»Po 25 letih je Svetovni slovenski kongres postal najbolj prepoznavna in vodilna civilna družba tako v domovini kot med Slovenci po svetu. S svojim delovanjem in projekti si ves čas prizadeva za povezovanje in sodelovanje z rojaki po svetu. Naš cilj je, da se pol milijona Slovencev, ki živijo in delajo po svetu, vključi v življenje naše domovine in da se pričnemo zavedati, da nas je dva milijona in pol – to je naš slovenski narod na tem svetu.« S temi besedami je dr. Boris Pleskovič, predsednik Svetovnega slovenskega kongresa (SSK), uvedel sinočnjo slovesnost ob srebrnem jubileju vseslovenske organizacijske skupnosti, ki povezuje in združuje Slovence doma in po svetu na temelju zavezanosti slovenstvu, ne glede na nazorske, strankarske in druge razlike.


Dr. Boris Pleskovič je predstavil četrt stoletja uspešno prehojene poti Svetovnega slovenskega kongresa.

Rojstvo slovenske države junija 1991 je omogočilo tudi uresničenje pobud o tesnejšem in institucionalno trdnejšem povezovanju vseh Slovencev. Konec junija se je tako na ustanovnem sestanku SSK zbralo več kot 500 udeležencev iz vsega sveta. »Največja spodbuda za ustanovitev SSK je bilo pričakovanje, da bomo po tisoč letih želja in hrepenenja dobili lastno državo. Vsi so hoteli pomagati in mnogi so to tudi storili. Naši uspešni in vplivni Slovenci po svetu so vodstvom držav, kjer živijo in delajo, poslali tisoče in tisoče telegramov, pisem, člankov in telefonskih klicev za podporo priznanja Slovenije s strani mednarodne skupnosti. Za to smo jim neizmerno hvaležni,« se je tistih prelomnih dni spominjal dr. Pleskovič.

Povezovalno delo se z vzpostavitvijo slovenske države razprlo na številna področja. SSK je, kot je dejal dr. Pleskovič, v četrt stoletja nanizal vrsto dejavnosti in projektov, med katerimi imajo posebno mesto konference slovenskih intelektualcev iz svet in domovine (zdravnikov, gospodarstvenikov in znanstvenikov, mladih raziskovalcev in študentov, arhitektov in gradbenikov, pravnikov, novinarjev, glasbenikov …). Posebno skrb SSK namenja mlajšim rojakom iz sveta. Zanje pripravljajo enotedenske poletne tabore v različnih krajih Slovenije, kjer se učijo slovenskega jezika, spoznavajo domovino svojih staršev in navezujejo stike z vrstniki iz različnih dežel sveta. Tu so še številne kulturne prireditve (slikarske razstave v prostorih SSK v Ljubljani, kjer je bila tudi sinočnja slovesnost, predstavitve knjig, literarni večeri, okrogle mize …). Vse to in še kaj so kamenčki pomembnega nacionalnega mozaika, čigar vrednost prepoznavajo tudi najvišji predstavniki slovenske države. Predsednik Borut Pahor je decembra lani Svetovnemu slovenskemu kongresu za njegov prispevek pri povezovanju Slovencev v zamejstvu in po svetu z domovino podelil red za zasluge.

Nenadomestljivo vlogo SSK v četrstoletnem prizadevanju za povezovanje »univerzalne Slovenije« (če si sposodimo izraz dr. Andreja Finka iz njegovega prispevka za junijski Slovenski čas) prepoznavajo in priznavajo na različnih ravneh – tudi v Cerkvi na Slovenskem. Slovesnosti ob jubileju SSK se je med drugimi uglednimi gosti (minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, predsednica konference SSK za Argentino Marjana Poznič, Lojze Dolinar v imenu konference SSK za Koroško, Cvetka Žagar v imenu SSK za Avstralijo, predsednica Slovenske konference SSK Jelena Malnar, Božo Dimnik iz Švice, predsednica Nove Slovenije Ljudmila Novak …) udeležil ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore.


Ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore je opozoril, da je Slovenija v trenutku milostnega časa, ko ji je bila ponujena priložnost, da postane samostojna in neodvisna, tudi začutila, da mora »zadihati kot celota« – v matični domovini, v zamejstvu in zdomstvu.

V pozdravnem govoru je izrazil veselje, da je »Slovenija v trenutku kairosa, v trenutku milostnega časa, ko ji je bila ponujena priložnost, da postane samostojna in neodvisna, tudi začutila, da mora zadihati kot celota«. To je po nadškofovih besedah »skoraj enako pomembno kakor naša samostojnost – dihati kot celota: v matični domovini, v zamejstvu in zdomstvu«. Slovenska država je »začutila, da se mora povezati v eno, saj samo na ta način lahko poveže vse izjemne sposobnosti, s katerimi so obdarjeni Slovenci in Slovenke po celem svetu – kajti ta edinost lahko odpira možnosti in rodi sadove, o katerih bi sicer niti sanjati ne mogli«. Ljubljanski nadškof je prepričan, da tudi nacionalne prihodnosti ne bomo mogli graditi drugače kot v uresničevanju tega, kar beseda kongres etimološko pomeni: srečanje, shod, sniti se, sestati se, hoditi skupaj. »Gre torej za dvoje,« je dejal mons. Zore, »po eni strani za srečevanje med ljudmi, idejami, iskanji, po drugi strani pa za dinamiko hoje, napredovanja. Obojega ob srebrni obletnici želim SSK, vsem članom od začetka do danes pa se zahvaljujem za vse, kar so naredili in jim ob prazniku iskreno čestitam. Bog živi vse Slovenke in Slovence in Bog blagoslovi našo Slovenijo!«

Slavnostni govornik ob jubileju SSK je bil prof. dr. Anton Mavretič, rojen v vasi Boldraž pri Metliki, že 58 let pa živi v ZDA (tam se je slovenski inženir elektronike uveljavil zlasti pri načrtovanju in razvoju številnih instrumentov za vesoljska plovila). Pomenljiv je zlasti sklep njegovega nagovora: »Naš cilj pri SSK je, da Slovenija napreduje. Če ne veš, kaj je narobe, se ne moreš izboljšati. Svet se stalni spreminja. Najmanj, kar moramo narediti, je, da spoznamo spremembe in se jim potem prilagodimo. Seveda bi bilo bolje, če bi bili mi tisti, ki vodimo spremembe.« Nasvet, ki ga je vredno upoštevati.


Osrednji govornik prireditve ob srebrnem jubileju Svetovnega slovenskega kongresa je bil prof. dr. Anton Mavretič, belokranjski rojak iz ZDA.

SSK je ob svojem prazniku podelil tudi posebni priznanji: zlatnika Slovenski tolar, in sicer svojemu prvemu predsedniku Bojanu Brezigarju ter Slovenskemu oktetu, ki je s pesmijo popestril sinočnje praznovanje, ob tej priložnosti pa je izdal tudi jubilejni zbornik.


Svetovni slovenski kongres je ob svojem jubileju podelil častno priznanje, zlatnik Slovenski tolar, Slovenskemu oktetu »ob njegovem diamantnem jubileju, 65-letnici, kot znamenje našega priznanja in zahvale za opravljeno veličastno delo ter tudi kot znamenje tovarištva v boju za iste ideale in kot simbolno spodbudo za nadaljevanje plemenitega poslanstva in vere v trajni smisel demokratizacije in državne osamosvojitve Republike Slovenije«.

Fotografije: Bogomir Štefanič