Erik prihaja iz protestantsko-krščanske družine s tremi otroki in je že od otroštva vključen v Krščansko skupnost Kalvarija Celje, vsa družina pa sodeluje pri protestantskih skavtih. Že nekaj let v Mariboru vodijo rangerski rod in kot voditelji pomagajo na vsakoletnem vseslovenskem taboru. »Smo glasbena, športna in avanturistična družina, v kateri se vedno veliko zanimivega dogaja. Ob tem, da sem glasbenik in športnik, sem tudi navdušen biolog, kuhar in strasten ribič,« pripoveduje Erik, ki ga bo misijonska izkušnja zagotovo spremljala vse življenje. To se je potrdilo tudi v pogovoru z njim, saj iz njega veje širina duha, ki jo premore malokateri njegov vrstnik.

Vzdušje v sirotišnici Ebenezer. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Lani ste uspešno maturirali na Škofijski gimnaziji Antona Martina Slomška, nato pa ste se odločili za avanturistično potezo, saj ste odšli na misijon v Etiopijo. Kako je prišlo do tega? Ste se sami odločili za ta korak? 

Odločitev za potovanje v Etiopijo je bila izredno nepričakovana. Težko bi ocenil, koga je bolj presenetila, mene ali moje starše, družino in prijatelje. Razlaga niti približno ni lahka. Srečal sem se že z mnogimi religijami in verovanji tega sveta. Sam sem kristjan in o tem sem se odločal sam. Res prihajam iz krščanske družine, vendar mi je bila dana svobodna volja odločitve.

Moj načrt je bil študij veterine, a Bog je spregovoril in me poslal kot Njegovega odposlanca k Njegovim otrokom v sirotišnici. Vprašanje je bilo samo, ali bom jaz ta načrt sprejel. Izziv je bil velik, pri devetnajstih letih sam potovati v Afriko, živeti v tuji kulturi šest mesecev, brez družine in služiti sirotišnici. Apostol Pavel je zapisal: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč« (Flp 3,14). Razlaga je dolga in zapletena, a rad bi poudaril, da odločitve in celotnega potovanja z vsem delom nisem sprejel, ker sem dober in duhoven človek ter rad pomagam, temveč zato, ker je Bog dober in ljubeč.

Igre in »razgrajanje« v Ebenezerju. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Kakšen je bil prvi občutek, ko ste vstopili v sirotišnico Ebenezer Grace v kraju Hawassi? 

Sirotišnico Ebenezer Grace (ESMA) smo z družino obiskali že leta 2015, ko smo kot cerkev začeli sodelovati s sirotišnico. Tam smo preživeli dva tedna. Spoznali smo tamkajšnje vodstvo, otroke, kulturo in predvsem potrebe. Skozi vrata sirotišnice sem stopil s pričakovanjem in bežnim spominom izpred sedmih let. A se je sirotišnica v tem času zelo spremenila. Iz majhne lokalne sirotišnice je zrasla v veliko organizacijo, ki pomaga vsem pomoči potrebnim na ravni celotne države. Sirotišnica je polna radostnih in razigranih otrok, zabavnih najstnikov in ljubečih skrbnikov. V zraku je čutiti veselje, mir, medsebojno ljubezen, spoštovanje in Božjo prisotnost. Ebenezer mi je predstavljal portal, ki te iz grobe in krute realnosti preživetja in stiske, ki vlada na ulici, prestavi v svet sprostitve, miru in sreče.

Kako velik kulturni šok je za vas predstavljal prihod v Etiopijo. Kako ste se navadili na »novo življenje« v Afriki? 

Kultura v Etiopiji mi je povzročila pravi šok. Dokler tega ne izkusiš na lastni koži, si težko predstavljaš, kaj pomeni takšna kulturna razlika. Jezik, ki ga ne razumeš, kultura, ki je popolnoma drugačna od domače, navade ljudi, ki so nam nerazumljive. Nimam dovolj časa, da bi opisoval vsako razliko med našima kulturama. Če želi človek to res spoznati, mora preživeti kar nekaj časa v osrčju take kulture. Potreboval sem približno dva meseca, da sem se uspel privaditi na njihov počasen življenjski slog. Nam se vedno nekam mudi, imamo polne roke opravkov in kup informacij v glavi, ki nas spravljajo v stres in spodkopavajo naše zdravje.

