Dimitrij Rupel je 24. oktobra 2024 v Ljubljani predstavil zajetno knjigo Približevanje (599 strani, založba Dobra knjiga). Gre za pomemben prispevek vrhunskega intelektualca k razumevanju naše sodobne zgodovine in sedanjosti. Med drugim je opisal »zanimivo« srečanje na ulici, ki zgovorno ilustrira, v kakšni postudbovski družbi živimo. Takole je zapisal (str. 538–540).

Dimitrij Rupel s knjigo Približevanje (599 strani). FOTO: Ivo Žajdela

Boš že videl, tam vse vedo o tebi

Nekega zgodnjepomladnega dne sem na terasi pred vhodom v preddverje Cankarjevega doma, kjer naj bi se srečal z enim od junakov svoje knjige Voditelji Slovenije, ki je bila tik pred izidom, opazil obraz, ki se mi je zdel nekoliko znan, vendar ga nisem znal povezati z nobenim krajem ali časom. Mož je sedel je na kovinskem stolu pri majhni mizi, na kateri je bila prazna skodelica. Mislim, da sem mu, čeprav nisem zares vedel, kam bi ga dal, celo pokimal. Temu je sledil glasen odzdrav: »Le pazi,« je rekel, »niti predstavljaš si ne, kaj vse imajo o tebi v vojski.« Kratko sem odgovoril, da ne vem, o čem govori, in da nisem pripravljen na pogovor, saj »nisva krav skupaj pasla«. Obraz, ki sem zdaj o njem vedel samo to, da mi je zoprn in celo sovražen, je nadaljeval: »Boš že videl, tam vse vedo o tebi.« Odrinil sem vhodna vrata in vstopil v Cankarjev dom, kamor – po pripovedovanju prijateljev – redno zahaja mož, s katerim naj bi se sestal. Ko je prispel, sem skozi polodprta steklena vrata zagledal obraz, ki me je bil ogovarjal pred nekaj minutami. Bil je presenečen, ko je ugotovil, kdo je moj sosed pri mizi v notranjosti lokala.

Od kod sovraštvo v Sloveniji in kdo so sovražniki?

Zoprni, pravzaprav sovražni človek je v meni prebudil dogajanje, ki je zdaj oddaljeno okrog petdeset let. V teh petdesetih letih sem večkrat doživel zoprne opazke in postopke, ki bi jih lahko preprosto označil kot sovražne. Pri tem se mi zastavlja prvo vprašanje: so imeli moji sovražniki kaj skupnega? In drugo vprašanje: na kakšen način so – če so – povezani med seboj? Kdo so moji sovražniki? Tretje, najpomembnejše vprašanje pa je: od kod sovraštvo v Sloveniji?

V času vojne med Izraelom in Arabci

Leta 1973 in 1974 sem bil pri vojakih. To je bil čas vojne med Izraelom in Arabci in čas naftnega embarga. Šestega oktobra 1973, na dan izraelskega praznika Jom Kipur, sta egiptovska in sirska vojska skupaj napadli Izrael z namenom, da osvojita ozemlja (Sinaj, Golan), ki sta jih izgubili v vojni leta 1967. Prav v času vojne na Bližnjem vzhodu so oficirji JLA v kasarni pripravljali politični proces proti meni. Iz partijskega vrha so dobili nalogo, naj na vse mogoče načine utrdijo jugoslovansko prijateljstvo z neuvrščenima Egiptom in Sirijo, in prikažejo (posebej v vojaško-partijskih krogih) Izrael kot sovražno državo. Odkar so si Judje ustanovili državo, so Arabci, zlasti Palestinci, njihovi sovražniki. V tej vojni, v katero so posegli Američani in Sovjeti, Arabci niso bili uspešni, neke vrste rešitev pa je predstavljal sporazum med Egiptom in Izraelom v Camp Davidu leta 1978.

