpoglavja:

Prva svetovna vojna, prva Jugoslavija (1914–1941): Leopold Lojka ali kaj bi bilo, ko bi bilo (»Als ob Geschichte«), Ljudstvo in narod, Koroščeva odsotnost, Glavni govornik Ivan Hribar, Trideseta leta (Korošec, Vidmar, Kardelj), Katoliška stališča, Blejski sporazum 1938.

Druga svetovna vojna, še ena Jugoslavija (1942–1944): Londonska vlada, Tito, Ehrlich in Žebot, Alojzij Kuhar, Matej Bor, Stalinu, Tito–Šubašić, Izidor Cankar, Edvard Kocbek, Umor Ehrlicha, Dolomitska izjava, Partizanski dosežki.

Hladna vojna (1945–1990): Strah in pogum, Hannah Arendt, Pojavi hladne vojne, Trst in Informbiro, Obračun z liberalnimi komunisti, iskrenje v kulturi, Nemška vzhodna politika, Kardelj in Tito objavljata v ameriški reviji, Foreign Affairs, Politična sporočila Prešernovih proslav, Uganka delitve 50/50, Opozicijsko šepetanje, Slovenska pomlad 1987–1990 (kronologija), Majniška deklaracija 1989, Nova evropska država?, Pripravljalni koraki (1987–1989), Volitve in sestavljanje vlade, V tujini se sprašujejo: gre za etnični prepir ali demokratično gibanje?.

Jugoslovanska, sovjetska kriza, demokracija, EU in NATO (1991–2004): Kohabitacija in druga delikatna vprašanja, Tuji državniki o reševanju jugoslovanske krize, Brionska deklaracija, Slovenska in nemška diplomacija, Bobbitt, Kozirev; zaskrbljujoči izid »dolge vojne«, Srednja Evropa, Vprašanja in odgovori (o prihodnosti socializma).

Slovenija, Hrvaška, Kosovo, Rusija, Gruzija, Ukrajina (2005–2023): Kriza zaupanja, kulturni boj, Višegrajska četverica, Srednja Evropa, Trimarium, Mednarodne težave in notranje napetosti, Ukrajina, Tretja Jugoslavija?.

Vojna in mir: Mir v našem času, Pučnikov načrt, Kulturni marksizem, Novi red.