Norčije v Ebenezerju. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Etiopijci so znani po zamudah, večurnih pavzah za kavo sredi delavnika, počasnem in umirjenem ritmu življenja. Zadovoljni so z malim, ne prenašajo tujega in ljubijo svoje, čeprav je tuje pogosto favorizirano in povzdigovano kot idealno. Vzljubil sem njihovo sproščenost. Seveda se mi je bilo težko privaditi na tako kulturo, še posebej kot belcu, ki v vseh pogledih izstopa iz družbe. Doživel sem veliko zanimivih interakcij z ljudmi, nekatera so bile dobre, druge neprijetne.

Zadovoljni so z malim, ne prenašajo tujega in ljubijo svoje, čeprav je tuje pogosto favorizirano in povzdigovano kot idealno.

Veliko ljudi pritiska nate, saj te vidijo kot nesramno bogatega »ferenč-a« (tujec/belec – beseda izvira iz angleške besede french), ki ima vse, kar si v trenutku zaželi. Komunikacija je bila omejena. V sami sirotišnici starejši otroci govorijo angleško, izven Ebenezerjevih vrat pa le redki. Sam sem se raje naučil osnov amharščine, njihovega uradnega jezika. Obstaja tudi žalostna stran te kulture. Vojna in nasilje, podkrepljena s korupcijo, sta državo spravili na kolena. Afriko vidimo kot celino revščine, vendar to ni pravilo za vsako državo. Etiopija je tukaj dober primer z uspešnim gospodarstvom in plodno zemljo. Vojna je v državo prinesla nasilje, kriminal, revščino, pomankanje in lakoto. Brezdomci so vsakdanje srečanje na ulicah, otroci so naučeni prosjačiti in v svoji prihodnosti ne znajo delati za kruh. Hvaležen sem, da družina Ayele, ki mi je odprla vrata, prek različnih medijev in projektov dela na vrnitvi miru in blaginje v državo.

Kako velika je sirotišnica, v kateri ste pomagali?. Kdo jo vodi in skrbi za otroke? Kakšne so bile vaše naloge v sirotišnici in kako so vas sprejeli?

Nevladno organizacijo ESMAfrica (Ebenezer Sherpherding Ministries of Africa ) vodi družina Ayele. Oče Argaw, rojen Etiopijec, je kot nadarjen učenec v mladosti pred vojno migriral v Evropo, da bi tam z družino našel boljše življenje. V Evropi je postal kristjan in študiral na Calvary Chapel Bible College Europe. Tam je spoznal svojo ženo Rachel iz ZDA, s katero se je kmalu poročil. Po nekaj letih življenja v Ameriki, sta se preselila Hawasso v Etiopijo, kjer sta leta 2006 posvojila prvo deklico in začela pridobivati uradni status sirotišnice. Skozi leta je sirotišnica rasla iz nekaj posvojenih otrok, ki so z njunimi otroci skupaj živeli v družinski hiši, do sirotišnice na državni ravni, ki danes sprejme več kot 120 otrok. V veliko pomoč je njunih pet otrok, starejša sinova in tri dekleta, ki se že pridno vključujejo v družinsko organizacijo. Sami pravijo, da imajo 120 bratov in sester in vsakega sprejmejo kot svojega biološkega člana družine. Glavna podpora organizaciji je njihova domača cerkev v Indiani, ZDA.

Jezero Hawassa. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

ESMA je razdeljena v tri hiše, Ebenezer Grace Children’s Home, Lantu’s Home of Hidden Treasures in House of Hope. V preteklosti so bile hiše locirane na treh različnih mestih, vendar so lastniki najetih hiš zaradi različnih razlogov prekinili pogodbe in potisnili organizacijo v prostorsko stisko. Organizacija že nekaj let čaka na veliko skupno posest, ki jo je država po zakonu primorana zagotoviti taki organizaciji, na kateri bi vse tri hiše združene zaživele brez prostorskih težav.