Udbovska vloga, ki jo je odigral novinar športne rubrike Dela Boris Kutin

Kakor se pogosto – v diktaturah jugoslovanskega ali ruskega tipa pa praviloma – dogaja, je bil za začetek procesa, ki je bil del scenarija za poenotenje in discipliniranje političnega življenja, v bistvu namenjen prepoznavanju »razrednega sovražnika« (v tem primeru mene). Za ta namen je bil potreben »prijatelj« oziroma »prijateljski ogenj«. To vlogo je odigral novinar športne /šahovske rubrike Dela Boris Kutin. Po naročilu partijske organizacije in oficirja Kontraobveščevalne službe KOS (ki je bil kot običajno zastavnik ali kak drug nižji oficir, ki je imel posebna pooblastila in so se ga vsi bali) je novinar napisal 16 strani dolgo obtožnico, v kateri je v meni – na podlagi prijateljskih pogovorov sredi kasarniškega dolgočasja, pogosto o politiki – prepoznal privrženca ameriške in natovske politike, ki so mu bili v ZDA med drugim všeč jesenski gozdovi, katerih listje je krasilo drevorede v državi Massachusetts s svojo rumeno in rdečo barvo, pojav, ki ga imenujejo foliage. Dogajanje jeseni 1973 v štajerski kasarni sem opisal v dveh knjigah: v romanu Hi kvadrat in v eseju Zadnjih sto let.

Komunistični »Ilegalec« oziroma vosovec v Ljubljani. FOTO: Ivo Žajdela

Začelo se je zaradi zarote molka o komunističnih zločinih

Tako je Dimitrij Rupel opisal svoje »zanimivo« srečanje z neznancem na ulici leta 2024 in dogajanje, ko je bil pred 50 leti v vojski. Naj kot neke vrste komentar k temu dodam svojo podobno izkušnjo.

Od srede 80. let sem postajal kritični član takratne družbe oziroma komunističnega režima, ki ji je totalitarno vladal. Že takrat sem se prvič v javnosti pojavil na temo povojnih komunističnih zločinov, največjega zločina v slovenski zgodovini. Pred tem sem študiral zgodovino in profesorji so nam govorili o vsem mogočem drugem, samo o zločinih komunistov ne. Ko sem pa prvič v neki publikaciji prebral besedno zvezo poboj domobrancev v Kočevskem rogu, se je pred mano pojavilo veliko vprašanje o tem, kaj to pomeni, kaj se je takrat dogajalo. Do podatkov sem prihajal zelo počasi. Zato in zaradi očitno velikega dogodka sem se pri tem začel truditi glede informacij.

V meni se je vedno bolj odpiralo še eno komunistično brezno

Konec maja 1988 sem se v Gorici srečal s prvim domobrancem, z nekom, ki je preživel povojne poboje. Bil je Vinko Levstik, politični emigrant, ki nato še nekaj časa ni smel v Slovenijo, ker so mu tu komunisti grozili, da ga aretirajo, zaprejo in mu »sodijo« za »vojne zločine«. Tako se je v meni vedno bolj odpiralo še eno komunistično brezno, o komunističnem totalitarizmu ter posledično o demokraciji in svobodi za slovensko družbo.

Ob demokratizaciji leta 1990 sem že veliko vedel o povojnih pobojih (v Kočevskem rogu). Vedno več pa tudi o še neprimerno hujši temi, o komunistično-partizanskem nasilju nad Slovenci med drugo svetovno vojno. Tisto leto sem že veliko napisal in objavil na to temo.

Udba me je »spremljala« s sledenjem, prisluškovanjem telefonu in vdiranjem v stanovanje

Takrat sem o komunistični tajni »policiji« Udbi seveda že nekaj vedel, nisem pa je še videl oziroma srečal. Šele precej kasneje sem izvedel, iz številnih udbovskih listin, ki so v Arhivu Slovenije, da me je Udba v letih pred demokratizacijo zelo tesno »spremljala«, tako s sledenjem, prisluškovanjem telefonu in vdiranjem v stanovanje.

Ko sem vrtel film nazaj, sem se spomnil tudi čudnih obiskov Zmaga Jelinčiča na mojem službenem mestu, predvsem pa tega, da mi je v nekem trenutku ponudil, da mi lahko priskrbi eksploziv, da bi razstrelil kakšen partizanski spomenik. Ko so leta 1993 objavili Jelinčičev »dosje«, ki pa seveda ni bil dosje, ampak informacija o njegovem sodelovanju z Udbo, mi je bilo »vse« jasno.

Analiza sovražne aktivnosti Iva Žajdele, Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije, USDV /Uprava Službe državne varnosti/, uvodni del, Ljubljana, april 1989. FOTO: Ivo Žajdela

»Obisk« sina »narodnega heroja« Staneta Semiča - Dakija

Ker sem bil v začetku 90. let že razmeroma znan, kar se tiče pisanja o komunističnih zločinih, se mi je enkrat marca 1991 javil »novinar« in »oče« Nedeljskega dnevnika Miran Sattler, da bi o meni naredil zapis v njegovi znani rubriki Znanec iz sosednje ulice. Tega je potem objavil 24. marca 1991.

