To je v svetu močno spodbudilo raziskave izvora oz. provenience umetnin, ki so podlaga vedno pogostejšim primerom njihovega vračanja. Sočasno se razpira prostor reinterpretacij kolonialne zgodovine, s čimer se srečujejo zlasti muzejske ustanove v nekdanjih kolonialnih velesilah. Slovenski prostor pri tem ni izjema, a se bolj sistematičnemu raziskovanju tega področja posveča šele zadnja leta. Prispevek v kontekstu aktualnih izzivov in dilem v mednarodnem prostoru prikazuje nekatere novejše rezultate raziskav restitucije umetnin po drugi svetovni vojni.

Mojstrovine med različnimi interesi 

Egipt je nedavno napovedal dolgo pričakovano otvoritev Velikega egiptovskega muzeja, katerega gradnja na planoti na obrobju Kaira in v neposredni bližini piramid v Gizi se je začela že leta 2002. Ob tem je egiptovski arheolog, egiptolog, nekdanji minister za starine in vodja egiptovskega Velikega sveta za starine Zahi Hawass (1947) obudil desetletja dolga prizadevanja za vrnitev nekaterih največjih zakladov starodavnega Egipta. V želji, da bi muzej ob otvoritvi predstavil svetu in domači javnosti vso veličino nekdanje civilizacije, je pozval k repatriaciji (med drugim) doprsnega kipa egiptovske kraljice Nefretete, ki ga hrani Novi muzej (Neues Museum) v Berlinu. 

Mojstrovino kiparja Tutmoza je v Egiptu leta 1912 odkril nemški arheolog Ludwig Borchardt (1863‒1938) in jo prenesel v Berlin, Egipt pa si vse od takrat prizadeva za njeno vrnitev. Čeprav se je bil Hawass pripravljen pogovarjati tudi o izposoji eksponata za otvoritev, je naletel na izmikajoče se odgovore muzejske ustanove; v tem trenutku se zdi, da bo otvoritev muzeja potekala brez enega od največjih draguljev umetnosti starega Egipta.

Otvoritev muzeja bo potekala brez enega od največjih draguljev umetnosti starega Egipta.

Vprašanje vračanja dragocenih arheoloških izkopanin v Egipt je zelo izpostavljen, a nikakor osamljen primer. Mediji pogosto poročajo o odmevnih vračilih umetniških del, pri čemer že dlje časa prednjačijo umetnine, zaplenjene Judom v času nacizma, v zadnjih letih pa vedno bolj tudi dragocenosti, ki so jih evropske države nezakonito prepeljale iz nekdanjih kolonij. 

Le redko gre za preproste zgodbe; vračanje umetniških del, bodisi v obliki restitucije, ko se dela vračajo posamezniku ali skupnosti, bodisi v obliki repatriacije, ko se ta vračajo v državo izvora, praviloma odpira zapletene in večplastne dileme. Kdo ima pravico odločati o tem, kako in na kakšen način naj države ravnajo z lastno kulturno dediščino ter kako jo interpretirati? Ali so evropski muzeji, še posebej tisti v nekdanjih kolonialnih metropolah, zares upravičeni v imenu dostopnosti in prezentacije artefaktov hraniti umetniške predmete, za katere velja, da so bili pridobljeni nezakonito?

Kdo ima pravico odločati o tem, kako in na kakšen način naj države ravnajo z lastno kulturno dediščino ter kako jo interpretirati?

Hitlerjev muzej umetnosti

Nič manj zahtevna niso vprašanja, kako ravnati v primeru vračanja umetnin, ki so bile kupljene bona fide (v dobri veri), in kako postopati v primerih prisilnih prodaj premoženja, ki so bile izvršene, denimo, v času nacizma? Obseg nacističnega prilaščanja zlasti judovskih umetnin z namenom vzpostavitve Hitlerjevega muzeja umetnosti v Linzu (Linzer Führermuseum) je namreč v novejši zgodovini brez primere. Muzej, ki sicer nikoli ni bil vzpostavljen, naj bi vseboval umetnostno galerijo (oddelek starih mojstrov in 19. stoletja) ter rokodelsko zbirko, zbirko orožja, numizmatično zbirko in knjižnico. 

Umetnine za muzej so pridobivali z nakupi, nemalokrat s prisilnimi prodajami, zaplembami in krajo. Jedro za Hitlerjev muzej so predstavljale predvsem bogate umetniške zbirke judovskih družin, na primer Rothschild in Bondy, kasneje pa tudi umetniški predmeti z okupiranih ozemelj, vključno s Koroško, Spodnjo Štajersko in Gorenjsko. Nacisti so med vojno umetnine, ki so bile namenjene za muzej (ocene njihovega števila se gibljejo med 7000 in 8500), hranili na različnih lokacijah, med drugim v gradu Neuschwanstein in v benediktinskem samostanu na Kimskem jezeru, zavezniki pa so jih po koncu vojne odkrivali v različnih skrivališčih, pri čemer je bilo najpomembnejše najdišče rudnik soli Altaussee.

Umetnine za muzej so pridobivali z nakupi, nemalokrat s prisilnimi prodajami, zaplembami in krajo.

Čeprav je mednarodna skupnost po drugi svetovni vojni sprejela vrsto konvencij o varstvu kulturne dediščine v primeru vojnega spopada in za preprečevanje nelegalnih transferjev (haaška Konvencija o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada, 1954; Unescova Konvencija o ukrepih za prepoved in preprečevanje nedovoljenega uvoza in izvoza kulturnih dobrin ter prenosa lastninske pravice na njih, 1970; Unidroitova Konvencija o ukradenih ali nezakonito izvoženih predmetih kulturne dediščine, 1995), ostaja vrsta vprašanj, povezanih z vračanjem umetniških predmetov, še vedno odprtih. Tako je tudi delež umetnin, ki so jih odtujili nacisti in so bile vrnjene zakonitim lastnikom, razmeroma skromen; precej jih je že takoj po vojni končalo v zbirkah avstrijskih, nemških in drugih muzejev, vprašanja njihovega izvora pa ostajajo problematična.

Članek si lahko v celoti preberete v 40. številki magazina SLO.