Ebenezer Grace Children’s Home ali na kratko Ebenezer je osrednja hiša, v kateri bivajo mlajši otroci. Tukaj se znajdejo novorojenčki, zapuščeni od svojih staršev zaradi nezakonskih odnosov, nesposobnosti staršev, da bi skrbeli za svoje otroke, fizičnega pomankanja ali bolezenskega stanja staršev ali otrok. V Ebenezerju sem preživel veliko časa v igri z otroki, teku, smehu, glasbenih in športnih aktivnostih, karkoli je bilo, da smo se z otroki zabavali.

Lantu’s Home of Hidden Treasures je hiša za otroke s posebnimi potrebami, katerih zaklad je pogosto težje odkriti. HOH ali House of Hope (hiša upanja) pa je hiša za starejše fante. To so večinoma fantje, ki so odrasli v Ebenezerju in sedaj obiskujejo šolo. Z razlogom se imenujejo hiša upanja. S fanti iz HOH-a sem preživel največ časa. Živeli smo v isti stavbi, novogradnji, ki jo družina Ayele gradi za svoj lasten dom.

Erikovo začasno bivališče v novogradnji družine Ayele. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Glede na to, da smo živeli na gradbišču, so fantje postali izjemno spretni in ustvarjalni, polni idej in navdiha. Radi pomagajo pri opravilih v sirotišnici in vsakovrstnih delih. V njihovi sredi je moč zaznati enotnost in bratski duh, ki jih dela tako močne. Skupaj smo dvakrat tedensko proučevali Božjo besedo in v njej iskali podobo moža, ki svetu prinaša upanje, odgovarjali na različna vprašanja o življenju, veri, Bogu, naši vlogi v kulturi in mnogo drugih zanimivih tematik. Vsakodnevno smo skupaj molili za njihove potrebe, potrebe celotne družine Ebenezer, Etiopije in sveta, v katerem vladajo vojne in nemiri. Povezali smo se tudi kot prijatelji. Postal sem njihov inštruktor, trener, učitelj kitare, soigralec pri nogometu, skupaj smo izdelovali predmete iz lesa, skrbeli za hišne ljubljenčke, pomagali na gradbišču in se zabavali ob vsaki priložnosti.

Učne ure mladih kitaristov. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Na začetku sem imel občutek, da me bo moja starost in majhna starostna razlika ovirala pri vzpostavitvi avtoritete in pozicije kot vodja. Sedaj si upam trditi, da mi je ravno to omogočilo zlitje v njihovo skupnost. Sprejeli so me kot enega izmed njih in mi dali vpogled v njihova življenje, razmišljanje in občutke. V meni so videli vzor, pomoč, nekoga ki razume njihovo situacijo in jim lahko pomaga.

Zadnja skupina so starejša dekleta. Ta živijo v stranski hiši, na dvorišču družine Ayele. Večina prvih otrok, ki jih je sirotišnica sprejela, so bile majhne deklice, ki so danes zrasle v odrasla dekleta. Prav zato so tako povezane z družino Ayele. So nadarjene umetnice, glasbenice, športnice in večinoma zelo uspešne v šoli. V družino Ebenezer prinašajo mir in ravnovesje.

Bishami, deklica iz plemena Bacha. V odzadju Abush, deček z Dawnovim sindromom. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Organizirali ste tudi nekatere projekte. Eden takih je bil dobrodelni tek »Ebenezer run«. Kakšen je bil njegov namen? Koliko sredstev ste zbrali in kako ste porabili sredstva?

Sem atlet dolgoprogaš in v Atletskem klubu Poljane Maribor sem resno treniral sedem let. Zaradi poti v Etiopijo sem prenehal s treningi. Po štirinajstih letih rednega treniranja sem se prvič znašel brez športa, brez kluba in brez tekmovanj. Zaradi užitka in veselja do gibanja sem s športnim življenjskim slogom nadaljeval tudi v Etiopiji. Vodje sirotišnice so opazili mojo zagnanost pri teku. Z mlajšim sinom in drugim otrokom družine Ayele sva zasnovala projekt Ebenezer run.