Kako je udbovček Sattler naredil zapis o meni? Dogovorjena sva bila, da me bo obiskal na domu. Približno 15 minut po Sattlerjevem prihodu je na vratih pozvonilo. Pred vrati me je pričakal neznan moški, star med 40 in 50 leti. Dejal je, da je sin Staneta Semiča - Dakija in da želi, da prekličem, kar sem neresnično napisal o njegovem očetu. Odgovoril sem mu, da sem napisal tisto, kar so mi ljudje o Semiču povedali. To ga ni zadovoljilo, ampak je začel vztrajati, da tisto ni res in da moram zapisano preklicati. Nato je samo še to ponavljal in začel biti vedno bolj glasen in grozeč.

Urednika sem si dovolil opozoriti, da ga ne čaka najbolj prijetna prihodnost

Hitro po začetku pogovora se je približal Miran Sattler. Vprašal je, za kaj gre in na moje pojasnilo je začel miriti Semičevega sina. Ta je potem kmalu odšel. Nikoli več ga nisem videl. Nato sva se s Sattlerjem spet usedla in odgovoril sem na njegova vprašanja.

Potem pa je v svoji rubriki Znanec iz sosednje ulice zapisal: »Ivo Žajdela je po svojem načinu premišljevanja zgodovinar, ki želi s svojo resnico takoj med ljudi, publicist, ki analizira dogodke in ljudi, ki sta jih prikrivala molk ali zemlja. Urednika sem si dovolil opozoriti, da ga ne čaka najbolj prijetna prihodnost: v poklicnem delu pa da bo nedvomno mnogo bolj pomembna točnost kot objektivnost.«

Iva Žajdela čaka še nedvomno veliko takšnih intervencij

Takoj za tem je nadaljeval: »Nato je potrkalo na vrata. Pred njimi je stal neznan moški rahlo upognjenih, srednjih let, s svetlimi brki. Ivo Žajdela ga je povabil naprej. Zvedela sva, da je sorodnik pokojnega Staneta Semiča - Dakija. Ker je bilo o njem v prvi številki Novega Jutra objavljeno krajše pismo, v katerem dopisnik uporablja hudo in težko besedo, je Dakijev sorodnik protestiral. Pogovor med Ivo Žajdelo in njem je trajal poldrugo uro. Bil je ves čas na robu nečesa, kar ni spominjalo na spravo.«

Sledil je še Sattlerjev poduk: »Iva Žajdela kot publicista, založnika in pisca čaka še nedvomno veliko takšnih intervencij, kar seveda, kdo je to sam doživljal kot urednik, pomeni nenehno stresno počutje.«

Analiza sovražne aktivnosti Iva Žajdele, Republiški sekretariat za notranje zadeve SR Slovenije, USDV /Uprava Službe državne varnosti/, Ljubljana, april 1989. Iz zaključka, kjer je Udba tik pred demokratizacijo, leta 1989, že morala ugotoviti, da ne morejo proti meni zagnati kazenskega pregona – zaradi »sovražnega delovanja proti SFRJ«. FOTO: Ivo Žajdela

Udbovski časopis za diskreditacijo tistih, ki komunistom niso poslušni

Že dolgo mi je jasno, da je bil Nedeljski dnevnik udbovski produkt. Udba ga je ustanovila in nato uporabljala za indoktrinacijo Slovencev ter diskreditacijo tistih, ki komunistom niso poslušni oziroma so oporečniki.

Ne vemo, ali si je Ruplov sogovornik v Cankarjevem domu »naročil« podobnega udbovskega »soigalca«, kot si ga je leta 1991 Miran Sattler, da je nato lažje napisal zapis o meni, ki je služil javni pridigi, »opozorilu« o pomenu točnosti in objektivnosti ter moji diskreditaciji in zastraševanju. In: 15-minutni »pogovor« s Semičevim sinom je Sattler nategnil na poldrugo uro. Meni pa je pridigal o točnosti in objektivnosti.

Svojih sodržavljanov so se lotevali na vse mogoče pritlehne načine

Takšni so bili, komunistični udbovčki, vsi strašni, nevarni in neskončno pokvarjeni. Svojih sodržavljanov so se lotevali na vse mogoče pritlehne načine. Pa saj so jih na desetine tisoče tudi umorili ...