»Vaške straže« na Gorenjskem v letu 1942

Damjan Hančič je raziskal »vaške straže« na Gorenjskem v letu 1942, pojav krajevne samoobrambe, nekakšnih vaških straž (v virih največkrat poimenovani kot Selbstschutz), ki so poleti in jeseni 1942 nastajale v okrožju Kamnik (zlasti v Tuhinjski dolini) kot spontan odgovor prebivalstva na nasilje komunističnih partizanov, ki je povzročalo povračilne ukrepe okupatorja, zaradi česar je trpelo predvsem civilno prebivalstvo. Tovrstna samoobramba se je najbolj razvijala v osrednjih krajih Tuhinjske doline (Šmartno, Zgornji Tuhinj) in je bila v tesni povezavi s krajevno nemško žandarmerijo, vendar je bila zelo slabo oborožena in številčno šibka. Zato je kmalu prenehala obstajati, k čemur je pripomogla množična mobilizacija mlajših moških v nemško vojsko. Vendar te oblike samoobrambe niso imele skoraj ničesar skupnega z ustanavljanjem Gorenjskega domobranstva (nemško Oberkrainer Selbstschutz) v letu 1944, saj tega takrat v Tuhinjski dolini sploh ni bilo, a tudi v večjem delu kamniškega okrožja domobranstvo ni razvilo tolikšne moči kot v sosednjem kranjskem okrožju.

Dimitrije Ljotić (Jugoslovenski nacionalni pokret Zbor) se je smrtno ponesrečil, ko je njegov avtomobil 23. aprila 1945 pri Dobravljah v Vipavski dolini zadel v porušeni most. VIR: Wikipedia

(Prazni) grob Dimitrija Ljotića na pokopališču v Šempetru pri Gorici. VIR: najdigrob.si

Srbski prostovoljni korpus na Primorskem leta 1944 in 1945

Objavili so prispevek srbskega zgodovinarja Bojana Dimitrijevića Srbski prostovoljni korpus na Primorskem v Sloveniji leta 1944 in 1945. Prispevek predstavlja pregled delovanja Srbskega prostovoljskega korpusa (Srpski dobrovoljački korpus, SDK), ki je novembra 1944 prišel v Operacijsko cono Jadransko primorje, torej na ozemlje današnje Primorske. Korpus je pripadal srbski vladi generala Milana Nedića. Nemške vojaške oblasti so ga uporabljale za boj proti komunističnim Brozovim enotam v okupirani Srbiji od leta 1941 do leta 1944. Po prodoru sovjetske vojske v Jugoslavijo in Srbijo jeseni 1944 so korpus premestili v Operacijsko cono Jadransko primorje. Prispevek prinaša podrobnosti o delovanju SDK, njegovi velikosti in vlogi na tem območju ter o tragični usodi njegovih pripadnikov. Večino tistih, ki se jim je uspelo ob koncu vojne umakniti v Avstrijo, so Angleži z zvijačo izročili Brozovim partizanskim silam, ki so jih umorile v odročnih predelih Slovenije. Prispevek temelji na avtorjevih arhivskih raziskavah ter na srbski emigrantski in slovenski literaturi.

(Prazni) grob Dimitrija Ljotića na pokopališču v Šempetru pri Gorici. VIR: najdigrob.si

Jelka Piškurič: Ženski zapor na Igu, 1956–1967

V prispevku Ženski zapor na Igu, 1956–1967 Jelka Piškurić obravnava delovanje ženskega kazensko poboljševalnega doma na Igu v prvih desetih letih njegovega obstoja, bivanjske razmere, različne oblike prevzgojnega dela z obsojenkami in gospodarske enote, v katerih so delale obsojene.

Ko je bilo na začetku petdesetih let konec obdobja najhujšega uničevanja »nasprotnikov« komunističnega režima (pri čemer so bile kazenske ustanove pomemben del represivnega aparata), se je začel postopoma spreminjati tudi režim prestajanja kazni. Spremembe, ki so se nakazale v drugi polovici desetletja, so se nadaljevale v šestdesetih letih, kar je avtorica skušala prikazati v prispevku.

Ženske obsojenke so na Ig prišle julija 1956, v grajsko poslopje, ki je bilo prej namenjeno moškim obsojencem. Čeprav so stavbo ob prihodu žensk deloma obnovili, se je kmalu pokazalo, da ne more nuditi optimalnih pogojev za bivanje obsojenk in prevzgojno delo. Pogled na prevzgojo obsojenk in na pomen fizičnega dela pri prevzgoji se je začel postopoma spreminjati v šestdesetih letih. Sicer so svobodnejši režim prestajanja kazni za izbrane obsojenke uvedli že ob koncu petdesetih let.

Zapor je v prostorih ižanskega gradu ostal vse do današnjih dni. Zavod za prestajanje kazni zapora Ig, kot se imenuje danes, je še vedno edini ženski zapor v Sloveniji, kjer se izvršuje tudi pripor za ženske. Delo z obsojenkami se je v desetletjih njegovega obstoja spremenilo, a še vedno se zavod spopada s težavami zaradi starosti in nefunkcionalnosti stavbe ter pomanjkanja prostorov za izvajanje različnih dejavnosti, kar vpliva na kakovost bivanja obsojenk.

Gentilejeva šolska reforma in slovensko šolstvo na Primorskem 1918–1941

Milena Černe piše o Gentilejevi šolski reformi in slovenskem šolstvu na Primorskem 1918–1941. Oskar Mulej je osvetlil stanje in notranja razmerja v slovenskem naprednem (liberalnem) taboru na pragu druge svetovne vojne.

 Naslov prispevka Roka Bratine je Od »reformiranega« komunista do »spravitelja« naroda – politična kariera in stremljenja Boruta Pahorja (1986–2011).