Dva meseca pred tekom so začeli petkrat tedensko trenirati ob šestih zjutraj, pred sončnim vzhodom. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Tek je imel v mojih očeh tri namene. Prvi je bil predati mojo ljubezen do teka otrokom in jih navdušiti za tek in gibanje. Drugi namen je bil zbrati finančne donacije za ESMA, s katerimi lahko otrokom omogočimo boljše življenjske pogoje. Skupaj smo zbrali 3350 ameriških dolarjev (USD) - 6,5 USD na kilometer oziroma 80 USD na tekača. Zbrana sredstva bo sirotišnica porabila za oblačila, obutev in šolske potrebščine za otroke, za dodatke hrani, predvsem več zelenjave in mesa, ki bodo izboljšali njihovo prehrano, obnovo hiš in nasploh stvari, ki jih organizacija potrebuje. Ebenezer run bo postal tradicionalni tek.

Udeleženci teka Ebenezer run. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Tretji namen pa …, v Ebenezerju sem imel priložnost spoznati izjemnega prijatelja. Shibru je šestnajstletnik, ki je pred nekaj leti doživel nesrečo pri možganski operaciji. V pol ure po operaciji je izgubil vid. Nekaj mesecev po nesreči mu je umrl oče. Živel je z mamo in družino z več otroki, v majhni dvosobni hišici iz blata in lesa. Je glasbenik, ki igra bobne, kitaro, flavto in klavir, je odličen učenec in si želi postati sodnik. Na naših pogovorih je bil vedno pripravljen deliti svoje razmišljanje, je duhoven človek z veliko osebnostjo.

 Shibru pri uri kitare. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Shibru je izrazil je željo po teku, ki mu je do sedaj predstavljal nedosegljiv cilj. Z veseljem sem ga vzel v moj tandem. Še danes mu nekako zavidam, kako je v dveh mesecih iz nič uspel zgraditi kondicijo in preteči 25 kilometrov, ko sem sam za tak dosežek treniral sedem let. Med treningi je bil izredno delaven, zagnan, hkrati pa tudi sproščen in humorističen. Moj cilj je, da ga pripeljem skozi cilj 25-kilometrske trase. To je človek, ki me je najbolj navdihnil v mojem času v Etiopiji.

Erik je številne mlade privabil k teku Ebenezer run. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Kaj vas je poleg ljudi v Etiopiji še navdušilo in presenetilo?

Etiopija je izjemno zanimiva država s starodavno kulturo, običaji in navadami, kar sem spoznaval na dnevni bazi. Človek res lahko veliko doživi. Navdušil me je njihov bogat smisel za ohranjanje svojega etničnega zaklada. Spodbujajo plemensko raznolikost, množico jezikov, plesov, navad, znamenj. Imajo velik domoljubni ponos. Že prvi teden so me hitro popravili, ko sem rekel, da sem v Afriki. Kot kaže, Etiopija ni del Afrike. Z nazivom Afrika ljudje povezujejo kolonialno zgodovino, suženjstvo, evropske gospodarje in podrejenost. Etiopija kot edina afriška država, ki nikoli ni bila kolonizirana, saj je Italija le za pet let delno prevzela oblast, a ni nikoli zares pridobila kolonialne uredbe, je izjemno ponosna na svoj dosežek. Zmaga nad italijanskimi kolonialisti jim pomeni veliko in prizadene jih, če jih enačimo z ostalimi afriškimi državami. Igrajo vlogo afriške Švice, ki je geografsko del celine, politično pa ločena in neodvisna. Presenetila me je impulzivnost, sicer mirnega in sproščenega naroda, s kakšno silo in ponosom se ločujejo od ostalih.

Spodbujajo plemensko raznolikost, množico jezikov, plesov, navad, znamenj. Imajo velik domoljubni ponos.

Najbolj zanimiva prigoda je bila …

Šest mesecev v Afriki je odličen recept za iskanje novih doživetij in prigod. Težko je najti eno, ki bi jo izpostavil. Dogajalo se je veliko; od opic, ki so vdrle v hišo in ukradle slaščice ter zdravila pa do norih srečanj z najrazličnejšimi ljudmi in živalmi. Moj slepi sotekač Shibru je definitivno poskrbel za največ smeha. Za svoj 16. rojstni dan si je na primer zaželel ogled nilskih konjev v jezeru blizu sirotišnice. Da bi z ogleda kaj »odnesel«, je konstantno zastavljal natančna vprašanja o njihovem izgledu in obnašanju. »Kako blizu nilskih konjev smo?«, je bilo najpogostejše vprašanje, ki je kapitana ladje izzvalo, da se jim je nevarno približeval. Vsekakor moram omeniti še otroke iz Ebenezerja, ki so pravi talenti za »neumnosti«. Eden izmed otrok, ki je z mamo in bratom prišel v Ebenezer, Haylu, je ob mojem prihodu začel s plazenjem in raziskovanjem sveta.

Fantek Haylu. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Res sem se navezal nanj. Spominja me na moja otroška leta. Vedno umazan, blaten in moker je našel zanimivo žival, cvet ali kup smeti, ki se mu je zdel dovolj zanimiv, da mu je posvetil vso svojo pozornost. Ko še ni zares hodil, sem se odločil, da bo postal profesionalni tekač, zato sva začela z vsakodnevnimi treningi teka. Ravno prav dvignjen od tal je brcal z nogami, medtem, ko sem ga držal za roke in tekal v krogih po dvorišču sirotišnice. Računam na njegov uspeh in blestečo atletsko kariero mladega upa etiopskega teka.

Katerih besed ste se najtežje naučili, a jih danes dobro obvladate?

Željo imam, da se naučim amharščine, njihovega uradnega jezika. Komunikacija z ljudmi izven zidov Ebenezerja je precej komplicirana, saj večina prebivalstva ne govori angleško. Zato se učim njihovega jezika, da bi lažje komuniciral z njimi, navdušuje pa me tudi njihov sistem pisave. Ena izmed prvih besed, ki sem se je naučil kljub velikim težavam, je āmeseginalehu (አመሰግናለሁ), kar pomeni hvala. Beseda, ki sem jo največkrat uporabljal, je bila beseda ishī (እሺ). Mi bi rekli OK.

Ste v času vaše misijonske izkušnje lahko obiskovali mašo oz. kako je bilo poskrbljeno za vašo duhovno oskrbo?

Vsako nedeljo zjutraj je v Ebenezerju potekalo bogoslužje, v katerega smo bili vključeni vsi. Od najmanjših, ki so peli otroške pesmi, do malo starejših, ki so povezovali program. Pridružili so se nam še člani društva slepih in gostje, ki so delili besedo. Pridig sicer nisem razumel, saj so bile v amharščini, sem pa imel priložnost enkrat celo pridigati. Tako sem si v šali pridobil naziv pastor Erik.

Ko v naši cerkvi vidim njihove slike, ki so na steni visele že pred mojim odhodom, ne vidim več samo nekih otrok, nekih afriških sirot, saj vsakega otroka zdaj osebno poznam.

Sodeloval sem v slavilni skupini, igral bobne in kitaro, tudi pel sem, če je pesem bila v angleščini. Nedelje so bile zame izredno natrpane. Popoldne smo imeli mladinsko skupino za vse starejše Ebenezerjeve otroke. Mladinsko skupino smo začeli s slavljenjem, ki sem ga vodil z najstarejšim sinom družine Ayele. Ob pogovorih s fanti iz Hiše upanja (HOH) in spontanih slavljenjih, ki sem jih organiziral, so otroci dobili večjo sliko, kdo jaz sem in kdo je Bog ter kaj lahko pričakujejo v svojem življenju, če se odločijo slediti Njemu.

Ste se težko vrnili v Slovenijo? Je to izkušnja, ki bi jo v prihodnje še kdaj ponovili?

Vrnitev je bila definitivno težka. Nisem si predstavljal, da bo nekaj, po čemer sem hrepenel toliko časa, na koncu tako … čudno, neprijetno. Želel sem si prihoda domov, vendar je bilo težko zapustiti vse, kar sem tam dobil, od prijateljev, spoznanj, načina življenja. Ti otroci so mi prirasli k srcu, postali so velik del mojega življenja. Ko v naši cerkvi vidim njihove slike, ki so na steni visele že pred mojim odhodom, ne vidim več samo nekih otrok, nekih afriških sirot, saj vsakega otroka zdaj osebno poznam. Prepričan sem, da jih bom čim prej spet obiskal. Tudi z družino, ki vodi sirotišnico, smo vzpostavili lep odnos. Skupaj smo preživeli ogromno časa, se zabavali in razpravljali o znanosti, teologiji, filozofskih vprašanjih in življenju nasploh. Z veseljem jih bom še obiskal, v upanju, da bo z nami tudi Ryleigh, misijonarka iz Amerike, s katero sva skupaj preživela pol leta v Etiopiji.

Družina Ayele, Ryleigh in Erik. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Podobna starost in enaka situacija, v kateri sva se skupaj znašla, naju je, kljub različnemu okolju in družini, iz katere prihajava, povezala v dober tandem. Skupaj sva lahko služila otrokom in se dopolnjevala v najinih slabostih. Zanimivo je, kako dobro prijateljstvo sem zgradil z osebo, s katero se sicer zaradi karakternih razlik verjetno ne bi nikoli družil, tu pa naju je zaznamovala enaka zgodba.

Misijonarja Erik in Ryleigh. FOTO: Osebni arhiv Erika Čižiča

Prvi tedni v domovini so minili v popolni zmedi. Naša hitra družba me je stalno prehitevala, drveči avtomobili, velike trgovine, mnogo opravkov, vse v meni je povzročalo kaos. Še danes imam v sebi nekaj etiopske krvi, trenutke, ko se preprosto umirim in počasi ter z užitkom pustim času, da teče počasneje.

Kaj vam je ta misijonska izkušnja dala in ali bi jo priporočili tudi vašim vrstnikom? 

Take poti ne bi priporočal kar vsakomur. Biti misijonar v Afriki je v razvitem svetu postal statusni simbol, značka dobre osebnosti. Veliko ljudi vidi mojo pot kot izjemno humano, dobrodelno. Name gledajo v drugačni luči. Ne zavedamo se, da ljudje, ki potrebujejo pomoč, danes živijo med nami. Kdo se bo ukvarjal z našimi brezdomci, migranti, Romi, izvrženci iz družbe. Za misijon ni treba potovati v Afriko. Naši največji misijonarji so ljudje, ki delujejo znotraj našega naroda, med nami in ne prejemajo pozornosti, poklonov, nagrad in cvetja.

Neizmerno sem hvaležen za priložnost, da sem lahko že na začetku svojega odraslega življenja doživel izkušnjo, ki jo ima priložnost doživeti le malo kdo. Privoščim in priporočam tako pot tudi drugim.

Kakšni so vaši načrti po prihodu v Slovenijo? Kaj vas čaka v prihodnje, morda študij ali kaj drugega?

Najprej en dober počitek. Sprostitev v brezdelju na morju in ob obali, ob dobri knjigi, na čolnu in ribolov. Potrebujem čas zase, za družino, prijatelje in oddih od vseh »šokov«. V okviru cerkve kot voditelj pomagam na različnih otroških in mladinskih taborih. Nekaj od teh je že oddelanih, nekaj jih še čaka. Oktobra, po zasluženem počitku, pa študij.

Naši največji misijonarji so ljudje, ki delujejo znotraj našega naroda, med nami in ne prejemajo pozornosti, poklonov, nagrad in cvetja.

Vstopam v študentske predavalnice Višje strokovne šole za gostinstvo in turizem Maribor. Sem navdušen gurman in uživam v kulinariki. Želim si nadgraditi svoje znanje in se izuriti predvsem v stari domači kuhinji, v jedeh, ki jih najbolje pripravljajo naše babice, mogoče z malo etiopskega pridiha. Pozneje pa upam, da bom našel tudi čas za ponovni obisk Etiopije, Ebenezerja in mojih prijateljev iz stare celine, odtekel kakšen dobrodelni tek in domov prinesel novo zalogo najboljše kave na svetu.